Zakaj je Cerarjevi vladi tako malo mar za javno šolstvo?

Zakaj politika ni najprej poskrbela za finančno podhranjeno javno šolstvo, ki mu še naprej samo jemlje? Kljub sprenevedanju, tudi tako, da iz iste vreče povečuje sredstva za zasebne šole.

Vlada Mira Cerarja se je doslej proslavila predvsem kot vlada napačnih, slabih in škodljivih političnih potez. Kot vse kaže, namerava mandat, kolikor ji ga je še ostalo, v tej maniri tudi nadaljevati. Ob dosedanjem mačehovskem odnosu do (še) kakovostnega javnega šolstva (kar kažeta raziskavi TIMSS in PISA) se je odločila še dodatno načeti smiselno strukturiranost obstoječe javne šole. Pri tem vlada, namesto da bi podprla predlog za dopolnitev ustave, ki je ustavno sodišče v sestavi iz leta 2014 ni hotelo razumeti tako, kot je zapisana, v parlament pošilja zakon (ZOFVI), ki v času zmanjševanja sredstev za javno šolstvo za kar 15 odstotnih točk povečuje sredstva za zasebno šolstvo.

Pomemben del strokovne in laične javnosti je težko razumel odločitev US iz leta 2014, ki je v takratnem sklicu z najmanjšo še mogočo večino enega glasu odpravilo soglasno odločitev istega sodišča iz leta 2001 in presodilo, da je treba osnovne šole v Sloveniji, tudi če so zasebne, financirati stoodstotno (mišljen je obvezni javno veljavni program zasebnih osnovnih šol). Osuplost javnosti je dodatno pogojevalo dejstvo, da so zahtevo za takšno financiranje prepoznali v istem členu ustave in v isti ustavi, na podlagi katere so njihovi predhodniki le nekaj let pred tem soglasno presodili, da določila zakona o organizaciji in financiranju, iz katerih izhaja različno financiranje javnih in zasebnih osnovnih šol, niso v nasprotju z ustavo. Ob tem je treba izpostaviti, da so nekatere članice sestave iz leta 2014 opozarjale na neutemeljenost lahkotnega poseganja v sprejete odločitve kot tudi na zavestno odločitev »ustavopiscev«, da v ustavo ne zapišejo formulacije o brezplačni obvezni šoli (npr. Dunja Jadek Pensa), a so zaradi petih odločnih (že nekaj časa odločenih) članov ostale preslišane. Ker sodišče ni našlo (beri ni hotelo najti) razlogov za razlikovanje v financiranju programov javnih in zasebnih osnovnih šol in ker 57. člen ustave bere kot obveznost države, da mora vsem učencem in učenkam zagotavljati brezplačno šolanje, ne glede na to, ali je šola javna ali zasebna, ne pa kot to sledi tudi iz razsodb EČP, da mora država zagotoviti staršem brezplačno osnovnošolsko izobraževanje v javnih vzgojno-izobraževalnih ustanovah, je zakonodajalcu naložilo, naj ugotovljeno ’protiustavnost’ odpravi. Pri sprejemanju odločitve ustavnega sodišča je poveden kontekst, v katerem so se sodniki odločili za od svojih predhodnikov nasprotno branje ustave. Do obrata je prišlo v času globoke ekonomske krize, ki so se jo v Evropski uniji in tudi v Sloveniji očitno odločili reševati s povečano skrbjo za zasebne interese in s pomembnim zmanjševanjem skrbi za javno, skupno dobro. Prizadevanja socialne države za čim širši dostop do skupnih dobrin – edukacija je med njimi ena najpomembnejših – je tako zamenjalo poseganje v pred tem že izborjene pravice. Ob pomembnem zmanjševanju sredstev za javne službe in storitve pa se napovedujejo še dodatni posegi v njihovo financiranje.

 Ko preberemo predlog sprememb zakona, je jasno, da logiki zasebnih interesov kot tistih, ki so pred skupnimi, sledi tudi vlada. S tem dokazuje, da ni sposobna opraviti izpita iz varovanja javnega interesa, kot je zatrjevala ob svojem nastopu. Če smo nekateri še upali, da ministrica ne bo pokleknila pred partikularnimi interesi zasebnikov, ki jim je sledila že razsodba ustavnega sodišča, je zdaj jasno, da z ekipo na ministrstvu niso kos zahtevni nalogi. Po dejansko nedopustnem odlašanju je pripravila rešitev, ki v naš prostor prinaša stoodstotno financiranje obveznega programa zasebnih osnovnih šol in ob tem ohranila 85-odstotno financiranje razširjenega programa ter s tem zasebnemu financiranju iz javnih sredstev dala nov zagon. To je posebej zgovorno ob dejstvu, da najprej oz. hkrati ni poskrbela za finančno podhranjeno javno šolstvo, ki mu še naprej samo jemlje. Kljub sprenevedanju, tudi tako, da iz iste vreče povečuje sredstva za zasebne šole. Da je vrag vzel šalo, kaže dejstvo, da nas ob tem, ko obe instituciji ugotavljata, da imamo primerjalno gledano kakovostno šolstvo, tako EU kot OECD v ocenah položaja v državi jasno opozarjata, da je za ohranitev omenjenih dosežkov treba zagotoviti njegovo zadostno in stabilno financiranje.

Ob izreku odločbe ustavnega sodišča je bilo jasno, da ta brezplačnosti izobraževanja – ki jo obravnava kot glavno kršitev – ne zagotavlja, saj ne prepoveduje, da bi starši otrok, ki so vpisani v zasebne osnovne šole, plačevali šolnine. Izrek nalaga (zgolj) alokacijo stoodstotnega deleža sredstev za obvezni program v zasebne šole. In temu je sledila tudi ministrica, hkrati pa brezglavo (ali res ?!) ohranila višino deleža razširjenega programa. Umestno je vprašanje, zakaj. Zagotovo ne zato, ker ji to nalaga Ustavno sodišče. Kot opozarja Mojca Šebart Kovač:  Razsodba ustavnega sodišča nima s tem opraviti prav ničesar. Ne vpliva na višino sredstev, ki so namenjena razširjenemu programu. Še manj jih obvezuje rešitev upokojene LDS, ki je 85-odstotno financirala obvezni in razširjeni program zasebnih šol. Ministrstvo bi se lahko odločilo, da razširjeni program zasebnih šol ni financiran iz javnih sredstev, da je financiran» 10-, 20- ... 100-odstotno. Škarje in platno so v rokah SMC; zakonske predloge oblikujejo samostojno (dokaz je npr. 6,6 mio vredno državno okrasje na mejah).«

slika

Danes v njem tisti, ki so sprožili pohod na javna sredstva, vidijo zaščito pred tem, da bi se ustanavljale šole »nepravih konfesij«, zdi pa se, da bi bilo tudi zanje pametneje, če bi se zavedali, da lahko odpiranje Pandorine skrinjice »pomete« tudi njih. Morda kaže zakon, ki ga predlaga SMC, preveriti na referendumu. Da ne bo sprenevedanj in nejasnosti, bom vprašanje za vladajočo koalicijo formulirala dovolj jasno, da ga lahko kar uporabi. Vprašanje naj se glasi: Ali menite, da je v Sloveniji treba nameniti več javnih sredstev za zasebne šole? Če se koaliciji ideja o referendumu zdi preveč radikalna, pa ministrici, vladi in koaliciji predlagam, da v parlamentu, kot dokaz, da jim ne gre predvsem za skrb za zasebne interese, ob sprejemanju novele zakona predlagajo tudi rebalans proračuna, s katerim naj zagotovi tudi namensko 15-odstotno povečanje sredstev za javno šolstvo, s katerim lahko šole samostojno gospodarijo in po strokovni presoji zagotavljajo večjo kakovost strokovnega dela.