Privatizacija duševnega zdravja

Problematika na področju psihoterapevtske dejavnosti postaja vedno bolj aktualna, zato velja pozdraviti prispevek Urše Marn, ki pa kljub vsemu vsebuje kar nekaj pomanjkljivosti in celo napačnih informacij. O njih je v odzivu na članek že pisala gospa Metka Kuhar in v Slovenski krovni zvezi za psihoterapijo (SKZP) se z njenimi pripombami večinoma strinjamo. K njenim protiargumentom, s katerimi se odziva na trditev, da so samo trije psihoterapevtski pristopi - psihoanalitična terapija, vedenjsko-kognitivna terapija in sistemska družinska terapija - dovolj znanstveno dokazani in so se v praksi izkazali za dovolj učinkovite, bi dodali še naslednje podatke: * do leta 2011 je bilo , če je verjeti iskalniku PubMed, opravljenih 701 meta-analiz raziskav psihoterapije; * meta-analize raziskav kažejo, da obstajajo majhne, če ne nične razlike med posameznimi psihoterapevtskimi pristopi glede njihove učinkovitosti (vir: Wampold, B.E. in Imel Z.E. (2015) The Great Psycotherapy Debate. New York in London: Routledge).

Naj na tem mestu navedemo besede profesorja Alana Carra, direktorja doktorskega izobraževalnega programa iz klinične psihologije na University College Dublin iz njegovega pregleda raziskav, ki ga je pripravil na pobudo Irish Council for Psychotherapy: „Psihoterapija kot se jo izvaja znotraj tradicij psihoanalitske, humanistične in integrativne, kognitivno-vedenjske, konstruktivistične ter sistemske partnerske in družinske terapije je učinkovita. Stopnja izboljšanja je za različne oblike psihoterapije zelo podobna.“ (Carr, Alan, 2007, The Effectiveness of Psychotherapy. A Review of Research prepared for the Irish Council for Psychotherapy. Pridobljeno 31.1.2017, iz http://www.psychotherapy-ireland.com/2007/09/theeffectiveness-of-psychotherapy-a-review-of-research-by-profalan-carr/) SKZP kot krovna slovenska nacionalna organizacija v okviru Evropske zveze za psihoterapijo (EAP) temelji na načelih Strasburške deklaracije o psihoterapiji iz leta 1990, na izhodiščih katere je bila leto kasneje ustanovljena EAP. V njej je med drugim zapisano, da je zajamčeno mnoštvo psihoterapevtskih pristopov - ob tem da mora posamezen psihoterapevtski pristop, da bi bil priznan v okviru EAP, iti skozi njen postopek znanstvene validacije. To mnoštvo je med drugim zagotovljeno tudi v okviru avstrijskega zakona, ki ureja področje psihoterapije in znotraj katerega je priznanih kar 23 psihoterapevtskih pristopov.

Želimo se tudi odzvati na v članku izraženo stališče, po katerem naj bi psihoterapijo izvajali le klinični psihologi in psihiatri, ki da naj bi bili edini ustrezno usposobljeni za izvajanje te dejavnosti. S tem se ne strinjamo. Strasburška deklaracija poudarja, da je psihoterapija samostojna znanstvena disciplina, njeno opravljanje pa predstavlja samostojen in svoboden poklic, dostop do katerega je možen preko različnih predizobrazb, zlasti preko humanističnih in socialnih znanosti.

Zgolj teoretično znanje, čeprav na še tako visokem nivoju, ne zadostuje za psihoterapevtsko delo. Potrebno je spoznavanje specifičnosti psihoterapevtskega procesa, ki je edukantu psihoterapije omogočeno preko lastne prakse pod supervizijo. Tretji steber, psihoterapevtskega izobraževanja, poleg teorije in prakse pod supervizijo, je osebna izkušnja, kar pomeni, da mora vsak bodoči certificirani psihoterapevt tudi sam skozi proces lastne terapevtske obravnave. Tega pa klinični psihologi in psihiatri po zaključku svoje specializacije nimajo, razen če so opravili tudi edukacijo iz katerega od psihoterapevtskih pristopov.

Pomanjkljivost članka vidimo tudi v dejstvu, da v njem nista niti enkrat omenjeni obe največji slovenski strokovni organizaciji s področja psihoterapije – Združenje psihoterapevtov Slovenije in Slovenska krovna zveza za psihoterapijo. Navedba, da nekateri psihoterapevti začnejo z izvajanjem psihoterapije po opravljenih 40 do 50 urnih tečajih je enostranska in je ne moremo posploševati na vsa izobraževanja, ki ne potekajo v okviru zdravstvenega sistema. Zato je tudi potencialno zavajajoča. V Slovenski krovni zvezi za psihoterapijo, v okviru katere združujemo psihoterapevte desetih psihoterapevtskih pristopov, si prizadevamo za doseganje visokih profesionalnih in etičnih standardov. Povprečno trajanje izobraževanja po končani drugi stopnji fakultete v skladu s standardi EAP traja najmanj 1400 ur (tudi do 2000 ur), od tega najmanj 250 ur osebne izkušnje, najmanj 300 ur dela s klienti pod supervizijo in najmanj 150 ur supervizije. Usposabljanje za psihoterapevtsko delo znotraj SKZP poteka na zasebnih inštitutih ter v okviru društev posameznih psihoterapevtskih pristopov, v sodelovanju z izobraževalnimi inštitucijami iz tujine, izvajajo pa ga licencirani učitelji, domači in tuji.

V SKZP si prizadevamo za normativno ureditev in reguliranje področja psihoterapevtske dejavnosti. Zato upamo, da bo, predvsem zaradi zaščite uporabnikov in njihove možnosti dostopa do tovrstne pomoči, to možno doseči čim prej. Mnenja smo tudi, da se veliko posameznikov znajde v življenjski krizi ali stiski, ki je ne moremo uvrstiti v katero od kategorij duševnih motenj ali bolezni in da patologizacija težave, s katero se človek sreča, težavo lahko še poglobi. In ker se ljudje med seboj razlikujemo, je dobro, da lahko izbiramo med različnimi „psihološkimi zdravili“. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.