Kako se iz fantov naredijo možje

Mentaliteta nekega nostalgičnega uma je povezala odhod na obvezno služenje vojaškega roka v JLA z dvema slikama: prej je bil fant, otrok, iztrgan iz maminega naročja in varnega domačega okolja, po obredu prehoda pa se je vrnil zrel in odrasel mož. Seveda je slika nostalgična in anahronistična, s tem pa pretirano poenostavljena. Zamisli, povezane s ponovno uvedbo obveznega služenja vojaškega roka, ob vsem tem skrivajo tudi jasno sliko totalitarističnega in avtoritativnega uma. Morda je to eden od lepših simptomov, ki kažejo, kako se totalitarni um iz socialističnega okvira nespremenjeno nadaljuje v demokratičnem.

Naj pojasnim navedene trditve.

Vojaški aparat JLA je bil aparat, ki je discipliniral v ideološkem kontekstu tistega časa in prostora. Bil je aparat z močjo odvzema svobode za določen čas, podrejanja discipliniranju brez smisla, ideološkemu pranju možganov, omejevanju svobode misli, upravljanja ljudi na način omejevanja človekovih pravic in svoboščin. Stranski produkt tega nehumanega ravnanja je bil hitrejši proces dozorevanja najstnikov.

Vendar je bil to pač represivni aparat nekega sistema, ki je sicer deloval v kontekstu nekega družbenega ravnotežja. In kar je še dodatno zanimivo, ločeval je na prilagodljive in manj prilagodljive.

Um, ki verjame, da je skrivnost odraščanja v instituciji naborništva, kaže na osiromašeno razumevanje procesa socializacije in simptomatično odslikava ideologijo nadzora nad ljudmi, omejevanja svoboščin, upravljanja ljudi, ki morajo za to biti postavljeni v primerno okolje intelektualne retardiranosti in tudi drugače omejeni. To je um, podoben tistemu, ki poveže stare čase, ko je v vzgoji domnevno še delovala avtoriteta, z neko mentalitetno potezo tega časa, denimo, pravico do telesnega kaznovanja. Menda bi danes moralo biti splošno jasno, da palica z dovoljenjem za pretepanje otrok ne ustvari avtoritete. Prej nasprotno.

Kaj je dejansko omogočilo osamosvajanje in dozorevanje fantov?

Starši so bili prisiljeni, da jih izpustijo iz objema domače podpore in jih pošljejo v okolje z manj udobja. Razvajeni otroci so se znašli v okoliščinah, v katerih so lahko razvili načine in veščine za varovanje svoje integritete, za asertivno vedenje, za notranjo moč preživetja v manj ugodnih okoliščinah, za povezovanje in učenje socialnih veščin sodelovanja, empatije, tovarištva. Dobili so možnost in spodbude za razvijanje notranje moči, borbenega duha, ki zmore premagovati ovire, osvojili so lahko veščine vodenja, se učili ustvarjalnosti v težjih socialnih razmerah, poskrbeti za šibkejše in jih zavarovati, zaupanja v svoje sposobnosti in še več zelo specifičnih izkušenj, ki so pripomogle k oblikovanju pokončne drže in trdne moške hrbtenice. Morda je bilo še pomembneje, da je mladi potencial po vrnitvi iz JLA imel materialne in druge možnosti za nadaljevanje procesa osamosvajanja; možnost vpisa na univerzo ali pridobitve druge poklicne izobrazbe, možnost zaposlovanja in možnost stanovanja.

Pojem osamosvajanja otrok in opremljenosti za samostojno življenje združuje razvojni proces (v katerega so vključeni dekleta in fantje), kjer so na eni strani čustveno dogajanje, povezano z navezanostjo na bližnje, prehod od navezanosti samo na domače (starše) in naslonitev na vrstniške skupine, zavedanje in aktivacija notranjih psihičnih potencialov in kapacitet ter udejanjanje oziroma realizacija samostojnega življenja. Kontekst tega procesa je med družinskim in družbenim.

Starši so otroku pri osamosvajanju v oporo že od rojstva. Gre za odnos med tem, da so starši varna odskočna deska, ki otroku omogoča lastništvo njegovih izkušenj, in tem, da mu omogočijo samostojno izkušnjo odhoda od doma v druga okolja (vrtec, šola, šola v naravi, tabori) ter samostojne izkušnje, ki imajo zanj tudi težje oziroma manj ugodne posledice. Danes je večja težava v tem, da starši otrokom krademo možnosti za pridobivanje izkušenj in jih zavijamo v vato ter tako ustvarjamo pomehkužene, nesamozavestne, neodporne in drugače neopremljene adolescente, ki jim primanjkuje notranjih mentalnih kapacitet za samostojno življenje.

Drugi kontekst je družbeni. V tem se ponuja veliko možnosti za avantgardno demokratično politiko.

Mar ni zanimivo, da nihče namesto o praksah zatiranja, upravljanja ljudi, omejevanja svobodnega duha in ustvarjalnosti, poneumljanja vseh vrst … ne razmišlja o širitvi splošne in humanistične izobraženosti, razvijanju kritičnega mišljenja, omogočanju izbire brezplačnega šolanja in pridobivanju za življenje potrebnih veščin, možnosti učenja s poskusi in dovoljenja za napake, spodbujanju možnosti za delo mladih in dostopu do stanovanj zanje?

Se še spominjate, da je bila JLA konstitutivni element za mobilizacijo upora proti totalitarnemu sistemu. V tem smislu je ponovni vznik zamisli o naborništvu lahko tudi poziv k družbeni spremembi.

Naborništvo – GO HOME! Starši – WAKE UP!