Tobak proti funkcionarjem

V pregledu leta 2016 nam prodorni novinar Borut Mekina lepo predstavi nezdružljivost interesa tobačnih kartelov in javnega interesa. Spomnimo se, da je kajenje tobaka daleč največji vzrok umrljivosti in obolevnosti, ki bi ga lahko preprečili. Leto 2016 je bilo prelomno na tem področju, od izida knjige Zlati holokavst in močnem odmevu le-tega, se je, po dolgih desetletjih skromnega razumevanja zgodil dejanski preobrat pri razumevanju tega fenomena, od stroke pa do najširše javnosti. V Tarči 27.10. videna vnaprej posneta propaganda tobačne industrije: ‘’Priznavamo, da so tobačni izdelki škodljivi,’’ – seveda brez konkretne navedbe, kako katastrofalno škodljivi so, da so namenoma načrtovani za ustvarjanje zasvojenosti, zavajanje, da gre za izdelek, kot so drugi, in naivni prispevki novinarjev, so najbrž zadnji preostanki nekih drugih časov, ko se je o tem poročalo neodgovorno. Čudno je, da se določeni vodilni predstavniki zdravnikov (prav tisti, ki bi morali biti za te izide odgovorni in so nosilci privilegijev) še pretvarjajo, da se jih tema ne tiče; podobno kot nekateri odgovorni na ključnih položajih v medijih. Potrebno bo kdaj pokazati umirajoče bolnike (zaradi posledic kajenja umre vsak dan 10 oseb), med njimi tudi znane osebnosti, kdaj povprašati po sestavinah cigaret - od bronhodilatatorjev, anestetikov, vlažilcev, pospeševalcev gorenja, lepil, barvil - do polonija 210. Namesto o neobstoječem ‘’boju’’ med kadilci in nekadilci bo treba pisati o tobačni industriji in njihovem izdelku. Preveriti bo potrebno, ali tobačna industrija končno priznava, da kajenje predvidljivo povzroča najmanj 17 vrst rakov, KOPB (na koncu pravo utapljanje na suhem), infarkte in kapi, da je poraba cigaret sorazmerna z umrljivostjo zaradi kajenja, da kar 2/3 kadilcev zaradi posledic kajenja umreta. Potrebno bo povedati, da fi ltri nikoli niso fi ltrirali, da gre pri ventilaciji za prevaro z laserskimi luknjicami (za zavajajoče vrednosti nikotina in katrana) in podobno. Povedati bo potrebno, da ne gre le za katastrofalne zdravstvene posledice, ampak tudi za ogromne stroške za družbo: izgubo življenj, izgubo dela, za pomemben vzrok revščine, neenakosti in onesnaženja. Vprašati bo treba, zakaj se ves ta čas (še danes) vsakodnevno prodaja to trdo drogo otrokom in mladostnikom.

Vse ostalo, kar se pojavlja v medijih o kajenju, je v resnici velika izdaja vseh bodočih generacij. Kot pravi Stanfordski prof. Proctor, je resnica preveč očitna in ostudna, da bi o tem še naprej molčali, da bi govorili o najsmrtonosnejšem izdelku v zgodovini človeštva v evfemizmih. Celotno zgodovino kajenja lahko poenostavimo na številne prevare in izdaje javnega interesa. Slovenija bi morala EU direktivo TPD uveljaviti do maja 2016, že ta zamuda (zaradi tobačnega nasprotovanja enostavni embalaži) je voda na tobačni mlin - njihova večna taktika: nasprotovanja, zavlačevanja in slabljenja ukrepov. Tobačni interni slogani so videti približno tako: ‘’Advance.now’’ – in spominjajo na brezčutno logiko rakavih celic, brez oziranja na posledice. Javno mnenje je jasno podprlo ukrepe, številni kadilci sami govorijo o koncu prodaje tobačnih izdelkov, istočasno pa se (prijavljeni in prikriti) lobisti nemoteno sprehajajo do najvišjih položajev v političnih strankah in na ministrstvih – le na MZ so jim zaloputnili vrata, kar je edina spodobna odločitev; tako bi moralo biti povsod, v skladu s točko 5.3 konvencije FCTC! Prav bi bilo, da se ministrstvu za zdravje, ministrici in vladi da ustrezno priznanje za odločno zaščito slovenskega zdravja in življenja proti najbolj neetičnim korporacijam in njihovim redkim zagovornikom, tudi spečih v medijih, ali med t.i. znanimi osebnostmi. Žal obstaja še vedno razkorak med mnenjem ljudi, odločnostjo vlade in doseženimi ukrepi, ki jih oslabi korupcija na celotni poti ‘’uveljavljanja demokratične volje’’.

G. Mekina sklene, da boja še ni konec – vendar ne zato, ker bi zakonodaja kakorkoli visela v zraku – o sprejetju le-te ni dvoma. Vlada je zakonodajo že sprejela, kritična masa novinarjev, ki poročajo o temi v javnem interesu, je dosežena, in se bo zdaj prav malo politikov želelo izpostaviti kot zagovornikov zasvojenosti, raka in prezgodnjih smrti. V resnici boja še ni konec, ker vsi navedeni ukrepi še vedno dovoljujejo prodajo te trde droge v njeni najbolj smrtonosni obliki. Pri azbestu je trajalo približno tri desetletja od medicinske jasnosti njegovega pogubnega vpliva do njegove ukinitve, pri tobaku bo zaradi ogromnega števila zasvojenih kadilcev in fi nančnega vpliva industrije trajalo dlje, vendar ne več kot do leta 2030. Ukrepi, ki rešujejo to nepotrebno katastrofo, so pač preveč nujni, očitni in logični, z njimi se ukvarjajo številne napredne države, npr.: konec prodaje naslednjim generacijam, rojenim po letu 2000 (kar so že izglasovali britanski in norveški zdravniki!), znižanje nikotina v cigaretah na nivo, ki ne zasvoji, zvišanje pH dima nazaj na 8, da se ne bo več inhaliral, in podobno. In s temi ukrepi se bo potrebno tudi pri nas začeti ukvarjati takoj naslednji dan, ko bo zakonodaja sprejeta, in ne čakati 10 let, kot se je to zgodilo po sprejetju sprememb zakonodaje leta 2007. Tisti, ki nameravajo zavajati, da je to že rešen problem, bodo odgovorni za vse posledice.