Izak Košir

7. 4. 2017  |  Mladina 14  |  Politika

Samodržci

Zakaj se direktorji kulturnih zavodov bojijo mnenja zaposlenih?

Damjan Damjanovič, nepriljubljeni direktor Slovenske filharmonije.

Damjan Damjanovič, nepriljubljeni direktor Slovenske filharmonije.
© Uroš Abram

Ministrstvo za kulturo se je odločilo spremeniti statut Slovenske filharmonije. Največ prahu je dvignila sprememba, s katero bodo imeli tudi zaposleni v tej ustanovi pravico, da pred izbiro direktorja podajo mnenje, ki ni zavezujoče, a je nemalokrat dokaz o (ne)zaupnici. Oglasili so se tudi direktorji sorodnih kulturnih zavodov in institucij, nekateri celo z izjavami, da se s tem (soodločanjem delavcev) vračamo v socializem in v čas samoupravljanja.

Na ministrstvu za kulturo so pojasnili, da so dolžni po svojih najboljših močeh prispevati k stabilnosti delovanja javnih zavodov, zato spremembo sklepa o ustanovitvi javnega zavoda Slovenska filharmonija razumejo v tem smislu. »Mnenje zaposlenih ne more biti zavezujoče, saj direktor s svojimi odločitvami zastopa javni zavod in zanje odgovarja ustanovitelju in svetu javnega zavoda, za orkester pa to ne velja. Kljub temu se nam zdi primerno, da se direktor pred imenovanjem oziroma razrešitvijo pomočnika direktorja posvetuje z orkestrom, saj sta obojestransko sodelovanje in komunikacija v tako pomembni zadevi, kot je izbira šefa dirigenta, ključna dejavnika za kakovostno delovanje,« dodajajo na ministrstvu.

Direktor Slovenske filharmonije Damjan Damjanovič meni, da je sprememba statuta dobra za delavce in slaba za delodajalca, strokovno rast in delo: »Če želita biti direktor in njegov strokovni pomočnik priljubljena, morata popuščati različnim interesom klanov in posameznikov v zavodu. In to za zavod ni dobro. Direktor bi bil lahko sto let, če bi igral po notah podrejenih, pa žal ne gre tako.« Na vprašanje, ali se mu ne zdi, da je pri izbiri vodje ustanove pomembno, da se z direktorjevo vizijo strinjajo tudi zaposleni, odgovarja, da je vsak kandidat, ki se prijavi za direktorja javnega zavoda, primoran vizijo prilagoditi ustanovnemu aktu. »Ne vidim razloga, da bi zaposleni temu dodajali še svoje mnenje. Jasno se namreč ve, kdo v zavodu za vse odgovarja. Če pa bi bil zavod Slovenske filharmonije na trgu v lasti zaposlenih in bi sami skrbeli za pridobivanje finančnih sredstev ter vodili samostojno programsko politiko, potem je to druga pesem. Takrat naj direktor in strokovni vodje plešejo po njihovo.«

Damjanovič dodaja, da smo se pred 25 leti odcepili od prejšnje države in izbrali tudi drugo politično, družbeno in gospodarsko ureditev. »Ampak očitno samo na papirju, v glavah pa ne. Še huje, ohranili smo samo tisto, kar nam ustreza: to so ugodnosti, privilegiji, varstvo delavca, zaradi všečnosti do zaposlenih in volivcev pa izločili najpomembnejši element, to je odgovornost. Takrat je ta bila prisotna na vseh ravneh v organizacijah, delavci pa so lahko prek različnih organov sami sprožili postopke proti tistim, ki so delali moralno ali gospodarsko škodo delavski organizaciji in bili tako ali drugače družbeno škodljivi. Še hujša kazen od uradne je bila nemalokrat uporabljena družbena izločitev. Takrat je bil slab in škodljiv delavec izobčen, danes pa je pravi frajer, ker ga sistem in sindikati ščitijo,« meni direktor Slovenske filharmonije.

Kar težko je verjeti, da te besede prihajajo iz ust nekdanjega sindikalista, ki je zase nekoč trdil, da je »zaveden socialni demokrat iz Mute«, je pa zato bolj jasno, zakaj so se mu s stavko uprli zaposleni v filharmoniji.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.