Privatizacija duševnega zdravja

Ob branju odziva dr. Sane Čoderl Dobnik so me spreletavali mešani občutki. Najprej sem pomislil, da nima smisla karkoli odgovarjati, saj se mojega prispevka k diskusiji o pereči problematiki normiranja in regulacije področja psihoterapije v Sloveniji loteva v vzvišenem, arogantnem in pokroviteljskem tonu. Vendar sem se nazadnje odločil, da napišem še nekaj vrstic, v upanju da bom na ta način kaj malega prispeval k vzpostavljanju dialoškega prostora. Ki pa je možen le če vsi, ki smo vanj vključeni, ohranimo zadostno mero medsebojnega spoštovanja, da kljub razlikam v pogledih zmoremo diskusijo ohraniti na takšnem nivoju, ki bo pripeljala do strokovnih rešitev v korist mnogim ljudem, ki dandanes krvavo potrebujejo psihoterapevtsko pomoč.

Ne vem, na kakšne moje povezave z Univerzo Sigmunda Freuda namiguje dr. Čoderl Dobnik.

Zavzemam se namreč za uveljavitev psihoterapije kot drugega poklica. Sam sem javno že večkrat izrazil svoje pomisleke glede tega, da bi v študij psihoterapije vstopali 19-letniki takoj po maturi, ob tem da sem pri tem izpostavil tudi, kaj bi lahko bila smer razreševanja teh in podobnih nesoglasij glede vstopnih pogojev v študij psihoterapije: osredotočanje na oblikovanje kvalitativnih standardov psihoterapevtskih izobraževanj, ki bi ob upoštevanju specifike posameznih psihoterapevtskih pristopov predstavljali merilo kompetentnosti za samostojno opravljanje psihoterapevtske dejavnosti in ki bi jo na ta način bilo možno preverjati na zaključnem izpitu.

Dr. Čoderl Dobnik mi med drugim, tako kot dr. Metki Kuhar, očita zavajanje in nepoznavanje področja raziskovanja in reguliranja psihoterapije. Na podoben način bi ji lahko jaz očital nepoznavanje aktualnega dogajanja na področju regulacije psihoterapije v državah EU. Naj omenim le primer Belgije, kjer so kolegi, ki so včlanjeni v Evropsko zvezo za psihoterapijo, pred kratkim uspeli s tožbo na ustavnem sodišču, ker je država sprejela takšen zakon, ki jih je izključil in potencialno onemogočil opravljanje njihovega poklica. Glede področja raziskovanja psihoterapije je zelo tehtne misli v zvezi z njegovo kompleksnostjo ter s tem povezanih metodoloških dilemah zapisala že dr. Metka Kuhar. Sam bi dodal še to, da sem sicer res praktik in ne raziskovalec, vendar pa sem se moral s področjem raziskovanja psihoterapije seznaniti že v okviru svojega izobraževanja. Na zaključnem izpitu, ki sem ga opravljal na britanskem inštitutu za geštalt psihoterapijo GPTI in ki sledi smernicam ene od dveh največjih britanskih krovnih psihoterapevtskih združenj UKCP, je bil eden od kriterijev, po katerem se je preverjalo mojo kompetentnost, tudi poznavanje ugotovitev raziskav psihoterapije. To svoje poznavanje dodatno poglabljam v okviru nenehnega strokovnega razvoja, ki je eden od pogojev za ohranjanje rednega članstva v Evropski zvezi za geštalt psihoterapijo.

Ne vem, koliko je to poznano dr. Sani Čoderl Dobnik, vendar je področje raziskovanja psihoterapije vse bolj živahno. Na področju geštalt terapije je na primer pred kratkim izšla knjiga Towards a Research Tradition in Gestalt Therapy. Na tem mestu ne bom podrobneje zahajal v to tematiko, čeprav bi utegnila diskusija biti zelo zanimiva. Omejil se bom le na nekorektnost dr. Čoderl Dobnikove, ko mi skuša dokazati, da sem neke vrste lolek, ker da citiram iz teksta, o katerem nimam pojma, predvsem pa ne o njegovem avtorju prof. Alanu Carru. Citata, ki sem ga uporabil iz njegovega teksta »The Effectiveness of Psychotherapy«, ne ovrže kot v tekstu neobstoječega. Menim, da je sam zase dovolj poveden, a ga bom dopolnil še z drugim navedkom iz istega teksta: »Izidi so bili za humanistične in integrativne terapije ter druge oblike psihoterapije, vključno z kognitivno vedenjsko terapijo podobni. Rezultati tega obsežnega pregleda kažejo, da sta humanistična in integrativna terapija visoko učinkovita oblika obravnave za vrsto pogostih psiholoških težav v odrasli dobi.« (http://researchrepository.ucd.ie/bitstream/ handle/10197/6322/EffectivenessOfPsychotherapy.pdf?sequence=1 , str.27)

Zanimivo je tudi, da ko dr. Čoderl Dobnik navaja iz istega teksta in k temu hitro pritakne moje nepoznavanje smernic NICE, ‘spregleda’ drug odlomek iz istega poglavja Priporočila, ki govori o psihoterapevtskih izobraževalnih programih: »Ti programi bi morali ustrezati standardom Evropske diplome za psihoterapijo, ki jih je vzpostavila Evropska zveza za psihoterapijo (ki predstavlja več kot 100 000 psihoterapevtov v Evropi). Ti standardi vključujejo zavezanost praksi na dokazih osnovane psihoterapije na etičen način, sledeč izobraževanju zadostne globine in trajanja, ki omogoča obvladovanje kompleksnih veščin in oseben prispevek psihoterapevtove osebnosti in preokupacij k terapevtskemu prizadevanju.« (http://researchrepository.ucd.ie/ bitstream/handle/10197/6322/EffectivenessOfPsychotherapy.pdf?sequence=1, str.98) Kot sem zapisal že v svojem prvem odzivu, je Slovenska krovna zveza za psihoterapijo, katere predsednik sem, članica Evropske zveze za psihoterapijo in kot takšna zastopa njene etične in profesionalne standarde v Sloveniji.

Kolegi so me opozorili, da je tudi navajanje drugega Carrovega teksta ‘The Handbook of Adult Clinical Psychology: An Evidence Based Practice Approach’, s strani dr. Čoberl Dobnikove, če uporabim bolj prijazen izraz, pomanjkljivo. V njem namreč avtor poleg psihoanalitske, kognitivno-vedenjske in sistemske psihoterapije omenja tudi ‘emotion-focussed therapy’ (na čustva usmerjeno terapijo). Pa tudi sicer: uporabljati nek drug tekst za spodbijanje citatov istega avtorja, kar v svojem odzivu počne dr. Čoderl Dobnik, je zame kaj nenavadno početje. Priporočam ji, da pogleda na spletno stran Irish Council for Psychotherapy (http://www. psychotherapycouncil.ie/members/disciplines/) in vidi, kateri psihoterapevtski pristopi so, v skladu s poročilom prof. Carra, vanjo sprejeti.

Ker se je dr. Čoderl Dobnik v svojem odzivu poslužila argumentov ‘ad hominen’, se tokrat odzivam kot posameznik in ne v vlogi predsednika SKZP.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.