Jure Trampuš

2. 12. 2016  |  Mladina 48  |  Družba

Pohvala z velikim pridržkom

Velenjčani bi sprejeli prosilce za azil, a manj in pod svojimi pogoji

Peščica ogorčenih krajanov pred stavbo mestne občine v času razprave o azilnem domu

Peščica ogorčenih krajanov pred stavbo mestne občine v času razprave o azilnem domu
© Aleksandar Gačić

Ne prvič in tudi ne zadnjič je vlada v eni izmed lokalnih skupnosti iskala dodatne zmogljivosti za morebiti prihajajočo skupino novih prosilcev za azil, ki naj bi se zgrnili nad našo državo.

Tokrat je bilo na vrsti Velenje, mesto, ki brez priseljevanja ne bi obstajalo. In tudi tokrat se je po zgledu Kidričevega, Črnomlja, Šenčurja, Vrhnike pojavila civilna pobuda, katere člani so nasprotovali možnosti namestitve ljudi v njihovem kraju. Utemeljitve, ki so jih ponavljali nasprotniki, so bile prav tako standardne, nekaj deset prosilcev za azil bi lahko kvarno vplivalo na gospodarske razmere, ogroženi naj bi bili otroci, kultura, sosednja igrišča … Ženski odbor mestne izpostave SDS je tako zapisal: »Vse, ki živimo v Velenju, skrbi, kaj bo azilni dom pomenil za naš vsakdanjik.

Predvsem nas skrbi za varnost naših otrok, kajti izkušnje iz zbirnih centrov kažejo, da nelegalni migranti prinašajo s seboj bolezni, kakršnih v Evropi ne poznamo več, za seboj pa puščajo nered in umazanijo. Razbijajo pohištvo, zažigajo odeje, zahtevajo, da se način življenja nas, domačinov, spremeni. Zahtevajo, da se ugasne razsvetljava cerkev in utihnejo zvonovi, ker naj bi to žalilo njihova verska čustva. Poleg tega smo imeli priložnost opazovati, kako nehvaležno so ravnali s pomočjo, ki smo jo zanje pripravili.« Župan Bojan Kontič (SD) in mestna večina sta se temu pogledu uprla. In župan je, to je treba priznati, drugače od nekaterih drugih županov načeloma sprejel možnost, da se v Velenju naseli do 30 prosilcev za azil, zelo malo sicer, a več, kot zahtevajo tisti, ki so v imenu varovanja slovenstva pripravljeni kršiti mednarodne pogodbe in zaveze.

Hudič se seveda skriva v podrobnostih, kljub večinskemu političnemu soglasju o sprejetju peščice prosilcev za azil je mestni svet državnemu sekretarju Boštjanu Šeficu povedal, da nekdanji Vegradov samski dom, v katerega naj bi namestili prosilce za azil, za kaj takšnega ni primeren, saj so blizu rekreativne površine, stavba, ki je sicer v zasebni lasti, pa je neurejena, zanemarjena. Azilni dom torej da, če bo res potrebno, a manjši in drugje, kot je načrtovalo ministrstvo za notranje zadeve.

Če bi občina Velenje ali pa katerakoli druga občina resnično želela pomagati prosilcem za azil, bi sama poiskala, pripravila, uredila, obnovila prostore, prepričala lokalno prebivalstvo, da so človekove pravice in svoboščine zapisane v preambuli ustave, in državi ponudila zmogljivosti, ki naj jih sama ne bi imela. Mestna občina Velenje je sicer že lani čisto na začetku begunske krize sporočila, da je takoj pripravljena sprejeti deset beguncev in prevzeti stroške njihovega bivanja, prehrane in oblačil. Danes ta ponudba še vedno obstaja, a si lokalni politiki vseeno ne upajo stopiti še korak dalje. Prosilce za azil bi sprejeli, toda ne danes, ne jutri, ne v tem domu, pač pa pod pogoji, ki so jih določili sami.

Takšna politika ne vodi do rešitve, ne v Velenju, ne v Ilirski Bistrici, ne kjerkoli drugje. Toda težava ni samo v lokalnih skupnostih, dogajanje v njih je odraz ravnanja vlade. In ta v beguncih še vedno vidi varnostno grožnjo, ne razmišlja o integracijskih politikah, o vključevanju, celo o empatiji, razmišlja le o tem, da je primarna naloga države zavarovati državljane. Begunci, prosilci za azil, ilegalni migranti, kot radi pravijo, vsi ti ljudje so nujno zlo. Namesto človečnosti imajo tisti, ki vodijo Slovenijo, v glavah bodečo žico.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.