Privatizacija duševnega zdravja

Na področju duševnega zdravja v Sloveniji že nekaj let spremljamo skokovit porast števila zasebnih in javnih izobraževalnih ustanov, ki oglašujejo, da študente usposabljajo za delo z ljudmi z duševnimi motnjami, dejansko pa izobražujejo za v Sloveniji neobstoječe poklice, ki so v javnem sektorju nezaposljivi. O tem med drugim govori odličen članek novinarke Urše Marn, ki je v svojem poglobljenem prispevku z naslovom Privatizacija duševnega zdravja očitno dregnila v osje gnezdo, vsaj po odzivih v Pismih bralcev sodeč. Komentarje dr. Metke Kuhar in gospoda Tomaža Flajsa razumemo kot nadaljevanje pritiska, da se diplomantom privatnih univerz in različnih novih, tudi izrednih študijev odprejo vrata zdravstva, šolstva in socialnega varstva ter s tem dostop do financiranja iz javnih sredstev. Korektno bi bilo, da bi oba, dr. Metka Kuhar, komunikologinja, ter gospod Tomaž Flajs, profesor francoščine in angleščine, v začetku svojih predstavitev razkrila svojo povezanost z zasebno Univerzo Sigmunda Freuda. Povedno je tudi to, da oba kot primer zgledne regulacije področja psihoterapije navajata Avstrijo, od koder izhaja omenjena univerza in spregledata dejstvo, da je avstrijski model ureditve področja psihoterapije v evropskem prostoru izjema, ne pa pravilo zgledne regulacije.

Gospodu Tomažu Flajsu, predsedniku Slovenske krovne zveze za psihoterapijo, predlagamo, da se temeljiteje poglobi v meta-analize študij psihoterapije, ki jih navaja, ter natančneje prouči knjige prof. Alana Carra, kliničnega psihologa, na katerega se v svoji protiargumentaciji naslanja. Gre za avtorja, s katerim se seznanijo študenti Oddelka za psihologijo na Univerzi v Ljubljani že na dodiplomski ravni, njegovi učbeniki pa spadajo med temeljno literaturo tudi na specializaciji iz klinične psihologije. Prof. Alan Carr v svojem učbeniku The Handbook of Adult Clinical Psychology. An Evidence-Based Practice Approach (20016) na 1084 straneh navaja in natančneje opisuje zgolj tri psihoterapevtske pristope, ki jih je v članku popolnoma pravilno kot dokazano učinkovite izpostavila tudi novinarka Urša Marn - kognitivno vedenjskega, psihodinamskega in sistemskega. Pristopov, ki jih izvajata in na svojih spletnih straneh za stranke oglašujeta gospod Tomaž Flajs (gestalt terapija) in dr. Metka Kuhar (kraniosakralna resonanca, somatsko doživljanje in nevroafektivni relacijski model) med dokazano učinkovitimi psihoterapevtskimi pristopi ni. Prav tako prof. Alan Carr v tekstu, ki ga citira gospod Flajs, The effectiveness of Psychotherapy (2007), jasno navaja, da »bi morali biti uporabljeni dokazano učinkoviti pristopi« ter da so ti pristopi »konsistentni z mednarodnimi smernicami, kot so npr. britanske NICE - National Institute of Clinical Excellence (str. 73). Oba pozivamo, da se seznanita z NICE smernicami za obravnavo duševnih stisk in motenj, saj je očitno, da jih ne poznata. Prav tako ju pozivamo, da si ogledata klinične smernice največjih svetovnih psiholoških združenj, kot sta British Psychological Society (BPS) in American Psychological Association (APA). Dr. Metka Kuhar, ki navaja kot primer dobre ureditve Nemčijo, najverjetneje ni seznanjena s tem, da v tej državi psihoterapijo v zdravstvu izvajajo zgolj psihologi in zdravniki. Prav tako ne z učnimi načrti magistrskega študija psihologije, ki bodoče magistre psihologije skupaj s po končanem študiju zaključenim pripravništvom in strokovnim izpitom usposobi za psihološko svetovalno delo. Njene navedbe, da magistrov psihologije študij ne pripravi za svetovalno delo, odločno zavračamo in označujemo kot zavajajoče. Na tem mestu bi želeli tudi pojasniti, da sta enako stališče, kot ga je predstavila novinarka Urša Marn, zavzeli Evropsko združenje psihologov (EFPA) in Evropsko združenje zdravnikov specialistov (UEMS), največji organizaciji zdravnikov in psihologov v Evropi. Obe sta že leta 2010 Evropsko komisijo seznanili s tem, da mora psihoterapija temeljiti na znanstvenih teorijah in raziskavah v psihologiji in psihiatriji ter da je za izvajanje psihoterapije potrebna osnovna izobrazba iz psihologije ali medicine, širjenje meja psihoterapevtske dejavnosti izven področja psihologije in medicine pa zavračata. Psihoterapijo opredeljujeta kot zdravstveno dejavnost, treninge znotraj Evropske zveze za psihoterapijo (EAP) pa kot neustrezne.

Ponovno poudarjamo, da se v Zbornici kliničnih psihologov vsekakor strinjamo, da je ljudem v duševni stiski strokovna pomoč premalo dostopna, zavračamo pa rešitve tega problema, ki jih ponujajo izvajalci zgoraj opisanih izobraževanj. Ljudje v duševnih stiskah so ranljiva skupina, zlahka podvržena različnim oblikam zavajanja, ki smo jim priča tudi v odgovorih obeh avtorjev v Pismih bralcev. Zato ostro nasprotujemo uvajanju novega poklica psihoterapevta v javni zdravstveni sistem in podpiramo ter spoštujemo odločitve RSK za klinično psihologijo in RSK za psihiatrijo, ki sta v Sloveniji najvišja in avtonomna strokovna organa pri Ministrstvu za zdravje, ki sta pri svojih odločitvah zavezana dosežkom znanosti, strokovno preverjenim metodam in razvoju stroke, upoštevaje javni in ne privatni interes. Podpiramo razširitev mreže kliničnih psihologov in psihiatrov v slovenskem zdravstvu ter odpiranje novih psihiatričnih in kliničnopsiholoških ambulant na primarnem zdravstvenem nivoju, ki bodo ljudem omogočile hitrejšo dostopnost do kakovostne pomoči v duševni stiski, ki bo v skladu s strokovnimi smernicami in ne v skladu z zasebnimi interesi.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.