Privatizacija duševnega zdravja ..2

Prispevek Privatizacija javnega zdravja odpira pomembno tematiko strokovnosti in dostopnosti psihološke in psihoterapevtske podpore ljudem – več kot potrebne podpore! Novinarka s pomočjo izbranih sogovornikov prikaže, da področje svetovanja in psihoterapije pri nas ni ustrezno regulirano, predvsem pa opozori na množico problematične ponudbe te podpore, ki ima lahko (in obstaja kar nekaj primerov) škodljive učinke. Žal pa prispevek izpade kot lobiranje za klinične psihologe kot edini možen profil – ob psihiatrih – ki naj bi nudil primerno podporo ljudem z (vsakovrstnimi) duševnimi težavami. Pri tem s pomočjo citiranja specialistke klinične psihologije ovrednoti že leta pripravljen predlog zakona o psihoterapevtski dejavnosti kot past, ki naj bi predvsem podpirala finančni interes zasebnih izobraževalcev psihoterapevtov. Prav tako avtorica kar privzame interpretacijo, da so samo trije psihoterapevtski pristopi dovolj znanstveno dokazano učinkoviti, da jih “priznavajo vsa ključna svetovna združenja in mednarodne klinične smernice za zdravljenje”. Novinarka ni iskala informacij pri nobenem od izpostavljenih zasebnikov ali akterjev, ki si prizadevajo za zakon. Kar nekaj jih je tako doživelo diskreditacijo brez možnosti besede njih samih ali njihovih klientov. Tako članek daje vtis, da se je dala prepričati medicinskemu lobiju, ki očitno ne želi odpreti vrat za izvajanje psihoterapije nikomur drugemu razen kliničnim psihologom in seveda psihiatrom.

Prav tako novinarka ni konzultirala nobenega raziskovalca učinkov psihoterapije oz. si ni skušala ustvariti vtisa iz obsežnega, nenehno razvijajočega se raziskovalnega področja. Prav tako ni preverila na Evropsko zvezo za psihoterapijo ali recimo Evropsko zvezo za telesno psihoterapijo ali katero od drugih evropskih ali tudi ameriških združenj, da bi videla, koliko pristopov velja za priznane in znanstveno utemeljene. Če so trenutno v Sloveniji v krogih psihiatrov in kliničnih psihologov priznani psihoanalitični, kognitivno-vedenjski in sistemski pristopi, to še ne pomeni, da je s tem seznam znanstveno utemeljenih in učinkovitih pristopov izčrpan. Novinarki bi vsekakor svetovala, da pogleda čez meje Slovenije. V sosednji Avstriji, ki spada med psihoterapevtsko najbolj razvite dežele na svetu, je uradno priznanih kar 22 pristopov. Še posebno pomembno pa je, da so obstoječe strukture odprte za razvoj. Pomislimo samo, kako težko je bil v svojem času sprejet Freud in psihoanaliza. Gotovo se razvoj novih psihoterapevtskih pristopov še ni ustavil.

Vprašanje učinkovitosti psihoterapije in različnih psihoterapevtskih pristopov se je pojavilo v drugi polovici dvajsetega stoletja in je do konca stoletja našlo svoj odgovor v tisočih raziskavah in metaanalizah: ljudje z duševnimi težavami, ki so deležni psihoterapevtske obravnave, so v 80 % na boljšem v primerjavi s tistimi, ki je niso bili deležni.

Če vemo, da psihoterapija deluje, pa je še vedno relativno odprto vprašanje, kako razložiti učinke, bodisi pozitivne ali negativne. Hitro razvijajoča se psihoterapevtska znanost ponuja veliko teorij, ki pa se jih ne da empirično potrditi s kvantitativno metodologijo naravoslovnih znanosti in akademske psihologije. Zato je eden ključnih izzivov tudi razvijanje nove metodologije, ki je lahko le sinteza kvalitativnega in kvantitativnega raziskovanja. Posebej če upoštevamo še Popperjevo opozorilo, da na nobeno teorijo ne moremo gledati na kaj več kot na nepopolno, vzajemno potrjeno domnevo, ki jo nove raziskave lahko vsak čas ovržejo. Posebej za psihoterapijo in psihiatrijo lahko ob pogledu v njihove zgodovine v skladu s Kuhnom potrdimo, da so kot vede daleč od Popperjevega ideala. Na primer, ali niso psihiatri šele krepko v drugi polovici 20. stoletja priznali, da obstaja spolna zloraba otrok in žensk. In kako dolgo so bili vojni veterani s posttravmatskim stresnim sindromom obsojani kot slabiči… Koliko let se psihiatrična stroka že upira vnosu razvojne travme v svojo ‘sveto’ knjigo DSM (Diagnostični in statistični priročnik duševnih motenj). Izpostaviti velja tudi temo, ki je znotraj psihiatrične in klinično-psihološke stroke za večino še vedno bolj ali manj tabu: veliko klientov je zaradi diagnosticiranja, na patologijo osredotočenih obravnav in medikalizacije duševnih motenj dodatno prizadetih, retravmatiziranih.

Sodobni psihoterapevtski pristopi v nasprotju z na patologijo orientirano psihiatrijo dajejo poudarek potencialom človeka, zdravju, ki je v nas ne glede na to, kako smo bili duševno ‘poškodovani’ in kakšne preživetvene strategije, obrambne mehanizme, osebnostne prilagoditve smo razvili. V zadnjih nekaj letih je – pod vplivom sodobnih nevroraziskav in raziskovanj na področju travme – postalo že praktično mainstream, kako pomembno je zavedanje telesnih senzacij, podpora spontanim gibom, uglašen terapevtski dotik ipd. med psihološkimi procesi za znatno večjo učinkovitost intervencij. Je pa ta obetajoči projekt t. i. „teorij utelešenja duševnih procesov” raziskovalno in tudi aplikativno relativno v zgodnji otroški dobi. Kaj želim poudariti? Da gre za propulzivno in hkrati zelo zahtevno raziskovalno področje skrajno kompleksnih procesov. V Sloveniji nam ne manjka zgolj regulative, temveč vsekakor tudi znanstvenih raziskav na področju, predvsem pa odprtega, raziskovalnega duha, ki ne gradi na predsodkih in na političnih prerivanjih.

Ker sem sama z dvojno identiteto (tako univerzitetna predavateljica in raziskovalka, kot tudi izvajalka določenih pristopov), bi rada izpostavila, da vidim problem tudi v morebitnem bodočem formalnem priznavanju zgolj statusa psihoterapevta po obstoječih normativih Evropske zveze za psihoterapijo kot samostojen poklic. Hitro se lahko namreč zgodi, da bodo izpadli nekateri novi, zelo obetavni in po trenutnih rezultatih izjemno učinkoviti, pa nenazadnje tudi humani pristopi. Vpogled v kako državo z daljšo tradicijo reguliranja področja, recimo Nemčijo (in na primer njihov sistem Heilpraktiker fuer Psychotherapie), bi vsekakor bil zelo informativen. Upajmo, da bo reguliranje področja potekalo na podlagi zares poglobljenega in nevtralnega pregleda regulativ v preostalih državah, pa tudi raziskovalnih rezultatov. Nedvomno se bodo ljudje še naprej usposabljali za delo z ljudmi po različnih pristopih in metodah in to delo tudi izvajali, zato dosežimo, da bodo imeli tudi resnično potrebna osnovna znanja (npr. da znajo prepoznati samomorilnost itd.).

Zanimivo je še, da novinarka nekritično sprejema pozicijo enega svojega vira, da so za delo z ljudmi v stiski primerni psihologi sredi dvajsetih (sicer podučeni z nekaj psihoterapevtske teorije, vendar brez učne terapije in brez supervidirane prakse; študij jih skratka ne pripravlja neposredno na svetovalno in terapevtsko delo z ljudmi), ne pa psihoterapevti podobne starosti, ki morajo v okviru svojega študija poleg teorije opraviti tudi obsežno delo na sebi in supervidirano prakso. Gre za vprašanje zrelosti in kompetentnosti za terapevtsko delo, na katerega ne moremo preprosto odgovoriti s tako ali drugačno starostno mejo, ampak je veliko bolj kompleksno. Gotovo pa je, da starost in zrelost nista nujno povezani, saj nam že vsakdanja izkušnja pogosto kaže, da lahko imamo starejšega človeka, ki ostaja nezrel.

Hvala Urši Marn za odprtje tematike, upajmo na nadaljnjo razpravo in premike – predvsem pa, da bo to potekalo odprto za različne strokovno in znanstveno utemeljene poglede. Se pa bojim, da marsikomu ni v resnici mar za ljudi v stiski, saj bi verjetno v nasprotnem primeru relevantni akterji sestopili s svojih ‘nadpozicij’ in se povezali z različnimi profili (tudi ponudniki posta!) in sestavili čim širšo paleto podpore, kakor je široka paleta duševnih stisk in zagat. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.