Zamajano kanclerstvo Angele Merkel

Novembra 1998 se je Angela Merkel pogovarjala s fotografinjo in avtorica dokumentarnih filmov Herlinde Koelbl. Merklova je bila takrat na prelomni točki življenja. Sedem let je bila članica kabineta Helmuta Kohla, nenadoma pa je bilo vsega konec. Kohl ni hotel uvideti, da so ga Nemci siti, in njegova stranka, Krščanskodemokratska unija, se je znašla v opoziciji.

Merklova je imela še srečo, saj jo je novi šef CDU Wolfgang Schäuble postavil za generalno sekretarko. Takrat se je odločila, da ne bo končala kot Kohl. »Ko bo tako daleč, bi rada izbrala pravi trenutek za odhod iz politike,« je povedala v pogovoru s Herlinde Koelbl. »To je veliko težje, kot sem si nekoč predstavljala. A nočem, da bi bila po slovesu kot na pol nasedla ladja, temveč bi se po obdobju dolgočasenja lotila česa novega.« Je Merklova zamudila pravi trenutek? Je padla v Kohlovo past?

Kanclerka je bila 6. februarja na sedežu münchenske Krščanskosocialne unije videti, kot bi bila na pogrebu. Poleg nje je sedel Horst Seehofer, ki je po mesecih mučnega odlašanja oznanil, da CSU zdaj vendarle podpira vnovično kandidaturo Merklove.

Govoril je: »Jaz … hm … imam kot predsednik CSU čast, da vam … khm … sporočim, da vas … hm … hm khm … s soglasjem vodstva stranke in danes tudi s soglasjem predsedstva … hm … seznanim s podporo CSU vaši kandidaturi za zvezno kanclerko Nemčije … z … hm … nedvoumno … mmm … trdno podporo … hm … obeh … predsedstev.« To je bila najbolj mlačna uvertura v predvolilni boj v novejši nemški zgodovini. Če bo kampanja unije tako medla kot Seehoferjeve besede, lahko Merklova kar takoj preda ključe kanclerskega urada svojemu izzivalcu Martinu Schulzu.

Še pred slabim mesecem se je zdelo, kot da je edino vprašanje predvolilnega boja, kako hud bo poraz socialdemokratov proti Merklovi in ali bodo v tem primeru odcapljali v opozicijo.

Kakšen preobrat! Še pred slabim mesecem se je zdelo, kot da je edino zanimivo vprašanje predvolilnega boja, kako hud bo poraz socialdemokratov proti Merklovi in ali bodo v tem primeru odcapljali v opozicijo. Skoraj vsi socialdemokrati so pričakovali, da bo stranko v boj popeljal Sigmar Gabriel, in s tem bi bila usoda stranke zapečatena. Nato pa je sam predsednik stranke potegnil zavoro v sili in socialdemokrati so prišli do sape.

Se obdobje Angele Merkel končuje? Se vzdušje spreminja? Številke še niso nedvoumne in raziskave javnega mnenja še niso volilni izidi, kar je nazadnje potrdila zmaga Donalda Trumpa. Vendar se politično razpoloženje v Nemčiji spreminja in s tem se strinjajo tudi sodelavci Merklove: »Trend je očiten.« In obrača se v korist socialdemokratov.

Po podatkih javnomnenjskega instituta Infratest si polovica Nemcev želi vlado pod vodstvom socialdemokratov, kar je 14 odstotnih točk več kot pred zadnjimi volitvami septembra 2013. Le 39 odstotkov bi imelo vlado z unijo na čelu. Tudi v neposredni primerjavi Schulz občutno prehiteva Merklovo. Minilo je že skoraj 20 let, odkar so socialdemokrati pri tem vprašanju imeli takšno prednost. To je bilo marca 1998, ko je Gerhard Schröder napovedal kandidaturo proti Helmutu Kohlu.

Ko je Schulz nastopil v tekstilni tovarni v Bocholtu, so ga sprejeli z ritmičnim ploskanjem in kolegi so visoko dvignili plakate z njegovim imenom.

Vnovična oživitev najstarejše nemške stranke je opazna vsepovsod: podružnica Socialdemokratske stranke v Severnem Porenju - Vestfaliji je za seminar o komuniciranju z javnostjo za sodelavce v kampanji dobila več kot 140 prijav, računali so na 25 prijavljenih. Število novih članov je tako visoko kot že dolgo ne. Odkar je jasno, da bo kandidiral Schulz, se je po spletu prijavilo več kot 4600 novincev.

V Freiburgu je podružnici stranke zmanjkalo brošur za nove člane, tudi v Posarju in na Spodnjem Saškem so nestrpno čakali sveže pošiljke. Ko je kandidat obiskal lokalno združenje v severovzhodni četrti Hamburga, je na dogodek želelo priti na stotine članov stranke. Čeprav so zamenjali prizorišče, je bilo prostora le za nekaj več kot sto poslušalcev. Že dolgo se ni zgodilo, da bi socialdemokrati morali zavrniti obiskovalce.

V CDU pa so vse bolj zaskrbljeni. »Raziskave javnega mnenja je mogoče spremeniti, težko pa je vplivati na želje po spremembi,« je priznal predsednik Krščanskosocialne unije Horst Seehofer. Sreča, ki jo je imela Merklova, je doslej pomenila nesrečo za socialdemokrate. Stranka je trpela zaradi predsednika Gabriela, njegove nestalnosti in nagnjenja, da je užalil celo tiste, ki so mu pravzaprav želeli samo dobro. Gabriel je napravil prostor – to je njegova zasluga. S tem je omogočil vpogled v kanclerkine šibkosti.

»Pri Merklovi se v dvanajstem letu njenega vodenja pojavlja popolnoma običajna naveličanost, tako kot pri Adenauerju v obdobju 1959/60, Kohlu po letu 1989 in Margaret Thatcher po enajstih letih na položaju premierke,« je pojasnil zgodovinar Andreas Rödder. Vendar ne gre le za naveličanost. Merklova vodi unijo, ki je razdeljena kot nikoli doslej. Vrh v Münchnu je pomenil le začasno prekinitev ognja in nič več. Svetniški sij Merklove kot preudarne krizne kanclerke je zbledel, ko je poleti 2015 odprla nemške meje. To je bilo dejanje človečnosti, vendar ni razdelilo le Nemčije, temveč tudi Evropo.

Kanclerstvo Merklove je vidno načeto in v tem se skriva največja nevarnost. Ne voli se za izzivalce, temveč se glasuje proti kanclerjem. Moč presahne, vsaj tako je doslej praviloma veljalo v Nemčiji. Ludwig Erhard in Helmut Schmidt sta morala oditi, ker jima ni sledila več niti lastna stranka. Helmut Kohl je položaj izgubil, ker je po 16 letih v kanclerskem uradu deloval kot svoj lastni spomenik: siv in okamnel.

Merklovi je dolgo časa koristilo, da skoraj ni zbujala močnih čustev. Umirjeno je posodobila svojo stranko in s tem pridobila nove volivce. Nagovorila je mlade ženske in prebivalce velikih mest, ki prej nikoli niso naredili križca pri krščanskih demokratih. Nekateri konservativni volivci so se sicer godrnjaje oddaljili od stranke, vendar je bila pod črto bilanca pozitivna.

Vse to je spremenila begunska kriza. Od poletja 2015 Merklova polarizira v takšni meri, kot sta doslej le Willy Brandt in Franz Josef Strauss. »Zdaj pa obstajajo volivci, ki bi si raje odsekali roko kot volili Merklovo,« je povedal neki sodelavec Merklove.

Ko je Merklova lani poleti pred deželnimi volitvami potovala po Mecklenburgu - Predpomerjanskem, je včasih nastopila le pred načrtno izbranim občinstvom, saj bi bili njeni govori sicer deležni žvižganja in žaljivih medklicev.

Po podatkih instituta Infratest si polovica Nemcev želi vlado pod vodstvom socialdemokratov, kar je 14 odstotnih točk več kot pred zadnjimi volitvami septembra 2013.

Schulzu takšno razpoloženje koristi in privablja celo volivce Alternative za Nemčijo.

Schulz povezuje zunanjo podobo populistov z levo liberalnimi vsebinami: opredelitev za Evropo in kulturo dobrodošlice. Protiutež Merklovi je bila doslej le Alternativa za Nemčijo. Zdaj pa so to tudi socialdemokrati, in sicer po slogu, ne pa vsebini. In ta protiutež napoveduje, da bo Merklova morala oditi.

Volivci Alternative za Nemčijo so razočarani nad svojimi izbranci. Leta 2014 so jo na deželnih volitvah podprli, ker so imeli občutek, da je to stranka malih ljudi. A komaj so se funkcionarji vselili v parlamente, jih ni bilo več na spregled. Najvišji predstavniki stranke so postali vse bolj hujskaški in marsikdo noče več nič imeti s takšno stranko. Ne nazadnje so zdaj dobili Martina Schulza. Marsikdo se bo prav zaradi njega celo vključil v Socialdemokratsko stranko.

Takšnih volivcev ne moti niti to, da se ravno Schulz zavzema za Evropsko unijo in človekoljubno begunsko politiko. Strinjajo se, da je treba begunce pravično porazdeliti po Evropi in da se vsi ne morejo zgrniti v Nemčijo. »Ravno to je bila napaka Merklove, da je odprla meje, ne da bi se dogovorila z drugimi evropskimi državami,« meni marsikdo.

Schulz je za zdaj komaj kaj več od obeta ali potencialno donosne delnice. Nikoli ni zasedal položaja v vladi, bil je le župan mesteca Würselen s 40.000 prebivalci na meji z Nizozemsko. A Schulz je svoja županska leta oblikoval v zgodbo o povezanosti z navadnimi ljudmi. »Vsakdan se ne dogaja v parlamentu,« je izjavil Schulz, »vsakdan se odvija na magistratu.«

»Lepo vas prosim,« je odvrnil finančni minister Wolfgang Schäuble. »Gospod Schulz ni neka uboga para, ki bi ravno prilomastila iz divjine. Ta človek je desetletja sedel v Evropskem parlamentu.« To drži, pa je Schulzu vseeno uspelo zbuditi radovednost. Njegova življenjska pot ni bila brez stranpoti. Vrgli so ga s srednje šole, v mladih letih je zapadel v alkoholizem, a se mu je nato kot samouku brez mature in diplome vseeno uspelo spraviti na pravo pot. Zadnji, ki se mu je s takšnim luknjavim življenjepisom uspelo prebiti do vrha, je bil Joschka Fischer.

Nemci imajo radi zgodbe o junakih, ki so zašli na kriva pota, in Schulz zna to izkoristiti. »Nekdo je vprašal, ali je mogoče postati kancler brez mature,« je povedal na srečanju v Bocholtu. Za vprašanjem se skriva pomanjkanje spoštovanja. Schulza naj ne bi zanimalo razmišljanje samooklicane elite, temveč razmišljanje delovnega človeka.

Popolnoma nič ga ne moti, da njegovi poslušalci Merklovo prištevajo med elito. Čim izrazitejše je nasprotje, tem bolje. Merklova je doktorirala iz fizike in je izjemno inteligentna. On pa je šolo zapustil še pred maturo. Ona je tista, ki se je vedno morala pokoravati in je desetletja v Vzhodni Nemčiji lahko preživela, ker si je nadela brezbrižen obraz in je bila dovolj prilagodljiva.

Schulz se od Merklove razlikuje tudi po nalezljivem optimizmu. Je čisto nasprotje nejevoljne ženske, ki je v Münchnu ob potrditvi podpore kandidature delovala, kot bi bil to težak križ, ki ji ga je vodja Krščanskosocialne unije osebno naložil na ramena. Schulz pa izžareva vedro gotovost, da bi socialdemokrati po dvanajstih letih spet lahko zasedli kanclerski urad.

V predvolilnem boju gre vedno tudi za avtosugestijo. Očitna trdna vera v zmago lahko vpliva na resničnost. Gerhard Schröder bi bil leta 2005 s svojo silovito bojevitostjo skoraj zasukal izid volitev v zvezni parlament, čeprav je takrat pravzaprav vse govorilo proti njemu. Zdaj Schulz neutrudno govori o zmagi. Ob svoji nominaciji na začetku meseca je v hiši Willyja Brandta dejal: »Socialni demokrati kandidirajo z namenom, da postanejo največja politična sila v državi.« Po tej izjavi se je začelo ritmično ploskanje in Schulz je zaklical: »Jaz pa kandidiram z namenom, da postanem kancler.«

Pri Merklovi se postavlja vprašanje, ali se bo sploh strastno bojevala za četrti mandat. Več mesecev je omahovala, preden je izrazila pripravljenost za vnovično kandidaturo. Številni v stranki so to razumeli kot mešanico koketiranja in taktike. Vendar je to le delna resnica.

Minilo je že skoraj 20 let, odkar so socialdemokrati imeli takšno prednost. To je bilo marca 1998, ko je Gerhard Schröder napovedal kandidaturo proti Helmutu Kohlu.

Merklova je bila do svojega 35. leta ujeta za zidovi Vzhodne Nemčije, zato tudi ni mogla toliko potovati, kot si je želela. Po padcu berlinskega zidu jo je povsem okupirala politična dejavnost. Leta 1990 je v San Diegu obiskala poznejšega moža Joachima Sauerja, ki je nekaj časa delal tam, za daljša potovanja pa je nato večinoma zmanjkalo časa.

Javno se Merklova ni nikoli vdajala eskapizmu tako kot Sigmar Gabriel, ki je rad pripovedoval, kako lepo bi bilo življenje brez časovnega pritiska zaradi politike. Hkrati ni takšna kot Kohl, ki je bil do zadnjega dne v kanclerskem uradu prepričan o svoji nenadomestljivosti. Ne le, da si zna predstavljati življenje brez politike, temveč včasih celo zbuja vtis, da hrepeni po tem. Zakaj kljub temu vnovič kandidira?

Merklova se ne slepi glede posledic svoje begunske politike. Ta je razdelila družbo, je povedala spomladi 2016. Lahko kdo zaceli rane, ki jih je sam zadal? Po drugi strani pa Merklova ni hotela odstopiti v trenutku, ko je bila Evropa razdeljena bolj kot kdaj prej. Z odstopom bi njeno kanclerstvo ostalo nedokončano. In potem je 8. novembra 2016 prišla še izvolitev Donalda Trumpa.

Dvanajst dni pozneje je bledega obraza stala v veži hiše Konrada Adenauerja v Berlinu in oznanila, da bo vnovič kandidirala. Dobesedno naj bi neskončno veliko razmišljala o tem, je rekla. In mnogi naj bi ji rekli, da mora v teh negotovih časih vnovič zastaviti vse svoje izkušnje, nadarjenost in sposobnosti ter opraviti svojo dolžnost do domovine.

Zvenelo je, kot bi jo k tej odločitvi prisilili z orožjem. Njen dolgoletni prijatelj, nekdanji župan Hamburga Klaus von Dohnanyi, je to opisal: »Angela Merkel je ženska z izrazitim občutkom dolžnosti.«

Za Merklovo je vnovična kandidatura breme, česar skoraj ne more skriti, saj ni bila nikoli dobra igralka. Njen politični življenjepis je en sam vzpon. Tako ko se je včlanila v CDU, jo je Helmut Kohl povišal v ministrico. Kot generalna sekretarka svoje stranke je morala reševati afero zaradi donacij, nato je kot voditeljica stranke premagala svoje nasprotnike. Sledilo je kanclerstvo z vsemi svojimi krizami: finančno, evrsko in zdaj Trumpovo.

To jo je zaznamovalo. Schulz je svojo kariero gradil počasi in je bil deset let poslanec v evropskem parlamentu. Šele leta 2004 je postal vodja frakcije socialistov, leta 2012 pa predsednik parlamenta. Dve leti pozneje je bil na evropskih volitvah prvi kandidat socialistov. Zdaj si je v svoji stranki priboril kandidaturo za kanclerja, kar je vrhunec njegove kariere, in za seboj ima stranko, ki mu je očitno pripravljena brezpogojno slediti – s čimer se Merklova ne more pohvaliti.

Schulz noče hujskati proti begunski politiki Merklove in med predvolilnim bojem ne bo podpihoval nejevolje proti EU, kot je to storil Gerhard Schröder, ki je leta 1998 izjavil, da v Bruslju trošijo nemški denar.

Avla v šoli Theodorja Heussa v Pinnebergu pri Hamburgu je bila v torek, 7. februarja, med Schulzevim obiskom nabito polna – poslušat ga je prišlo več kot 300 učencev. Schulz je kmalu začel govoriti o Evropi. Pred stotimi leti so mladi moški, stari kot zbrani učenci, morali v vojno. Sam je kot najstnik vedno moral kazati dokumente, ker je živel na tromeji med Nemčijo, Nizozemsko in Belgijo. Takšne Evrope si ne želi več, je povedal učencem.

Kar se tiče Evrope, so Schulzeva stališča bliže Kohlovim kot stališčem Merklove. To velja za najpomembnejša vprašanja – solidarnost, svobodo, vojno in mir. Nekaj časa je to delovalo neprimerno in sentimentalno. A zdaj je v Beli hiši Trump, pred vrati čaka Marine Le Pen. Vse, kar je bilo doseženega v Evropi, je spet na kocki. »Mladi ljudje so odraščali z Evropo,« je povedal Julien Bender, 31-letni predsednik okrožne izpostave socialdemokratov v Freiburgu. Odkar je Schulz postal kandidat, so tam dobili 54 novih članov. »Evropa je za mlade ljudi zelo pomembna tema.«

Analitiki v institutu Politinstitut pollytix so to ugotovili že zgodaj. Že pred dobrim letom dni, med zaprtim sestankom predsedstva Socialdemokratske stranke Nemčije v brandenburškem Naunu, je tajnica Jana Faus omenila velike možnosti svoje stranke pri mladih in dodala, da jih le ne zna izkoristiti.

Schulz se zdaj trudi, da bi se to spremenilo. »Če bi kot kandidat nastopil Sigmar Gabriel, bi dal glas Merklovi, zaradi Martina Schulza pa sem si premislil,« je razložil Martin Urschel, študent medijske dramaturgije, ki na Oxfordu piše svojo doktorsko nalogo. Je značilni nestalni volivec in je v preteklosti na volitvah že obkrožil tako socialdemokrate kot krščanske demokrate, zelene in svobodne demokrate. Njegova odločitev, komu bo dal svoj glas, vedno temelji na konkretnih vprašanjih – in osebah.

Martin Schulz ima po njegovem mnenju jasno, pozitivno vizijo prihodnosti. S tem prekaša pragmatizem Angele Merkel. V neki skupini na WhatsAppu je Urschel s študentskimi kolegi razpravljal o Schulzu. Želi si, da bi bila njegova stališča konkretnejša – na primer glede upokojitve in boja proti begu v davčne oaze. »Zdaj je vse odvisno od njega,« je poudaril Urschel.

To so seveda le glasovi posameznikov. Ali izkazujejo splošnejši trend? Obstajajo dobri razlogi za nezaupanje do raziskav javnega mnenja, saj se je demoskopija v preteklosti prevečkrat zmotila. To velja tako za britanski referendum o izstopu iz EU kot za Trumpovo izvolitev.

Pri napovedih glede Schulza najbolj izstopa institut za raziskovanje javnega mnenja Insa. Socialdemokrati trenutno uživajo 31-odstotno podporo in so tako tik pred krščansko unijo. A tudi Schulzeva predhodnika Frank-Walter Steinmeier in Peer Steinbrück sta takoj po imenovanju za kanclerskega kandidata doživela začasen porast priljubljenosti. Steinmeierjeva Socialdemokratska stranka je tako leta 2008 pridobila štiri odstotne točke, Steinbrückova pa štiri leta pozneje tri, vendar je nato obema pošel zagon.

Razlog sta bila sama kandidata, vendar tudi to, da ljudje takrat še niso bili naveličani Merklove. Ko je leta 1998 Gerhard Schröder nastopil proti Kohlu, so socialdemokrati v raziskavah javnega mnenja pridobili sedem odstotnih točk. Schröderju je ugodne vrednosti uspelo utrditi in je jeseni postal kancler. Se bo zgodovina zdaj ponovila?

Vodstvo CDU stavi na obraten Trumpov učinek. Ker se je svet očitno snel s tečajev, naj bi se nemški volivci odločali za varnost in zanesljivost.

Krščanska unija še ne ve, kako bi lahko ustavila Schulza. Počasi se bo treba začeti ukvarjati z njim, je napovedal vodja kampanje Stefan Hennewig, čeprav še ne ve natančno, kako. Za zdaj so se v stranki dogovorili le, česa ne bodo počeli: ne bodo izpostavljali Schulzevega alkoholizma v preteklosti in tega, da nima mature. A s čim se ga vendarle lotiti? Z ostrimi napadi? Ali pa bi bilo nemara bolje, da ga na začetku kar ignorirajo? Hennewig in Axel Tantzen, vodja urada generalnega sekretarja Petra Tauberja, sta se glede tega vprašanja tako besno sporekla, da so se sodelavci pozaprli v svoje pisarne. Tudi na vrhu niso enotnega mnenja, kako se vesti do Schulza. Merklova se bo za začetek izogibala neposrednim napadom, da ne bo deležen še večje pozornosti. Medtem pa finančni minister Schäuble socialdemokratom vseeno očita populizem in prazno čvekanje.

Vodstvo CDU stavi na obraten Trumpov učinek. Ker se je svet očitno snel s tečajev, naj bi se nemški volivci odločali za varnost in zanesljivost. Zato bo stranka kanclerko predstavljala kot trdno sidro v tem kaotičnem svetu.

Treba bo še počakati, ali bo takšno sporočilo vžgalo. V kanclerkinem uradu so opazili, da se Schulz predstavlja kot človek antiestablišmenta. Merklova tega ne more ponuditi. Politiki iz CDU šibke točke vidijo v Schulzevem bruseljskem obdobju. Schulz v obdobju, ko je bil poslanec v evropskem parlamentu, dejansko ni bil vedno tako načelen. Kot predsednik parlamenta je sklenil zavezništvo s konservativnim predsednikom evropske komisije Jean-Claudom Junckerjem in poskrbel, da so mu bile prihranjene sramotne parlamentarne preiskave. Vendar ni rečeno, da to volivce sploh zanima.  

© Der Spiegel