Urša Marn

20. 1. 2017  |  Mladina 3  |  Družba

Privatizacija duševnega zdravja

V Sloveniji imamo tri klinične psihologe na sto tisoč prebivalcev, kar je najmanj v EU. Hkrati pa imamo množico samooklicanih psihoterapevtov, ki izvajajo strokovno vprašljive terapije. Duševno zdravje naroda še nikoli ni bilo tako ogroženo.

Dr. Sana Čoderl Dobnik, univ. dipl. psihologinja, specialistka klinične psihologije, Psihiatrična bolnišnica Begunje: »Takoj ko odpreš vrata kvazistrokovnjakom, odvzameš verodostojnost vsej psihoterapevtski stroki in razvrednotiš njen pomen.«

Dr. Sana Čoderl Dobnik, univ. dipl. psihologinja, specialistka klinične psihologije, Psihiatrična bolnišnica Begunje: »Takoj ko odpreš vrata kvazistrokovnjakom, odvzameš verodostojnost vsej psihoterapevtski stroki in razvrednotiš njen pomen.«
© Borut Krajnc

Na mrzel decembrski dan je staršem rekla, da se bo vrgla iz osmega nadstropja bloka. Stara je bila deset let. Ali misli resno? Starši niso želeli tvegati. Šli so v zdravstveni dom, kjer so dobili napotnico in seznam kliničnih psihologov s koncesijo na območju Ljubljane, specializiranih za obravnavo otrok. Začeli so klicati. Čakalna doba pri prvem: eno leto. Pri drugem: devet mesecev. Pri tretjem: štirinajst mesecev. In tako do konca seznama. Nikjer čakalna doba ni bila krajša od pol leta. Edini nasvet, ki so ga obupani starši dobili po telefonu, je bil: »Pogovorite se z otrokom. Če se bo izkazalo, da še vedno potrebuje strokovno pomoč, pokličite znova.«

Starši bi se sicer lahko obrnili na psihiatrično prvo pomoč, toda to ne spremeni dejstva, da so čakalne dobe pri kliničnih psihologih nevzdržno dolge. »Čakalne dobe krepko presegajo šest mesecev, kolikor je po pravilniku ministrstva za zdravje še dopustna meja. Soočamo se z velikim pomanjkanjem specialistov klinične psihologije, tisti, ki smo na voljo, pa smo preobremenjeni,« pravi dr. Sana Čoderl Dobnik, specialistka klinične psihologije in predsednica Zbornice kliničnih psihologov Slovenije.

© Jernej Žumer po Edvardu Munchu

V Psihiatrični bolnišnici Begunje, v ambulanti za odrasle, kjer dela Dobnikova, je čakalna doba za psihoterapevtsko pomoč kliničnega psihologa tudi do dve leti in pol. Podobno je v drugih javnih zdravstvenih ustanovah po državi. Čakalne dobe za prvi pregled pri kliničnem psihologu so od šest do štirinajst mesecev, za terapevtsko obravnavo pa tudi dve leti in več. Ljudem v duševni stiski pogosto ne preostane nič drugega, kot da se po pomoč zatečejo k zasebnim izvajalcem, to je tistim, ki delujejo zunaj javne zdravstvene mreže. Ti čakalne dobe pogosto res nimajo, toda številni za psihoterapevtsko delo niso ustrezno usposobljeni – nimajo ne ustrezne izobrazbe ne ustreznih izkušenj, nihče jih tudi ne nadzoruje. Nekateri imajo končan samo kratek, 40- ali 50-urni tečaj, na katerem se samo seznanijo z osnovami psihoterapije in ki je namenjen predvsem temu, da si udeleženec izboljša kakovost življenja, ne usposobi pa ga za pomoč drugim.

Pri nabiranju klientov so zasebni ponudniki zelo aktivni. »Iščejo jih celo prek Kuponka, pri čemer psihoterapijo ponujajo za pet ali deset evrov na seanso. Ker ni nadzora države, je takšno početje nevarno, saj vodi v nestrokovno obravnavo,« opozarja Dobnikova.

Prof. dr. Peter Praper, specialist klinične psihologije, psihoterapevt in redni profesor klinične psihologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani: »To, kar počnejo družinski terapevti, ki so se izobraževali po Gostečnikovi metodi, je na ravni pastoralnega svetovanja.«

Prof. dr. Peter Praper, specialist klinične psihologije, psihoterapevt in redni profesor klinične psihologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani: »To, kar počnejo družinski terapevti, ki so se izobraževali po Gostečnikovi metodi, je na ravni pastoralnega svetovanja.«
© Uroš Abram

Samooklicani psihoterapevti precej po domače diagnosticirajo in »zdravijo«. Posledice zgrešene diagnoze in zgrešene obravnave pa so lahko zelo hude. »Če gre za manjšo stisko in ima terapevt zadovoljivo tehniko, gre verjetno še kar v redu. Zaplete se, kadar težava ni to, kar misli pacient, terapevt pa ima premalo znanja, da bi težavo prepoznal. Takrat se dogaja velika škoda, lahko pride do nepotrebnega poslabšanja stanja in celo do hospitalizacije v psihiatrični kliniki,« pravi dr. Polona Matjan Štuhec, specialistka klinične psihologije in psihoterapevtka s 30-letnimi izkušnjami. Dvanajst let je delala v zdravstvenem domu Domžale, leta 1997 je šla med zasebnike. V samoplačniški ambulanti ji dela nikoli ni zmanjkalo. »Žal pa sem lahko pomagala samo ljudem, ki si psihoterapijo lahko plačajo. In to me včasih boli. Če bi sistem deloval dobro, samoplačništvo ne bi bilo potrebno,« je prepričana.

Čakalne dobe za prvi pregled pri kliničnem psihologu so od šest do štirinajst mesecev, za terapevtsko obravnavo pa tudi dve leti in več.

Primerov zgrešenega zdravljenja je veliko. »Ljudje o svojih težavah in o načinu zdravljenja niso ustrezno informirani. Na primer, svetovano jim je, naj opustijo zdravila, ker da so ta samo ovira za delo na sebi – kar je neumnost. Strokovna doktrina je kvečjemu obratna. Če je oseba v zelo slabi koži, potrebuje najprej zdravila, da sploh lahko začne funkcionirati, da začne jesti in normalno spati. Šele nato se lahko psihoterapevtsko ukvarja s težavami, ki jo pestijo,« pojasni Dobnikova. Lani smo lahko v medijih brali zgodbo dekleta, ki jo je nestrokovna psihoterapija pripeljala v psihiatrično bolnišnico. Dve leti je redno hodila h gospe, ki je opravila neke tečaje psihoterapije. Splošni zdravnik ji je predlagal antidepresive, samooklicana psihoterapevtka pa ji je svetovala, naj jih ne jemlje. »Imela sem težave z anksioznostjo. Morala bi me pomiriti, pa je mislila, da se bom, če bom predelala otroške vzorce, če se bom na ves glas jezila in to dala ven, tega rešila. Ampak se nisem. Potrebovala bi pomirjevalo, bila pa sem le še bolj vznemirjena. Na koncu sem pristala v Begunjah,« je potožilo dekle. Stroške tega šarlatanstva je na koncu krila javna zdravstvena blagajna.

Akutno pomanjkanje

Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je Slovenija po številu kliničnih psihologov na zadnjem mestu med državami članicami EU. »Na primarni ravni, torej v zdravstvenih domovih, kamor se najpogosteje obrnejo ljudje z motnjami, ki so še posebej primerne za obravnavo pri kliničnem psihologu, imamo samo 55 kliničnih psihologov za otroke, mladostnike in odrasle. Govorim o javni mreži, v katero so vključeni tudi koncesionarji. Torej, če ima kdo težave in gre k osebnemu zdravniku po napotnico za kliničnega psihologa, je teh ambulant v državi 55. To pomeni, da imamo na primarni ravni le tri klinične psihologe na sto tisoč prebivalcev, kar je celo pod svetovnim povprečjem,« pravi Dobnikova. Povprečje v svetu je sedem kliničnih psihologov na sto tisoč prebivalcev. ZDA jih imajo 30, Kanada 35, Avstrija kar 49. Vseh kliničnih psihologov, ki delajo v javni zdravstveni mreži, je v Sloveniji sicer več, okoli 120, toda samo 55 jih dela v ambulantah zdravstvenih domov. Ostali delajo na sekundarni in terciarni ravni, se pravi v bolnišnicah in na kliničnih inštitutih, to pa pomeni, da mora biti oseba hospitalizirana, da dobi tudi pomoč kliničnega psihologa. Po analizi Zbornice kliničnih psihologov je javna mreža povsod podhranjena, največje pomanjkanje pa je prav v delih države, kjer je več socialne problematike in samomorilnosti, na primer na Koroškem, v Zgornji Savinjski dolini, v Pomurju, Posavju in na Notranjskem.

Dr. Polona Matjan Štuhec, specialistka klinične psihologije in psihoterapevtka, Inštitut za klinično psihologijo in psihoterapijo: »Psihoterapija je zelo privlačno področje, ne samo pri nas, tudi drugod po svetu. In večinoma se dogaja to, kar vidimo pri nas, namreč da se en del opravlja znotraj zdravstva, drugi del pa pobegne ven in se opravlja bolj ali manj po domače.«

Dr. Polona Matjan Štuhec, specialistka klinične psihologije in psihoterapevtka, Inštitut za klinično psihologijo in psihoterapijo: »Psihoterapija je zelo privlačno področje, ne samo pri nas, tudi drugod po svetu. In večinoma se dogaja to, kar vidimo pri nas, namreč da se en del opravlja znotraj zdravstva, drugi del pa pobegne ven in se opravlja bolj ali manj po domače.«
© Uroš Abram

Kliničnih psihologov ne gre mešati s psihiatri in preostalimi zdravniki. Klinični psihologi niso zdravniki in ne predpisujejo zdravil. So diplomirani univerzitetni psihologi oz. bolonjski magistri psihologije (pri nas ta študij izvaja filozofska fakulteta) z opravljeno štiriletno specializacijo iz klinične psihologije, ki poteka kot vsakodnevno klinično delo v zdravstvenih ustanovah v povezavi s številnimi teoretičnimi podiplomskimi tečaji, zaključi pa se s specialističnim izpitom. Celotno šolanje in usposabljanje, skupaj z obveznim enoletnim pripravništvom, traja devet let. Klinični psiholog je lahko tudi psihoterapevt, pod pogojem, da ima opravljeno psihoterapevtsko subspecializacijo.

Delo kliničnih psihologov so predvsem ocena in razlaga človekovega psihološkega delovanja v povezavi z njegovo življenjsko situacijo, priporočilo ustreznih terapevtskih postopkov in izvajanje različnih oblik psihološke pomoči, tudi psihoterapije. Obravnavajo širok razpon duševnih težav, od anksioznosti, depresivnosti, težav v medosebnih odnosih, učnih težav do resnih duševnih bolezni.

Skomine po socializmu

V času socializma je bilo področje duševnega zdravja urejeno bolje kot danes. »Takrat so imeli zdravstveni domovi dispanzerje za metalno zdravje, kjer so v timu delali specialist psihiater, specialist klinične psihologije in medicinska sestra, za otroke pa sta bila na voljo še logoped, specialni pedagog, pa tudi socialni delavec. Takšni dispanzerji so danes redkost, specialista klinične psihologije je nadomestil psiholog brez specializacije iz klinične psihologije, socialne delavce pa so celo izključili iz timov,« pravi Dobnikova.

Po osamosvojitvi je ta sistem razpadel. »Eni so šli med koncesionarje, drugi med zasebnike, denarja za zapolnitev praznih mest pa ni bilo.« Seveda denar ni edini razlog za današnje dolge čakalne vrste. »Treba je upoštevati, da je danes več duševnih motenj, pa tudi osveščenost je veliko boljša. Ljudje gredo lažje po pomoč, saj je manj stigmatizacije.« A mnogi ustrezne pomoči ne dobijo oz. morajo nanjo čakati nerazumno dolgo. »Vzemiva primer deklice, ki jo omenjate. Tudi če bi do diagnostične obravnave prišla v nekaj mesecih, to še ne pomeni, da bi bila takoj vključena v redno in dovolj pogosto terapevtsko obravnavo. Naval je tolikšen, da za vse ni dovolj terminov.« Zakaj je redna obravnava pomembna, pojasni takole: »Če zbolite za angino, vam zdravnik predpiše antibiotik, ki ga morate jemati neko obdobje v predpisanih odmerkih. Če bi ga vzeli samo enkrat, vam ne bi pomagal. Podobno je s psihoterapijo. Postavitvi pravilne diagnoze mora slediti ustrezna terapija, tu pa se zalomi.«

»Študije dobrobiti stroškov jasno kažejo, da ustrezna, strokovno vodena psihoterapija deluje preventivno za hujše oblike duševnih motenj in bolezni, pa tudi somatskih obolenj. Denar, vložen v preventivo duševnega zdravja, v to spada seveda tudi psihoterapija, vsaka državna blagajna na dolgi rok dobi nekajkrat nazaj,« pravi Matjanova. Če je preventiva dokazano cenejša, zakaj se politika ne zgane? Po mnenju Matjanove je razlog banalno preprost: »Vsa psihološka in psihoterapevtska dejavnost, predvsem preventiva in delo z otroki, se obrestuje šele na dolgi rok. Učinki se pokažejo čez 10, 20 let. To pa ni domet politike. Politikov ne zanima duševno zdravje naroda čez 20 let, zanima jih obdobje do naslednjih volitev.«

V Sloveniji osnovno zdravstveno zavarovanje (za zdaj) v celoti krije stroške psihoterapevtske obravnave znotraj javne zdravstvene mreže, kar vključuje tudi obravnavo pri kliničnih psihologih in psihiatrih s koncesijo. Število obravnav ni omejeno, tako kot je v nekaterih drugih evropskih državah. ZZZS krije stroške ene, dveh, desetih ali stotih terapij – plača jih toliko, kolikor jih po strokovni oceni potrebujete. Toda to vam nič ne koristi, če morate na prvo obravnavo čakati leto ali dve.

Prof. dr. Christian Gostečnik, teolog, direktor Frančiškanskega družinskega inštituta in izumitelj modela relacijske družinske terapije, po kateri na Teološki fakulteti izobražujejo bodoče zakonske in družinske terapevte. Gre za magistrski študij, ki traja dve leti. V smernicah ključnih svetovnih strokovnih psiholoških združenj in učbenikih psihoterapije Gostečnikovega modela terapije ne boste našli. Študijski program zakonske in družinske terapije je verifi ciral Svet za visoko šolstvo v času, ko mu je predsedoval dr. Peter Jambrek, sicer ustanovitelj dveh zasebnih fakultet.

Prof. dr. Christian Gostečnik, teolog, direktor Frančiškanskega družinskega inštituta in izumitelj modela relacijske družinske terapije, po kateri na Teološki fakulteti izobražujejo bodoče zakonske in družinske terapevte. Gre za magistrski študij, ki traja dve leti. V smernicah ključnih svetovnih strokovnih psiholoških združenj in učbenikih psihoterapije Gostečnikovega modela terapije ne boste našli. Študijski program zakonske in družinske terapije je verifi ciral Svet za visoko šolstvo v času, ko mu je predsedoval dr. Peter Jambrek, sicer ustanovitelj dveh zasebnih fakultet.
© Borut Krajnc

Čakanje je posebej problematično pri otrocih. »Otroku je treba ponuditi pomoč takoj, saj je motivirati otroka za obravnavo še težje, kot je to mogoče doseči pri odraslem. Čakanje pomeni, da bo še težje sprejel obravnavo, ko bo končno prišel do nje, in bo še težje sodeloval. Žalovanje, na primer nepredelano ali odloženo žalovanje, je pri otroku dejavnik tveganja za nastanek drugih duševnih motenj. To pomeni, da se osnovnemu problemu pridružijo še drugi, da druge motnje postanejo kronične in so čez čas terapevtsko zelo težko dostopne. V bistvu obravnava pri kliničnem psihologu deluje preventivno, saj preprečuje nastanek drugih duševnih motenj, ki se pridružijo osnovnemu problemu,« pravi Dobnikova. Z lanskim letom se je iztekel petletni Nacionalni program duševnega zdravja, ki je predvideval pet novih svetovalnih centrov za otroke, mladostnike in starše, a kaj, ko iz tega ni bilo nič.

Uporabniki se v poplavi takšnih in drugačnih psihoterapevtov težko znajdejo in so njihov lahki plen. Država pa anarhijo dopušča, je ne nadzoruje in ne regulira.

Še celo, če si v prometni nesreči poškodujete možgane, ne pričakujte, da boste kar takoj deležni pomoči psihologa. Specialistka klinične psihologije dr. Sanja Šešok z nevrološke klinike UKC Ljubljana opozarja, da slovenski bolniki danes praktično nimajo dostopa do kognitivne rehabilitacije, ki je najučinkovitejši način izboljševanja kognitivnih funkcij po preboleli možganski kapi ali poškodbi možganov, zaradi česar imajo veliko slabše izide okrevanja. »Zaradi pomanjkanja kliničnih psihologov je obravnave deležnih le okoli štiri odstotke bolnikov, pa še pri tem majhnem deležu se zaradi nevzdržnih čakalnih dob neredko zgodi, da pridejo na vrsto šele, ko je obravnava komajda še smiselna.«

Kako skrajšati čakanje

Da bi se čakalne dobe skrajšale na še dopustnih šest mesecev, bi morali število kliničnih psihologov na primarni in sekundarni ravni podvojiti. »Dolgoročno pa bi za vzpostavitev učinkovite mreže potrebovali vsaj dvajset kliničnih psihologov na sto tisoč prebivalcev. S takšnim povečanjem še vedno ne bi dosegli ravni skrbi za duševno zdravje, ki je značilna za razvite države, bi se ji pa vsaj približali,« ugotavljajo v zbornici kliničnih psihologov. Toda ministrstvo za zdravje se na pobude stroke za širitev mreže ne odziva.

Lani jeseni, ob prenovi zdravstvenih storitev, je ZZZS celo še dodatno dvignil normative dela kliničnim psihologom, čeprav jih ti že zdaj krepko presegajo. S tem je še bolj obremenil že sicer premajhno število strokovnjakov. »V takšnih razmerah bolnikom le stežka zagotavljamo redne tedenske terapevtske obravnave, kot je strokovno smiselno in upravičeno. Naročati jih moramo redkeje, ker nimamo dovolj terminov, takšna pomoč pa ne more biti dovolj učinkovita,« pravi Dobnikova.

Težava je tudi to, da specializacije za klinične psihologe razpisuje in financira vsak zdravstveni zavod posebej. »Število potrebnih specializacij bi morali določiti na podlagi epidemioloških potreb in ustrezno urediti njihovo financiranje. Zdaj je financiranje v celoti breme posamezne ustanove, kar je popolnoma neustrezno in povzroča neenakost med regijami.«

Kaos na trgu

»Psihoterapija je zelo privlačno področje, ne samo pri nas, tudi drugod po svetu. In večinoma se dogaja to, kar vidimo pri nas, namreč da se en del opravlja znotraj zdravstva, drugi del pa pobegne ven in se opravlja bolj ali manj po domače,« pravi Matjanova. Zasebno psihoterapevtsko svetovalnico lahko danes odpre kdorkoli. Na Ajpesu lahko v nekaj minutah registrirate s. p. in nihče vas ne bo nič vprašal, pa tudi vašega dela ne bo nihče nadziral. »Na trgu vlada totalna anarhija,« pravi Dobnikova.

Zmeda je tudi posledica tega, da poklic psihoterapevta pri nas uradno sploh ne obstaja. Psihoterapevtsko izobraževanje sicer že štirideset let poteka znotraj zdravstva, a ne kot poklic. Obstajajo enoletni podiplomski tečaj iz psihoterapije na Medicinski fakulteti ter različna dodatna izobraževanja in zasebne šole, ki sicer omogočajo pridobitev nazivov, ne pa tudi spričeval, ki bi jih država verificirala. Prvi program, ki ga je verificirala država, je drugostopenjski študij zakonske in družinske terapije, ki poteka v okviru Teološke fakultete – do verifikacije tega programa je prišlo v času Janševe vlade, ko je Svetu za visoko šolstvo predsedoval dr. Peter Jambrek, sicer ustanovitelj dveh zasebnih fakultet. Vendar pa verifikacija programa še ne pomeni, da je poklic družinskega terapevta uradno priznan.

»Ob pregledu stanja se zdi, da naša država ne skrbi za ohranjanje javnega dobrega na področju duševnega zdravja, torej kakovostnih storitev v javnem zdravstvu, šolstvu in sociali, ampak neselektivno odpira vrata celi vrsti ponudnikov storitev. S tem navidezno rešuje, v resnici pa še poglablja problem,« opozarja Dobnikova.

Odpovedale so tudi varovalke v visokošolskem sistemu, saj ta kot po tekočem traku proizvaja nove študijske programe s področja duševnega zdravja, ki obljubljajo usposobljenost za delo z ljudmi v stiski nenavadno hitro in z nenavadno ozkim področjem znanja. V zadnjih letih so vzniknile številne, povečini zasebne šole, fakultete, inštituti in zavodi, ki izobražujejo terapevte nekvalificiranih smeri, ti pa ponujajo samoplačniške terapevtske storitve, ki so strokovno pogosto zelo vprašljive. »Ker gre večinoma za krajše ali vsaj za bolj preproste in v lastno izkustvo usmerjene programe, so študentom bolj všečni. Ta usposabljanja pogosto poudarjajo terapevtovo sposobnost za odnos in empatijo in na tem gradijo terapevtski proces. Ampak to je tako kot v glasbi: za glasbenika je posluh nujno potreben, težko si ga predstavljamo brez njega, ni pa to dovolj. Potem dobimo pač domače bende, ki so lahko čisto prijetni za domače veselice, niso pa primerni za izvajanje resne glasbe. Veselje do psihoterapije ni dovolj. Delo z ljudmi z duševnimi motnjami je zahtevno, ne more ga opravljati 18- ali 23-letnik. V Avstriji zakon o psihoterapiji določa, da je starostna meja za pridobitev licence za psihoterapijo 27 let,« pravi Matjanova.

V Sloveniji starostna meja ni predpisana. Psihoterapevtsko delo lahko izvajajo tudi tisti, ki so komaj dobro končali maturo in so opravili krajše izobraževanje na eni od zasebnih šol. Kaj takega ni mogoče niti v precej bolj liberalni Ameriki. »V ZDA je vsak psiholog, ki se ukvarja s psihoterapijo, tudi specialist klinične psihologije. Res je, da jih veliko dela v zasebnem sektorju, in res je, da imajo tudi tam najrazličnejše psihoterapevte, vendar pa je sistem licenc večinoma postavljen tako, da psihoterapijo izvajajo psihiatri, klinični psihologi, ponekod tudi klinični socialni delavci, nimajo pa psihoterapevtov po maturi, tako kot pri nas,« pravi Dobnikova. »Ko sem bila še študentka, nam je prof. Peter Praper dejal, da moraš za opravljanje poklica psihoterapevta na glavi imeti že kak siv las. Gre za delo, ki zahteva veliko znanja in izkušenj, tudi življenjskih. Ne moreš ga opravljati, ko si še v obdobju adolescence in se tvoja identiteta šele gradi.«

V Sloveniji specializacijo iz klinične psihologije na leto zaključi približno osem oseb, saj za več specializacij ni denarja. Medtem pa zasebne fakultete vsako leto proizvedejo tudi po sto in več novih terapevtov. »Ob produkciji velikega števila mladih, ki se izobrazijo po trenutno veljavni zakonodaji neobstoječe in v javnem sektorju nezaposljive poklice, je pritisk na spremembo zakonodaje in ustvarjanje delovnih mest ogromen,« pravi Dobnikova.

Predlog zakona o psihoterapevtski dejavnosti, ki bi področje vsaj nekoliko uredil, je bil pripravljen že pred leti, a je obtičal v predalu ministrstva za zdravje. S tem zakonom bi država vzpostavila večji nadzor na trgu in tako uporabnikom zagotovila večjo varnost. Vendar obstajajo pasti. »V ozadju tega zakona gre tudi za finančni interes zasebnih šol in zasebnih izvajalcev,« opozarja Dobnikova. »Zasebne šole so zainteresirane, da dobijo čim več študentov, ti študenti pa so po končanem šolanju zainteresirani, da zaslužijo. Danes v javni zdravstveni sistem ne morejo vstopiti, saj za to nimajo ustrezne izobrazbe – nimajo ne ustreznega osnovnega poklica zdravnika ali psihologa ne opravljene specializacije iz psihiatrije ali iz klinične psihologije. Predlagani zakon bi samo navidezno uredil področje, dejansko pa bi legitimiziral izvajanje različnih vej psihoterapije, za katere ni empiričnih dokazov o njihovi učinkovitosti in jih ne priznava nobeno mednarodno psihološko strokovno združenje.«

Največji problem zasebnih šol, kot sta Fakulteta za uporabne družbene študije iz Nove Gorice in podružnica dunajske Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani, je po mnenju Dobnikove to, da usposabljajo za specifično metodo zdravljenja, ki jo nato aplicirajo na vse paciente, tudi na tiste, za katere ta metoda ni primerna. »Če imaš v rokah samo kladivo, lahko zabijaš žeblje, ne moreš pa priviti matice, saj za to potrebuješ izvijač. Problem teh zasebnih šol je, da usposabljajo samo za uporabo ene vrste orodja.«

Znotraj psihoterapije obstaja več sto različnih terapevtskih pristopov. »Toda samo trije terapevtski pristopi so dovolj znanstveno dokazani oziroma so se v praksi izkazali za dovolj učinkovite, da jih priznavajo vsa ključna svetovna strokovna združenja in mednarodne klinične smernice za zdravljenje. Ti trije pristopi so psihoanalitična terapija, vedenjsko-kognitivna terapija in sistemska družinska terapija – slednja pri nas poteka samo na Medicinski fakulteti.« Izobraževanje iz zakonske in družinske terapije, ki poteka pod okriljem Teološke fakultete, izvaja pa ga Frančiškanski družinski inštitut po metodi, ki jo je razvil teolog prof. dr. Christian Gostečnik, je unikat. »V smernicah ključnih svetovnih strokovnih združenj in učbenikih psihoterapije te Gostečnikove metode ne boste našli,« pravi Dobnikova. »Prav tako v strokovni literaturi ne boste našli mnogih terapevtskih pristopov, ki jih propagirata novogoriška FUDŠ in zasebna Univerza Sigmunda Freuda.«

»To, kar počnejo družinski terapevti, ki so se izobraževali po Gostečnikovi metodi, je na ravni pastoralnega svetovanja,« je oster dr. Peter Praper, specialist klinične psihologije, psihoterapevt in redni profesor klinične psihologije. Praper ve, o čem govori, je namreč avtor treh monografij in treh učbenikov s področja psihoterapije, urednik devetih znanstvenih monografij s tega področja, ima evropsko diplomo EFPA in naziv psihoterapevta ter je uvrščen v evropski register psihoterapevtov, bil pa je tudi predsednik stalne komisije za psihoterapijo pri Evropski federaciji združenj psihologov ter član sveta Nacionalne agencije za kakovost v visokem šolstvu, ki v Sloveniji podeljuje akreditacije visokošolskim zavodom in študijskim programom. Iz sveta te agencije je protestno odstopil v času vlade Janeza Janše, saj se ni strinjal s podeljevanjem akreditacij zasebnim šolam z vprašljivo strokovnostjo. Na izpraznjeno mesto je bil imenovan predstavnik Univerze Sigmunda Freuda z Dunaja, ljubljanska podružnica te univerze pa je kmalu nato dobila akreditacijo. To pomeni, da je zasebna šola kar sama sebi prižgala zeleno luč za ustanovitev.

Lahki plen

Razlika med specialisti klinične psihologije in zasebnimi terapevti je bila še najočitnejša ob razpravi o referendumu o družinskem zakoniku, natančneje pri strokovnem mnenju o odraščanju otrok v istospolnih družinah. »Psihologi smo zavzeli takšno stališče, kot ga imajo ameriško in preostala ključna svetovna združenja psihologov, in sicer da spolna usmerjenost staršev ne opredeljuje otrokovega duševnega zdravja. Zasebni terapevti, najglasnejši med njimi so bili družinski terapevti, ki uporabljajo metodo dr. Gostečnika, pa so trdili, da ni tako oz. da je pomembno, da ima otrok mamo in očeta in da če ima dva očeta ali dve mami, ne bo razvil ne vem česa že ... kar je v popolnem nasprotju z vsemi tujimi raziskavami in dognanji, « pravi Dobnikova. Ob lanskih protestih zoper pravico žensk do splava so bili med najglasnejšimi člani Zavoda Živim. Gre za tisti zavod, ki je na pročelju frančiškanske cerkve v središču Ljubljane predvajal film o »razvoju zarodka«. Ta zasebni zavod sodeluje z dvema psihoterapevtkama – ena je z Univerze Sigmunda Freuda, druga s Teološke fakultete. Nobena ni specialistka klinične psihologije. »V celotnem zdravstvenem sistemu imamo samo dve specialistki klinične psihologije, ki usmerjeno dajeta psihološko pomoč ženskah v obdobju nosečnosti ter po porodu – ena je zaposlena v UKC Ljubljana, druga v UKC Maribor. In nobena od njiju ne prakticira psihoterapevtskih metod, ki jih ponujajo v Zavodu Živim,« poudarja Dobnikova.

Uporabniki se v poplavi takšnih in drugačnih psihoterapevtov težko znajdejo in so njihov lahki plen. Država pa anarhijo dopušča, je ne nadzoruje in ne regulira. »Na ministrstvu za zdravje pravijo, da so pristojni samo za področje zdravstva – samo to področje nadzorujejo in regulirajo. Vse, kar je zunaj javne zdravstvene mreže, zanje ne obstaja in se s tem tudi ne ukvarjajo. Ampak seveda obstaja. Imamo svobodno podjetništvo, ki deluje brez nadzora države. Tu ne gre za nedolžne zadeve. Igramo se z duševnim zdravjem naroda in z ljudmi, ki so ranljivi, ker so v duševni stiski. Takšni ljudje so zelo dovzetni za razne terapije, pa če jim te koristijo ali škodijo. Prav zaradi občutljivosti te populacije bi morala veljati stroga merila, ki bi kar najbolj zaščitila uporabnike,« meni Dobnikova. Problematično se ji zdi tudi, da se psihoterapija obravnava kot metoda pomoči, ki je primerna za vse in jo potrebuje vsak. »Kajti to preprosto ne drži! Včasih ljudem v stiski pomaga že pogovor s prijateljem. Je pa seveda psihoterapija odličen biznis in odlično orodje za manipulacijo. Če želiš zaslužiti, nobenemu klientu ne boš priznal, da tvoje pomoči ne potrebuje, in ga tudi ne boš usmeril po pravo pomoč, če se izkaže, da jo potrebuje.« Prav zaradi nevarnosti manipulacije zagovarja stališče, da duševno zdravje ne bi smelo biti plačljivo. »S tem seveda ne želim reči, da so vsi psihoterapevti, ki delajo v zasebništvu, nestrokovnjaki. Med zasebniki so tudi klinični psihologi in psihiatri, ki so za svoje delo popolnoma usposobljeni. Ne gre vseh metati v isti koš. Se je pa vendarle treba zavedati, da takoj, ko odpreš vrata kvazistrokovnjakom, odvzameš verodostojnost vsej psihoterapevtski stroki in razvrednotiš njen pomen.

Norveška utopija

Preventiva je cenejša od kurative

Za duševnimi motnjami na leto zboli že več kot desetina prebivalcev Evropske unije. Najpogostejše oblike duševnih bolezni so anksiozne motnje in depresija. Pogost izid duševne bolezni je samomor, ki ga v EU vsakih devet minut naredi en človek (90 odstotkov samomorov je povezanih z duševnimi motnjami, od tega kar 60 odstotkov z depresijo). Duševne bolezni pomenijo veliko izgubo in obremenitev za gospodarske, socialne, izobraževalne, pa tudi kazenske in sodne sisteme. Ocenjuje se, da stroški, ki nastajajo kot posledica stresa, na ravni EU znašajo od tri do štiri odstotke BDP-ja, predvsem zaradi dolgotrajne odsotnosti z dela, nezmožnosti za delo in prezgodnjih upokojitev. Ekonomski stroški, nastali zaradi depresije, so bili leta 2004 ocenjeni na 250 evrov na prebivalca EU, pri čemer so stroški, nastali zaradi zdravljenja depresije, pomenili samo manjši del celotnega ekonomskega bremena. Danes so ekonomski stroški gotovo še višji, saj smo vmes doživeli recesijo, ki je odnesla številna delovna mesta in številne prebivalce EU potisnila v revščino. Evropska agencija za varnost in zdravje na delovnem mestu je že leta 2007, torej še pred krizo, opozorila na pojavljanje stresa zaradi psihosocialnih dejavnikov tveganja, ki pomembno vplivajo na duševno zdravje na delovnem mestu: zmanjšana zanesljivost delovnih mest, pogodbe o delu za določen čas, nezadovoljstvo z delom zaradi povečane obremenjenosti, visoke zahteve na delovnem mestu, trpinčenje in mobing na delovnem mestu, pa tudi nesorazmerje med delom in drugimi področji posameznikovega življenja. Stres, povezan s temi dejavniki, močno vpliva na število bolniških odsotnosti in prezgodnjih upokojitev.

Tudi vseevropska raziskava o delovnih razmerah iz aprila 2014 kaže hiter vzpon duševnih težav na lestvici zdravstvenih težav, povezanih z delom. Stres, depresija in anksioznost si po tej raziskavi delijo prvo mesto s kostno-mišičnimi obolenji. Bolj ko EU skuša postati konkurenčna na globalnem trgu, hujši so pritiski na delavce. Biti morajo vse bolj storilni, delati morajo več in dlje in logično je, da se mnogi pod tem pritiskom fizično in duševno zlomijo.

Država bi problem stroškov morala obravnavati pragmatično. Vprašati bi se morala, kaj se ji bolj splača: da takoj nameni več sredstev v širitev mreže, na primer da zdravstvenim zavodom nameni več denarja za izvajanje specializacij iz klinične psihologije, ali da ne stori nič in tvega, da bo dolgoročno plačevala precej več za bolnišnično zdravljenje in psihiatrična zdravila izčrpanega naroda.

Dober zgled je Norveška. Na Norveškem ni neobičajno, da ima delodajalec z nekaj več zaposlenimi poleg zdravnika specialista medicine dela zaposlenega tudi psihologa, ki obravnava morebitne stiske zaposlenih. »Veliko delodajalcev stimulira tudi fizično blagostanje zaposlenih s športnimi klubi, spodbujanjem hoje ali kolesarjenja na delo, tekmovanji, športnimi dnevi, dvema brezplačnima urama za telovadbo med delovnim časom – za zaposlene v javnem sektorju,« je nedavno v Delu zapisala Irena Jakopinec, znanstvenica in doktorica medicine, ki živi na Norveškem. Dve uri telovadbe za javne uslužbence na strošek države? Preprosto nepredstavljivo, zlasti v Sloveniji, kjer se javni uslužbenci pogosto dojemajo kot neproduktivni lenuhi, ki vse dni preživijo ob zalivanju fikusov in kofetkanju, plače pa jim rastejo na račun pravega delovnega ljudstva v fabrikah, ki s krvavimi žulji ustvarja bruto domači proizvod. Toda prav odgovoren odnos delodajalcev, tudi države, do zaposlenih je eden od razlogov, zaradi katerih se Norveška uvršča med evropske države z najvišjo ravnjo duševnega zdravja.

Zdravljenje duše s postom

Kaj se zgodi, če meja med strokovnjaki in šarlatani ni jasno postavljena

Na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ) podatkov o obremenjenosti kliničnih psihologov ne zbirajo. Priznavajo sicer, da bi bil dodaten kader na področju duševnega zdravja dobrodošel, »vendar pa bi bile potrebne dodatne analize in študije o tem, kateri profili bi bili najbolj potrebni«. Ta odgovor je smešen, kajti dolge čakalne vrste jasno kažejo na pomanjkanje specialistov klinične psihologije. Prvopodpisana pod odgovor NIJZ je doc. dr. Helena Jeriček Klanšček, vodja oddelka za krepitev zdravja in nacionalna predstavnica pri Svetovni zdravstveni organizaciji. Helena Jeriček Klanšček po izobrazbi ni klinična psihologinja, pač pa profesorica slovenščine. Doktorirala je s področja socialne pedagogike, iz psihoterapije pa se je izobraževala na zasebni Univerzi Sigmunda Freuda, in sicer iz sistemsko-kibernetske smeri – gre za smer, ki je ne priznava nobeno psihološko strokovno združenje in je tudi ni mogoče najti v mednarodno uveljavljenih kliničnih smernicah za zdravljenje duševnih motenj. Zaposlena je na NIJZ, hkrati pa ima zasebno prakso, kjer se ukvarja z marsičim, med drugim z razstrupljanjem in dušo. Na spletni strani svoje zasebne prakse med drugim pravi: »Duša je najbolj čist in Božji del nas: če bi naš um in telo delala, kar narekuje duša, bi bil svet drugačen.« Zakaj duše ne slišimo oziroma jo slišimo slabo? Ker sta naš um in telo izgubila stik z njo, zaradi česar naj bi na dan prišli sovraštvo, zavist, strah, ljubosumje, jeza ... »Frekvenca naše duše je zelo visoka, frekvenca uma in telesa pa se je zaradi načina življenja znižala.« Post je po njenem lahko način, »kako zvišati frekvenco našega uma in telesa« in priti v stanje boljše povezanosti z dušo.

»Težava je, da to niso z dokazi podprte psihološke intervencije, ki bi učinkovito pomagale ljudem z duševnimi težavami in motnjami,« opozarja specialistka klinične psihologije dr. Sana Čoderl Dobnik. Kako je mogoče, da oddelek za javno zdravje na nacionalnem inštitutu vodi oseba, ki v zasebni praksi izvaja strokovno vprašljive terapije in ki nima statusa zdravstvenega delavca, ki bi jo zavezoval k izvajanju v stroki priznanih metod zdravljenja? To je mogoče zato, ker v Sloveniji ni jasno postavljena meja med peščico strokovnjakov in množico kvazistrokovnjakov, ki delujejo na področju duševnega zdravja.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Tone Vrhovnik Straka, Ljubljana

    Privatizacija duševnega zdravja ..1

    V razlagi državne zapletenosti v tragedijo duševnega zdravja se novinarkini sogovornici dr. Sani Čoderl Dobnik prikrade pomembna napaka, na katero uporabniki in preživevci psihiatrije opozarjamo že vrsto let: ni res, da se je lani ‘iztekel petletni Nacionalni program duševnega zdravja, ki je predvideval pet novih svetovalnih centrov za otroke, mladostnike in starše, a kaj, ko i... Več

  • Metka Kuhar, redna profesorica socialne psihologije, Ljubljana

    Privatizacija duševnega zdravja ..2

    Prispevek Privatizacija javnega zdravja odpira pomembno tematiko strokovnosti in dostopnosti psihološke in psihoterapevtske podpore ljudem – več kot potrebne podpore! Novinarka s pomočjo izbranih sogovornikov prikaže, da področje svetovanja in psihoterapije pri nas ni ustrezno regulirano, predvsem pa opozori na množico problematične ponudbe te podpore, ki ima lahko (in obstaja kar nekaj primerov) škodljive učinke. Več

  • Tomaž Flajs, Slovenska krovna zveza za psihoterapijo, Ljubljana

    Privatizacija duševnega zdravja

    Problematika na področju psihoterapevtske dejavnosti postaja vedno bolj aktualna, zato velja pozdraviti prispevek Urše Marn, ki pa kljub vsemu vsebuje kar nekaj pomanjkljivosti in celo napačnih informacij. O njih je v odzivu na članek že pisala gospa Metka Kuhar in v Slovenski krovni zvezi za psihoterapijo (SKZP) se z njenimi pripombami večinoma strinjamo. Več

  • dr. Sana Čoderl Dobnik, univ.dipl.psih., specialistka klinične psihologije, predsednica Zbornice kliničnih psihologov Slovenije

    Privatizacija duševnega zdravja

    Na področju duševnega zdravja v Sloveniji že nekaj let spremljamo skokovit porast števila zasebnih in javnih izobraževalnih ustanov, ki oglašujejo, da študente usposabljajo za delo z ljudmi z duševnimi motnjami, dejansko pa izobražujejo za v Sloveniji neobstoječe poklice, ki so v javnem sektorju nezaposljivi. O tem med drugim govori odličen članek novinarke Urše Marn, ki je v svojem poglobljenem prispevku z... Več

  • Peter Praper, Ljubljana

    Privatizacija duševnega zdravja

    Avtorici prispevka kaže čestitati, ker ji je uspelo razburkati kalno in usmrajeno vodo področja (duševnega) zdravja. Pri tem ne trdim, da je vsebina povsem korektna in ustrezna. Predvsem pogrešam natančno razmejitev med specializacijo iz psihiatrije, specializacijo iz klinične psihologije in specializacijo iz psihoterapije. Več

  • Tomaž Flajs, prof. franc. in angl., nosilec Evropske diplome za psihoterapijo, dipl. GPTI, cert. GATLA, redni član Evropske zveze za geštalt terapijo, Ljubljana

    Privatizacija duševnega zdravja

    Ob branju odziva dr. Sane Čoderl Dobnik so me spreletavali mešani občutki. Najprej sem pomislil, da nima smisla karkoli odgovarjati, saj se mojega prispevka k diskusiji o pereči problematiki normiranja in regulacije področja psihoterapije v Sloveniji loteva v vzvišenem, arogantnem in pokroviteljskem tonu. Vendar sem se nazadnje odločil, da napišem še nekaj vrstic, v upanju da bom na ta način kaj malega prispeval k... Več

  • Milena Srpak, univ. dipl. psih., spec. klin. psih., psihoterapevtka, Psihiatrična bolnišnica Ormož

    Privatizacija duševnega zdravja

    Kot klinična psihologinja s 35 leti delovnih izkušenj v zdravstvu sem se razveselila objave članka Privatizacija duševnega zdravja, saj se o naši stroki v medijih govori izjemno redko. Deloma je za to gotovo kriva skromnost kolegic in kolegov, deloma pa naša preobremenjenost: članek lepo razkriva obseg pomanjkanja našega kadra. Klinična psihologija je v svetu priznana samostojna stroka. Več

  • Nacionalni inštitut za javno zdravje, služba za komuniciranje

    Privatizacija duševnega zdravja

    Spoštovani, opozoriti bi želeli na napačno navajanje dejstev novinarke Urše Marn v članku z naslovom Privatizacija duševnega zdravja, ki je bil v Mladini objavljen 20. 1. 2017. V članku je zapisano: »Na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ) podatkov o obremenjenosti kliničnih psihologov ne zbirajo. Priznavajo sicer, da bi bil dodaten kader na področju duševnega zdravja dobrodošel, ‘vendar pa bi bile... Več

  • dr. Valentin Bucik, univ. dipl. psih., redni profesor za psihološko metodologijo na Oddelku za psihologijo FF UL in predstojnik oddelka

    Privatizacija duševnega zdravja

    Trenutna razprava o rešitvah pri zagotovitvi kakovostnih psihoterapevtskih uslug v javnem zdravstvu in regulaciji psihoterapevtske dejavnosti je zalo dobrodošla; zato sem bil tudi zelo vesel prispevka na to temo, v katerem je bilo predstavljeno dejstvo, da je klinično psihološko in psihoterapevtsko delo v sistemu javnega zdravstva pomembno, a vse bolj obremenjeno ter da je mest in denarja za specialistično... Več

  • Dr. Romana Kress, univ. dipl, psih., psihoterapevtka (reg. EUROTAS, EAP)

    Privatizacija duševnega zdravja

    Spoštovani, prebrala sem vaš članek Privatizacija duševnega zdravja in ker sem ga ocenila kot zavajajočega in globoko nekorektnega, se želim nanj odzvati. Prepričana sem, da moje pisanje ne bo edini odziv nanj in upam, da boste lahko objavili še en članek, ki bo bolj korektno predstavil situacijo psihoterapije v Sloveniji. Kot veste, so psihoterapija, psihologija (tudi klinična) in psihiatrija različna področja... Več

  • Red. prof. dr. Onja Tekavčič Grad, specialistka klinične psihologije, psihoterapevtka in supervizorka (po 39 letih kliničnih izkušenj)

    Privatizacija duševnega zdravja

    Prispevek o psihoterapevtski dejavnosti je odprl veliko relevantnih vprašanj o stroki, v kateri trenutno v Sloveniji velja zakon iznajdljivejšega in čim bolj neoliberalno usmerjenega posameznika, ker - kot so kolegi lepo razložili - manjkajo sprejeti in z vseh strani upoštevani kriteriji za formiranje psihoterapevta, upoštevanje evalvacijskih meril za posamezne psihoterapevtske šole in predvsem ustrezen ter... Več

  • prof. dr. Metka Kuhar, Ljubljana

    Privatizacija duševnega zdravja

    Bralci, ki od daleč spremljajo razpravo na temo prispevka Privatizacija duševnega zdravja, so si lahko na podlagi odziva Sane Čoderl Dobnik, predsednice Zbornice kliničnih psihologov Slovenije, v številki Mladine z dne 10. 2. ponovno izgrajevali mnenje na podlagi pristranskih informacij ter nekaterih netočnih pripisovanj (recimo moje domnevne povezanosti s SFU). Več

  • Dr. Polona Matjan Štuhec, spec.klin.psih., psihoterapevtka, skupinska analitičarka, predsednica Strokovnega sveta Združenja psihoterapevtov Slovenije

    Privatizacija duševnega zdravja

    S poskusi reguliranja psihološke in psihoterapevtske dejavnosti se ob svojem vsakodnevnem kliničnem delu ukvarjam od povojev samostojne slovenske države. Študij psihologije, specializacijo iz klinične psihologije, kasneje pa iz analitične psihoterapije in skupinske analize sem večinoma opravila še v časih prejšnje domovine Jugoslavije. Imela sem srečo, da sem bila leta 1989 na strokovnem obisku v ZDA, kjer sem... Več

  • mag. Uroš Drčić, transakcijski analitik svetovalec, specializant psihoterapije

    Privatizacija duševnega zdravja

    Od srca in brez slabega namena sem se nasmejal, ko sem prebral pismo gospe dr. Sane Čoderl Dobnik. Če bi psihoterapevti tako ognjevito zagovarjali svoj poklic, kot svoje mnenje zagovarja gospa, bi verjetno tudi v Sloveniji že imeli sprejet Zakon o psihoterapevtski dejavnosti. Predlog tega zakona je bil na osnovi širokega strokovnega konsenza pripravljen pred leti. Več

  • Tone Vrhovnik Straka, Ljubljana

    Privatizacija duševnega zdravja

    Brezimni odgovorilnik Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) seveda boža mojo dušo v delu, kjer ponavlja moj argument, kako ne moremo govoriti o nacionalnem programu duševnega zdravja, ko pa ga ministrstvo za zdravje kljub zakonski obvezi ni nikdar predložilo v sprejem in potrditev, četudi bi šele nacionalni program omogočil izvedbo vseh novosti, ki jih je prinesel Zakon o duševnem zdravju (zagovorništvo,... Več