Nesmiselne primerjave

Obstajajo ljudje, ki nekritično primerjajo naklade dnevnih časopisov s številom sledilcev, ki jih imajo politiki na družabnem omrežju Twitter. Družabna omrežja imajo svojo moč, vpliv, a te primerjave je treba vedno razumeti z zadržkom, v kontekstu. Nekdanji minister Matej Lahovnik je tako zapisal, da »če vzamemo primer predsednika največje opozicijske stranke pri nas, lahko ugotovimo, da ima Janša v tem trenutku več sledilcev na Twitterju, kot pa je naklada Dela, Večera ali pa Dnevnika«.

Težav s to primerjavo je več. Twitter je brezplačen, časopise je treba kupiti, podobno se je včasih primerjala naklada brezplačnikov in plačljivih časopisov. Težko se je namreč prepričati, da je bralec, ki je časopis plačal, enak človeku z dostopom do spleta in brezplačnim računom na Twitterju, ki je mimogrede sledil tudi nekemu politiku. Prav tako je treba upoštevati, da en izvod časopisa prebere več ljudi.

Naslednja težava so lažni sledilci na Twitterju, ki jih najdejo spletne storitve, kot je twitteraudit.com. To so neaktivni računi in »roboti«, pri katerih ne gre za dejanske uporabnike. Dnevnik ima tako 40 tisoč sledilcev, a naj bi jih bilo resničnih le polovica. Delo jih ima 49 tisoč, resničnih naj bi jih bilo samo 18 tisoč. Večer ima 15 tisoč sledilcev, resničnih 7500. Podobno je pri Mladini.

Janez Janša jih ima 44 tisoč in Twitteraudit med njimi najde 10.500 resničnih sledilcev. Twitteraudit ni natančen, vendar pokaže, da so številke sledilcev vedno varljive.

Twitter ima vpliv na dnevnopolitično dogajanje, toda pavšalne primerjave kupcev časopisov in sledilcev na družabnem omrežju ne povedo veliko. Predvsem pa je takšne primerjave najlaže narediti, če želimo koga prikazati v slabši luči. Z lahkoto bi zapisali, da ima Janez Janša na Twitterju 44 tisoč sledilcev, stranko SDS pa je na zadnjih volitvah volilo 181 tisoč ljudi.

Prosto po Lahovniku bi to pomenilo, da so sledilci na Twitterju in volivci enakovredni. A pač niso.