Klemen Košak

24. 3. 2017  |  Mladina 12  |  Politika

Sam si si kriv!

Breme dolga do zdravstvene blagajne

© Borut Peterlin

Oseba, katere ime ni tako pomembno kot težava, na katero opozarja, je pred kratkim po več letih šla prvič k zdravniku, tam pa so jo presenetili z zahtevo, naj stroške storitve poravna iz svojega žepa. Ta oseba si v času, ko je bila samostojni podjetnik, ni plačevala zdravstvenih prispevkov, zaradi česar Zavodu za zdravstveno zavarovanje dolguje več kot štiri tisoč evrov. Ko je zaprla status samostojnega podjetnika, pa je vplačevala v zdravstveno blagajno, prepričana, da si s tem zagotavlja tudi zdravstveno zavarovanje.

Vendar ni tako. Zdravstveno zavarovanje je že po imenu obvezno, to pomeni, da je plačevanje v zdravstveno blagajno dolžnost vseh ne glede na to, ali imajo pravico, da jim zdravstvena blagajna krije stroške zdravstvenih storitev. »Obvezno zdravstveno zavarovanje deluje po načelu solidarnosti, po katerem vsak plačuje po svojih zmožnostih ne glede na to, ali trenutno potrebuje oziroma uporablja zdravstvene storitve,« pojasnjuje Peter Rutar z Zavoda za zdravstveno zavarovanje. Po tej logiki kritja stroškov zdravstvenih storitev – razen nujnega zdravljenja – niso deležni tisti, ki ne vplačujejo v skladu s svojimi zmožnostmi. Država mednje ne uvršča delavcev, ki jim delodajalec ni plačeval prispevkov, ali otrok staršev, ki niso plačevali prispevkov. Zadrži pa pravice iz zdravstvenega zavarovanja osebam, ki so »same odgovorne za poravnavo prispevkov«. Na primer samostojnim podjetnikom. »Neplačilo prispevka pomeni manj storitev za tiste, ki jih potrebujejo,« razlaga Rutar, »sočasno pa osebe, ki imajo dolg, najpogosteje pričakujejo, da bodo zavarovanci, ki plačujejo prispevke, solidarni z njimi, ko bodo potrebovale zdravstvene storitve.«

Do sredine leta 2012 so tisti, ki dolgujejo zdravstveni blagajni, pravico do kritja zdravstvenih storitev pridobili že, ko so začeli obročno odplačevati dolg. Z zloglasnim zakonom o uravnoteženju javnih financ pa je bilo obročno odplačevanje odpravljeno, da bi se dolžniki prisilili v čim hitrejše odplačevanje. »Določba je bila pisana v duhu sankcioniranja in ustvarjanja pritiska,« je leta 2015 pojasnjevalo ministrstvo za zdravje. »Če pretekli dolg ne bi bil upoštevan, bi dopustili odvod, s katerim bi se skupina ljudi izognila plačilu.«

Obstajajo trije načini, da dolžnik za zdravljenje ne plača iz svojega žepa. Prvi je, da ne hodi k zdravniku za »nenujne« storitve, drugi je, da v celoti odplača dolg, torej neha biti dolžnik, tretji pa, da pridobi socialno pomoč. Težava je v tem, da je marsikdo ujet med temi možnostmi. Nima dovolj denarja, da bi odplačal dolg, a ga ima preveč, da bi bil upravičen do socialne pomoči.

Ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc sicer želi, da ljudje ne bi bili več prisiljeni v takšno tehtanje. V predlogu zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju je predvidela, da neplačevanje prispevkov ne bi več zadržalo pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. »Treba se bo osredotočiti predvsem na preprečevanje vzrokov za nastanek dolga,« predvideva Rutar.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.