Tehnične ovire 2.0

»Naredili bomo se, da se bo schengenska uredba izvajala bolj življenjsko in ne v škodo ljudi in gospodarstva,« so se 9. aprila, v ihti, ki jo je sprožil kaos na meji, na tviterju zatipkali Cerarjevi piarovci. Lapsusa v vseh dneh, ki so sledili, seveda niso opazili, pa čeprav je bil tvit vseskozi posebej izpostavljen in pomaknjen prav na vrh Cerarjevega profila – in hvala jim za to. Skozi lapsus piar službe je oblast namreč zapisala karseda natančno formulo svojega ravnanja ob soočenju z novim problemom na že dobro znani meji.

Nove schengenske uredbe, pravi oblast, ne bomo preprosto zamrznili, ne bomo je ignorirali, ne bomo je relativizirali, to pač ni naš stil. Mi bomo naredili vse, da se bo izvajala bolj življenjsko – kar pomeni: naredili se bomo, da je ni, čeprav bo, naredili se bomo, da se ne izvaja, pa čeprav se bo izvajala. Tako kot smo namesto žice izumili tehnične ovire, tako kot smo se ob žici naredili, da kot taka dejansko ne obstaja (medtem pa smo se, nasprotno, naredili, da dejansko obstaja njen učinek), bomo tudi schengensko uredbo pretvorili v pojav, ki ga ne bomo opazili kot dejanskega, pa čeprav nam bo skakal pred očmi.

Vse se je, kot smo že vajeni, začelo tako, da vlada kljub nekaterim opozorilom ni znala (ali pač hotela) predvideti dejanskih operativnih posledic ukrepa, ki so ga pred tem motrili na bruseljskih prosojnicah. Še konec marca, denimo, so njeni funkcionarji vztrajali, da odstopanja od sistematičnega nadzora ne bo in da o tem, da bi Slovenija zaprosila za izjemo, še ne razmišljajo. Vsi ti razmisleki naj bi, kot je že decembra napovedal Cerar, počakali na turistično sezono, ko naj bi se pokazale morebitne prekomerne posledice ukrepa: »Takrat bomo lahko ocenjevali, ali je situacija takšna, da upravičuje kakšne posebne pristope. Ampak vse skupaj bo moralo biti v skladu s temeljnim principom sistematičnega poostrenega nadzora na meji.« (STA, 16. 12. 2016)

Naknadno, ko so bili učinki že vidni, sta Cerar in Šefic sicer pojasnjevala, da se je Slovenija že v pripravah zavzemala za milejšo različico uredbe in da je tudi sama predlagala nekatere specifične izjeme (otroke, ki potujejo v spremstvu staršev ali so na ekskurziji), še pred vpeljavo uredbe pa je o tem, da je Slovenija nasprotovala striktnosti sistematičnega nadzora, v intervjuju za TV Maribor pripovedoval Andrej Špenga, še drugi od sekretarjev na ministrstvu za notranje zadeve.

V vladi naj bi, skratka, bili pripravljeni tudi na težave – a te, kot je nakazal Špenga, naj ne bi bile resne, odpravili pa bi jih že z nekaj potrpežljivosti in iznajdljivosti: »Ocenjuje se, da se bodo postopki nekoliko podaljšali, zato tudi že v tem trenutku svetujem državljanom, da pred potovanjem preverijo svoje dokumente, veljavnost svojih dokumentov, dokumente pripravijo, preverijo tudi cestnoprometne informacije o morebitnih zastojih na mejnih prehodih in poskusijo potovati v tistem času, ko bo najmanjša obremenitev.« A ko se je že 7. aprila zgodilo vse tisto, kar naj bi se zgodilo šele na vrhuncu turistične sezone, in ko so bili posledično že prvi dan porabljeni vsi predvideni protiukrepi, od skrbne priprave dokumentov in informiranja o zastojih do iskanja zakotnih mejnih prehodov, je nastopil čas za novo strategijo. Po prehodnem obdobju prvih dni, ko smo za zastoje krivili stare italijanske izkaznice in okvare na hrvaških informacijskih sistemih, se je tako zagnal tisti diskurzivni mehanizem, tista formula adaptacije, ki jo je posrečeno artikuliral zgoraj omenjeni lapsus. Ker se je realnost zgodila, se moramo narediti, da je ni. Ali bolj točno: če v realnosti opazimo očitno spremembo, se moramo namesto na spremembo osredotočiti zgolj na dejstvo, da je pred nami sicer nova, a vendarle popolnoma normalna realnost. Očitnejša je sprememba, jasneje nam mora postati, da je nova realnost objektivno nujna in neproblematična.

Po prvi od variacij tega nauka, ki sta jo v diskurz lansirala Cerar in Šefic, je naša naloga v tem, da pošteno ugotovimo, da kolone na mejah z državo Evropske unije same po sebi niso nič posebnega. »Težave smo pričakovali še pred prejšnjim koncem tedna, ko so se začeli nekateri prazniki, in predvidevali, da bodo gneče zaradi bruseljske uredbe še večje. Slovenija je seveda tranzitna država, zato so bile kolone pričakovane. (...) Slovenija je pripravljena na morebiten povečan promet na naših mejah, zato ne vidi razloga, da ne bi uspešno ukrepali v smeri odprave nenormalnih čakalnih dob. A kljub temu popolnoma brez kolon ne bo šlo, ob praznikih so čakalne vrste vedno bile in vedno bodo, tega se je potrebno zavedati.« (24ur.com, 12. 4. 2017) Tudi druga variacija te praktične vaje iz sodobne ideologije vztraja pri načelnem nauku, da se moramo realnosti pač prilagoditi (in ja, ne jamrati) – a v nasprotju s prvo, po kateri spremembe pravzaprav ni, druga spremembo prav izrazito poudarja. Kolone niso nič posebnega, a ne nasploh, temveč zato, ker se je svet pač spremenil – a spremembe kot take ni spodobno opaziti, zanjo moramo zgolj vedeti. »Morda se bo prebralo preveč banalno,« je svoj prispevek na MMC odprl bruseljski zadnjih dneh s prezirom opazujete na mejnih prehodih med Slovenijo in Hrvaško, so dejanska posledica terorizma zadnjih dveh let v Evropski uniji. To je, vsaj za slovensko realnost, morda najbolj jasen prikaz tega, kako se je Evropa pod grožnjo in ob izkušnjah terorizma spremenila.« Na ravni dejstev vse to najbrž drži – a tudi bruseljski dopisnik nacionalke se ni mogel izogniti skušnjavi, da iz belega sveta v domovino pošlje nauk o sprejemanju realnosti. »Za schengensko območje se splača potrpeti. (...) Če razumemo ali skušamo razumeti, zakaj nekatere stvari so take, kot so, jih je morda lažje sprejeti. Če se ukvarjamo samo z lastnimi stališči do tega, kako bi moralo biti, potem se je verjetno smiselno vrniti k osnovam. K članstvu samemu. Ni vse zlato. In ni vse tako, kot je meni prav.« Problem obeh variacij istega sporočila je silno enostaven: ko njuni glasniki ljudstvo vzgajajo v novo realnost, dejansko zgrešijo pravega naslovnika in realno jedro očitka. Res je sicer, motivi so lahko tudi sebični, morda bi ljudje samo radi imeli odprto mejo s Hrvaško (in zakaj ne?) – a to v resnici ni tisto, kar je mnoge dejansko zmotilo. Res je sicer, jamrali so tudi mnogi tisti, ki se klanjajo tehničnim oviram, jamrali so tudi tisti, ki bi mejo s Hrvaško najraje zatesnili, jamrali so tudi tisti, ki se naslajajo nad usodo beguncev – a ti si ne zaslužijo imena ljudstvo, pač zato, ker so v strukturnem smislu tudi sami del oblasti, del istega kolektiva, ki sedi v vladi.

Kaj je torej pravi problem? Na kaj, konkretno, reagirajo moji živci, ko opazujem kolone na meji in vse, kar je s tem povezano? Na kratko: problem je v tem, da je tudi ta situacija postala poligon, na katerem zaživi mentaliteta modernega centra, ta nevzdržna mešanica utajevanja dejanskih koordinat situacije, intelektualnega podcenjevanja, moralističnega pridiganja in dobrosrčnega paternalizma. Če bi se radi skupaj borili proti terorizmu in če bi meje radi zaprli zaradi terorizma, naj bo – še mnogo hujša je namreč situacija, ko slovenska oblast sicer uživa v podobi »varuha Schengena«, varuha Evrope pred terorizmom, a v resnici sploh ne verjame, da to funkcijo čisto dejansko opravlja.

Rečeno drugače, najhuje je, da v mentaliteti te oblasti tudi »varnost« ne more postati kategorična grožnja, temveč le še en element, s katerim gradi vase zapredeni svet. Spet smo tu, spet tehtamo med vrednotami, tehtamo med »varnostjo« in »pretočnostjo«. Najprej moramo skrbeti za varnost, pa vendar paziti na pretočnost (9. april), nato moramo skrbeti za pretočnost, pa vendar tudi za varnost, ker bomo sicer izgubili neko drugo pretočnost, tisto na meji z Avstrijo (13. april). In spet, zaradi varnosti moramo mejo najprej nadzorovati sistematično in brez izjem, nadzorovati jo moramo kategorično; a v trenutku, ko so kolone predolge, varnostni problem postane povsem relativen, nadzor na meji pa – kot po čudežu – ravno za tisti čas ustreza vsem varnostnim standardom, pa čeprav ga praktično ni.

Spet smo tukaj, spet smo v politiki tehničnih ovir, politiki označevalcev, ki so smiselni samo v fikciji. Tudi »sistematični nadzor«, ne pozabimo, ima svojo »panelno ograjo«, svojo blažjo obliko, ki ga lahko nadomesti, ko to dopuščajo okoliščine, tudi sistematični nadzor ima dvojnika, ki mu pravimo »ciljno usmerjeni nadzor«. Tako kot panelna ograja in žica tudi »sistematični« in »ciljno usmerjeni« nadzor podpirata drug drugega, se osmišljujeta in si dajeta zagon. In jasno, tudi tu se moramo izogniti isti pasti – da bi se zato, ker se nam trša oblika nadzora upira, vrgli okrog vratu njegovi blažji različici. Nadzor, ki se pretvarja, da to ni, in se hkrati pretvarja, da to je, je preprosto farsa, je farsa, ki zmaga v trenutku, ko v njej zagledamo kanček smisla.