Ali »bela knjiga« naznanja zaton EU?

Ko oblasti začno objavljati »bele knjige«, je prav, da nas zaskrbi, saj to pomeni, da ne vedo več, kam nas peljejo. Bela knjiga o prihodnosti Evrope kaže, da o EU začenjajo dvomiti celo evropski »državniki«. Zdaj so, tako je videti, v Bruslju le ugotovili, da je prihodnost EU negotova, in tudi, da težave in to, kakšna bo njena usoda, izhajajo iz njene zgradbe oziroma različnih stopenj integracije. Gre za nenavaden dokument, ki se že po kratkosti, predvsem pa po načinu pisanja povsem razlikuje od dokumentov in predpisov, ki jih sicer ustvarja 38 tisoč uradnikov EU v Bruslju. Baročno birokratski slog, v katerem so napisani, in njihov obseg najbrž zagotavljata, da jih malone nihče ne bere, tisti, ki jih morajo, pa nočejo priznati, da jih ne razumejo. Bela knjiga je povsem drugačna. Napisana je v nebirokratskem slogu, v njem pa na nenavaden, lahko bi rekli precej zmeden način predstavlja pet alternativ bodoče EU; vsaka od njih je utemeljena na eni stopnji ali na kombinaciji več stopenj gospodarske integracije.

Po prvi med njimi »tako kot doslej« se stvari v EU ne bi bistveno spremenile, kar pravzaprav pomeni, da EU še naprej ostaja nestabilno združenje z dobrimi obdobji, kadar ni težav, in slabimi, kadar so. Zdi se morda najverjetnejša, saj so koalicije za spremembe navadno šibkejše od koalicij proti spremembam; vezivo EU v tem primeru ostaja predvsem strah pred negotovostjo.

»Samo enotni trg« bolj ali manj prinaša vračanje v začetno obdobje nastajanja EU; na nacionalno raven se vrnejo pravila igre in meje; EU postane skupnost držav, spori med članicami se rešujejo na bilateralni ravni; na nacionalni ravni se določajo tudi pravice državljanov.

Z alternativo »tisti, ki hočejo več, storijo več« se vrača zamisel o Evropi več hitrosti, ki se zdi glede na gospodarsko, socialno in kulturno raznolikost članic še najnaravnejša. Ta scenarij sicer računa na ohranitev zdajšnje ravni povezanosti 27 članic, vendar ta ni zagotovljena.

Alternativa »storiti manj, a učinkoviteje« zmanjša število področij, na katerih se odloča na ravni EU, druga se vračajo na nacionalno raven. Toda vprašanje je, kako različna so mnenja o tem, katere odločitve naj ostanejo na ravni EU in katere na nacionalni ravni.

Po peti alternativi »storiti veliko več skupaj« naj bi EU prerasla v federacijo; v njej se ključne odločitve prenašajo na raven EU, pravice posameznikov so formalno enake in določene s skupnimi pravili. A sestavine federacije so veliko večji federalni proračun, ki omogoča uporabo fiskalne politike na ravni federacije, in prerazdelitve dohodkov za dejansko izenačevanje državljanov EU. Glede na zdajšnjo sebičnost, ki se kaže predvsem pri obravnavi beguncev, gre za precej utopično zamisel nekaj politikov. Ne smemo spregledati, da so državljani dveh velikih in pomembnih članic EU v precej boljših časih zavrnili evropsko ustavo, s tem pa tudi federacijo.

Z vključitvijo v Evropsko unijo in evroobmočje smo Slovenijo spremenili v provinco, res pa je, da razumne alternative pravzaprav nismo imeli.

Razmišljanje o podobnosti med Jugoslavijo, iz katere smo odšli, in EU, kamor naj bi šli, je bilo pred desetletji nespodobno. Zapuščali naj bi nedemokratično skupnost, v kateri so nas izkoriščali in ki je propadala, da bi se vključili v novo večno, demokratično, solidarno in gospodarsko uspešno EU. Zdaj se večnost EU presenetljivo hitro spreminja v končnost, demokratičnost v nedemokratičnost, socialnost v sebičnost, gospodarsko prehitevanje v zaostajanje. Rečeno nekoliko grdo: EU se počasi razkraja; ali se bo razkrojila ali ne, se ne ve. Jo je mogoče obdržati z vsiljevanjem »več« Evrope ali z dopuščanjem »manj« Evrope?

Primerjava EU z Jugoslavijo ni več nespodobna. Podobnosti med dogajanjem v osemdesetih letih v Jugoslaviji in v EU zdaj je vse več. Pregovorna sposobnost Jugoslavije kar naprej nekaj reformirati oziroma spreminjati gospodarski sistem, najpogosteje iz političnih razlogov, je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja izginila. Število komisij, resolucij in besed, posvečenih najprej »odprtim vprašanjem in resnim težavam«, nato »gospodarski krizi« in končno »vsesplošni, gospodarski, politični in moralni krizi«, je hitro naraščalo, vrsta tabujev pa se je krčila. Med prizadevanji, da bi našli pot iz krize, so bili še najobetavnejši poskusi v tako imenovani Kraigherjevi komisiji v prvi polovici osemdesetih let, vendar dlje od predloga o zamenjavi utopične »dogovorne« ekonomije iz sedemdesetih let z vrnitvijo v socialistično tržno ekonomijo iz šestdesetih ni prišla. Vse bolj je kazalo, da so spremembe gospodarske ureditve mogoče le z opustitvijo njenih temeljev: družbene lastnine in samoupravljanja. Iskanje »nove« gospodarske ureditve je takrat spodbudila in spremljala recesija, ki je poglabljala nasprotja med republikami, politični monopol ZK pa se je spreminjal v politični oligopol republiških partij. Nesposobnost spremeniti gospodarsko ureditev in recesija sta ustvarjali »jugoslovanski sindrom« – prepričanje, da ti gre slabo, ker te drugi izkoriščajo. To vse bolj verjame tudi velik del prebivalstva EU, ne le v članicah, ki so neto plačnice v proračun EU, tudi v članicah, ki so neto prejemnice. Kakorkoli, pravkar napisana Bela knjiga o prihodnosti Evrope upravičenost primerjav le še povečuje; EU je zdaj približno tam, kjer je bila Jugoslavija v prvi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja.

Standardna ekonomska veda pravi, da je gospodarska integracija koristna, dezintegracija pa škodljiva, zato države s povezavami odpravljajo omejitve za tokove blaga, storitev, dela in kapitala. V odvisnosti od odpravljenih omejitev razlikujemo šest stopenj gospodarske integracije; EU pa je nekakšna zmes štirih: skupnega trga, gospodarske unije, denarne unije in politične unije. Skupni trg pomeni nemotene tokove blaga, dela in kapitala med članicami, v gospodarski uniji se temu pridružuje še poenotenje pravil gospodarjenja, v denarni uniji skupni denar, v politični uniji pa se odločanje prenaša na centralno oblast. EU je z začetnega skupnega trga prešla v gospodarsko unijo, njen del tudi v denarno unijo. Od politične unije ali federacije pa smo še daleč; državljani članic EU se niso nikdar izrekli za takšno EU; zavrnitev evropske ustave v Franciji in na Nizozemskem celo v veliko boljših časih je pokazala, da je ideja federalne Evrope le ena od ideoloških konstrukcij realnosti političnih voditeljev posameznih članic in uradnikov EU, ki so zavrnitev ustave nadomestili z lizbonsko pogodbo. Dejstvo, da EU ima parlament, vlado (evropsko komisijo) in vse več institucij z značilnostmi in pristojnostmi državnih institucij, tega ne spreminja. V kriznih razmerah se odločanje vrača na nacionalno raven. Prav neusklajene politično vsiljene stopnje gospodarske integracije in ne evroskeptiki ali »evroskeptiki« so temeljni razlog za razkrajanje EU. Pridružujejo se jim, tako kot v Jugoslaviji, razlike med ideološkimi konstrukcijami realnosti in realnostjo ter zgrešena gospodarska politika, ki jo EK vsiljuje članicam.

Kako daleč so zamisli evropskih uradnikov in »državnikov« članic od stvarnosti, najbolje kažejo »strategije« EU in njihova usoda. Zdaj veljavna, leta 2010 sprejeta strategija Evropa 2020 – Strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast naj bi »nadgradila« dve lizbonski strategiji, izvirno iz leta 2000 in »prenovljeno« iz leta 2005. Prva naj bi do leta 2010 iz EU ustvarila družbo znanja in najučinkovitejše svetovno gospodarstvo, druga naj bi zagotovila gospodarsko rast in zaposlenost. Prva se je končala z oddaljevanjem od razglašenih ciljev, druga, ki naj bi »prenovila« prvo, pa s svetovno gospodarsko krizo. Strategiji nista povzročili krize, a obe sta podpirali ideologijo, ki je ustvarjala gospodarska in socialna neravnotežja; ta pa so se morala slej ko prej končati, kot so se. Obe sta izhajali iz ekonomike ponudbe, njun »znanstveni« temelj je bila produkcijska funkcija; gospodarsko rast naj bi zagotavljali skupna faktorska produktivnost, večja prožnost trga dela in »poglabljanje« trga kapitala. Spregledali sta, da zaposlitev, izgubljenih z opuščanjem proizvodnih dejavnosti, ni mogoče povsem nadomestiti z zaposlitvami v storitvah in da se dejavnosti z visoko dodano vrednostjo s selitvijo v države z nizkimi plačami spremenijo v dejavnosti z nizko dodano vrednostjo. Pa tudi, da zniževanje cene dela z zniževanjem plač in socialne varnosti, ki bi zadoščalo za konkuriranje socialno precej bolj brezobzirnim družbam, implicira opuščanje socialno-tržnega gospodarstva. Povečevanje »prožnosti« na trgu dela je dejansko vodilo v zaostajanje in celo realno zniževanje plač ter v vse večjo brezposelnost in socialno neenakost, »poglabljanje« trga kapitala pa v hazardiranje in ustvarjanje virtualnega bogastva. Daleč najpomembnejša determinanta dogajanja v sodobnem gospodarstvu: agregatno povpraševanje je bilo popolnoma zanemarjeno.

Ravnanje slovenskih oblasti v odnosih z evropskimi ostaja nerazumljivo. Velik del ga je sicer mogoče pripisati pregovorni poslušnosti, a pomemben razlog se zdi neznanje; če ne veš, za kaj gre, težko nasprotuješ.

Evropa 2020 bo doživela oziroma že doživlja usodo predhodnic, čeprav je bolj realistična kot predhodnici in vsaj eksplicitno ne govori o potrebi po večji prožnosti trga dela in finančnem poglabljanju. Tudi globalizacija, ki je bila prej temelj gospodarskega napredka, je v njej uvrščena med dolgoročne težave EU skupaj s pritiski na naravne vire in s staranjem prebivalstva. Vsaj tu ima prav. Misel, da bo EU na globalnem trgu s svojo »na znanju temelječo družbo« lahko konkurirala socialno precej brezobzirnejšim družbam, je bila že v prvi lizbonski strategiji vnaprej obsojena na polom. Priložnost, da se tudi od gospodarskih partnerjev zahteva »pravičnejša« trgovina oziroma konkurenca z upoštevanjem vsaj minimalnih socialnih norm in pravic delavcev v njih, pa je EU zaradi pohlepa in kratkovidnosti zamudila in s selitvijo proizvodnje tudi dodobra uničila evropsko industrijo. Evropa 2020 ostaja še najbolj podobna nekakšnemu predvolilnemu programu z veliko obljubami in še več na novo izumljenimi krilaticami, na kar kažejo »pametna, trajnostna in vključujoča rast«, »vodilne pobude« in udarne krilatice, kot sta »Evropa se mora zganiti, da ne bi nazadovala« in »Evropi lahko uspe«. Če bi zadoščala izbrana retorika, bi bila verjetnost dosege ciljev velika, ker pa ne zadošča, se je tudi Evropa 2020 spremenila v dokument brez uporabne vrednosti.

Evropske strategije je mogoče ignorirati, in to EU počne, ko leporečje v njih hitro zamenja z novim leporečjem. Drugače je z institucijami, ki ustvarjajo zgradbo in evropsko »enotnost«, to so denarna, fiskalna in bančna unija.

Denarna unija: evro je do finančne in grške krize veljal za najimenitnejši dokaz uspešne integracije EU. A že leta 1998 je bilo jasno, da gre za politični projekt brez trdnih gospodarskih temeljev in da bo zato slej ko prej zabredel v težave, saj se bodo z izgubo tečajnih politik na območju, ki ni optimalno denarno območje, na katerem je raba enega denarja koristna, gospodarske in socialne razlike med posameznimi deli povečale in ne zmanjšale. A takrat in tudi veliko kasneje, leta 2007, ko je Slovenija dobila evro, celo pomanjkanje navdušenja zanj ni bilo spodobno. Evro je postal simbol, nekakšno bratstvo in enotnost; izstop ali izključitev posamezne članice sploh ni bila predvidena in še manj urejena, v evroobmočje pa so že na samem začetku sprejemali države, ki niso izpolnjevale sicer precej nesmiselnih meril Pakta stabilnosti (Italija, Belgija). Zato je bilo že ob nastanku očitno, da bodo gospodarski, socialni in politični stroški z evrom v slabih časih večji od njegovih koristi. Ko so slabi časi prišli, se je evro spremenil v grožnjo združevanju; namesto da bi težave reševal, ga je bilo treba reševati. Vprašanje, ali bodo stroški reševanja evra večji od koristi, pa ostaja brez odgovora, saj so negotovosti, povezane z opustitvijo skupne valute, prevelike.

Fiskalna unija: kriza naj bi pritrdila mnenjem o nevzdržni sočasnosti enotnega denarnega območja in različnih fiskalnih območij, usoda evra naj bi bila zato odvisna od fiskalne prihodnosti evroobmočja in EU. Tudi pri ustvarjanju fiskalne unije je bilo že leta 2008 jasno, da je ta s proračunom, ki ne omogoča prerazdelitev, potrebnih za delovanje »federacije«, utopija in da bodo prizadevanja zanjo vodila k razpadanju EU, ne h krepitvi. Kakšna bo dejansko nova fiskalna ureditev evroobmočja in EU, se ne ve; govorimo lahko le o bolj ali manj verjetnih možnostih: fiskalni dezintegraciji, fiskalni uniji in fiskalnem paktu.

Po prvi možnosti naj bi fiskalne politike vrnili v izključno pristojnost posameznih članic, te pa bi se odrekle prejemanju, pa tudi dajanju pomoči pri reševanju svojih finančnih težav in finančnih težav drugih članic. Pri tem je treba vedeti, da članice evroobmočja niso preprečile bankrota Grčije, da bi pomagale Grkom, ampak ker so ocenile, ali pa so jih v takšne »ocene« prisilili, da bi bila z bankrotom Grčije nemškim in francoskim bankam, ki so dejavno sodelovale pri njenem (zanje donosnem) zadolževanju, povzročena škoda, višja od stroškov »reševanja«. Posebno če se v reševanje prisilijo še članice, ki z zadolževanjem Grčije niso imele nič opraviti: takšna je tudi Slovenija.

Pri drugi možnosti, to je pri pravi fiskalni uniji, gre za spreminjanje EU v federacijo, kar predpostavlja, da ima centralna oblast lastne in dovolj velike fiskalne prihodke, da z njimi lahko nevtralizira asimetrične udare, ki jih povzroča enotna denarna politika in ki centralnemu proračunu dajejo vlogo avtomatičnega stabilizatorja. Obseg zdajšnjega prelivanja denarja v blagajno EU prek carin, udeležbe pri DDV in participacije po deležih BDP na prihodkovni strani ter skupne kmetijske politike in različnih kohezijskih skladov na odhodkovni tega ne omogoča. Za oblikovanje fiskalne unije bi bilo treba korenito povečati proračun EU, uvesti »evropski« davek oziroma zagotoviti participacijo »federacije« pri posameznih davkih članic ter sprejeti pravila za uporabo in prelivanje fiskalnih odhodkov. Sistem bi bil podoben sistemu, kakršnega imamo za subvencioniranje občin v Sloveniji ali kakršnega uporabljajo za izenačevanje med deželami v Nemčiji. Za to bi bile nujne spremembe oziroma poenotenje zdajšnjih fiskalnih sistemov članic, odločitev o tem, katere davke in kolikšen del teh davkov bi bilo treba prepustiti proračunu EU oziroma pri katerih davkih bi sledila delitev davčnih prihodkov med »federacijo« in »regijo«. Še veliko večje kot na prihodkovni strani proračuna bi bile zadrege na odhodkovni strani, saj bi šlo za določitev pravil, ki celo v nacionalno homogenih državah povzročajo napetosti. Čeprav je zahteva po enakosti državljanov pri uporabi pobranih davkov na ravni federacije nujna sestavina združevanja, saj dolgoročno le večja dohodkovna homogenost oziroma konvergenca BDP/prebivalca članic zagotavlja stabilnost EU, bogate članice o tem sploh ne razmišljajo. Zato prava fiskalna unija, ki je tudi transferna unija, ostaja utopija.

Kar imamo, je fiskalni pakt. Po njem se centralizirana denarna in decentralizirana fiskalna politika ne izključujeta, če je slednja koordinirana. Vendar v praksi to pomeni, da je fiskalna politika, kakršno imajo najmočnejši, v EU je to Nemčija, samoumevno »prava« in uporabna za vse članice ne glede na razlike v razvitosti, gospodarskih strukturah in gospodarskih razmerah. Poleg tega poenotenje fiskalnih politik samodejno povečuje nihanje gospodarske aktivnosti, ki ga raznolike politike zmanjšujejo. Že zato je koordinirana fiskalna politika slabša od nekoordinirane; nesimetričnim udarom denarne unije se s fiskalno koordinacijo pridružijo še nesimetrični udari koordinacije.

Bančna unija: težnje k usodno napačni centralizaciji EU se ne ustavljajo; po bančni krizi so denarni uniji in fiskalnemu paktu dodali še bančno unijo, s katero naj bi centralizirali nadzor nad bankami. Namesto s tem bi se morala ECB ukvarjati z nedelovanjem standardnega in tudi manj standardnega mehanizma denarne politike, ki naj bi delovala prek obrestne mere in uravnavanja količine primarnega denarja. Čeprav so obrestne mere enake nič, depozitne obrestne mere bank pri ECB pa negativne, to ne pripomore k oživljanju kreditov in investicijskega povpraševanja. Tudi tako imenovano kvantitativno sproščanje, povedano po domače, tiskanje denarja, ne pomaga, denar ostaja v bankah ali pa se seli na kapitalske trge, kjer zvišuje »vrednost« delnic in napihuje nov finančni balon. Sočasno ECB po zgledu EK ustvarja nov ogromen aparat za uvajanje mehanizmov in ustvarjanje formul, ki naj bi jih potrebovali ob ponovitvi dogajanja izpred krize, ki pa ga s kvantitativnim sproščanjem celo sama ustvarja. Novi mehanizmi in formule so za zdaj le birokratski »dosežek«, njegovo škodljivost pa je kot poskusni zajček za prihodnje sanacije bank občutila prav Slovenija. Res je kriva sama, saj je »ukaze« EK, ki so se vezali na takrat še bodoča pravila bančne unije, brez ugovorov sprejela.

Slovenija je z vstopom v EU in evroobmočje prenehala biti država v ekonomskem pomenu besede; izgubila je ekonomske atribute državnosti, denar, nadzor nad davki in izdatki države, meje in pravila igre oziroma gospodarsko ureditev, in postala obskurna provinca. Misliti, da bo začela razmišljati o nesimetrični federaciji ali o odhodu iz EU, pa tudi, da bo imela vpliv na izbiro katere od možnosti, je zmotno. Vprašanje je le, kateremu delu EU se bo ob razpadu ali spremembah pridružila.

Končno se je pojavil teran; tu naj bi se vkopali v varovanje nacionalnih interesov ter EU in Hrvatom dokazali, da se ne pustimo goljufati. Toda gre za prepir o oslovi senci oziroma o kuri in jajcu, v našem primeru o trti in vinu.

Po dogajanju v krizi, ki je bilo podobno dogajanju na južnem obrobju EU, se je Slovenija gospodarsko razmeroma hitro vrnila med uspešnejše države središča s presežki v plačilni bilanci, politično pa se je z odnosom do begunske krize in vsesplošno preganjavico približala vzhodnemu obrobju EU. Poskusi, kot sta ljubljanska pobuda in pisanje bodoče evropske ustave, pa slej ko prej sodijo med utopične ideološke konstrukcije realnosti. Sicer pa ravnanje slovenskih oblasti v odnosih z evropskimi ostaja nerazumljivo. Velik del ga je sicer mogoče pripisati pregovorni poslušnosti, a pomemben razlog se zdi neznanje; če ne veš, za kaj gre, težko nasprotuješ. Poglejmo dva primera.

Prvi se nanaša na vgraditev »zlatega pravila« v ustavo, ki mu je leta 2015 sledil zakon o fiskalnem pravilu, potem ko so v EK in drugih članicah že pozabili na neumnost, sprto z ekonomsko teorijo in empiričnimi ugotovitvami. Zaman je bilo dokazovati, da so nasveti oziroma ukazi, ki smo jih dobivali od EK, temeljili na povsem napačnih ugotovitvah o razmerah v slovenskem gospodarstvu; evropska komisija ni »videla« ekstremnega pregrevanja slovenskega gospodarstva v obdobju 2005–2008, zdaj pa naj bi se po njenem slovensko gospodarstvo pregrevalo, zato naj bi Slovenija povečala »fiskalna prizadevanja«. Dejansko sta kriza leta 2009 in politika »varčevanja« vse do leta 2014 raven BDP odmikali od potencialne ravni, zato ima Slovenija še zdaj veliko negativno proizvodno vrzel (razmerje med dejansko ali napovedano ravnijo BDP in potencialno ravnijo), ki jo je mogoče zmanjševati postopno in ne s krčenjem javnih izdatkov, posebno investicijskih.

Drugi primer je izsiljevanje s prodajo NLB do konca letošnjega leta, ki je povezano z dovoljenjem za uporabo prepovedane državne pomoči, ki sodi med najbolj selektivna orodja EK; ena pravila veljajo za velike in tiste, ki si upajo nasprotovati (na primer Italijo), druga za male in ponižne (na primer Slovenijo). Za kaj gre? Leta 2013 je nekaj nižjih uradnikov EK kar po elektronski pošti narekovalo zakonske člene, s katerimi smo v zakonodajo sprejeli načelo »bail in«, po katerem banke rešuje lastnik, namesto prej veljavnega načela »bail out«, po katerem banke rešuje država. A če je banka državna, je načelo »bail in« enako načelu »bail out«; banko rešuje lastnik, govoriti o prepovedani državni pomoči je zato nesmiselno. Toda kot kaže, niti tako preprostega ugovora v Bruslju Slovenija ni uporabila. Na prepovedano državno pomoč se navezujejo zahteve, da morajo banke, ki smo jih rešili s svojim in ne z evropskim denarjem, do obvezne prodaje krčiti aktivnosti, to pa jih spravlja v neenak položaj in zmanjšuje njihovo vrednost. Spet gre za vsiljevanje nečesa, kar je v nasprotju s temelji svobodnega trga, na katerem naj bi temeljila EU. Že ugotovljene nepravilnosti pri »sanaciji« bank, ki so jim botrovale evropske institucije, zadoščajo za zavrnitev sicer povsem nelegitimne zahteve po prodaji, dokler se ne razčisti, kaj se je dogajalo v času »sanacije«. Pa še. Podjetij, na primer, ne prodajamo, ker bi mislili, da je to prav, prodajamo jih, ker so nam tako naročili in da bi pokazali vdanost »evropskim vrednotam«. Končno se je pojavil teran; tu naj bi se vkopali v varovanje nacionalnih interesov ter EU in Hrvatom dokazali, da se ne pustimo goljufati; a gre za prepir o oslovi senci oziroma o kuri in jajcu, v našem primeru o trti in vinu.

Z vključitvijo v EU in evroobmočje smo Slovenijo spremenili v provinco, res pa je, da razumne alternative pravzaprav nismo imeli. Toda vse kaže, da nismo izgubili samo ekonomskih atributov državnosti, v dobrem desetletju smo izgubili tudi samospoštovanje. Kaj nam ostaja? Ne veliko. Čakanje!  

* Besedilo je bilo najprej objavljeno v Gospodarskih gibanjih, ki jih izdaja EIPF