Umikanje motečih otrok

V zadnjem času se je v slovenskih medijih pojavilo nekaj prispevkov o pojavnosti in obravnavi duševnih stisk v otroštvu in mladostništvu s pridruženim za okolico motečim vedenjem in o pomanjkanju ustrezne strokovne obravnave. Tematiziranje potreb otrok in mladostnikov, ki so potisnjeni na rob družbenega (in pogosto tudi strokovnega) zanimanja, je pritegnilo nekaj še kako potrebne pozornosti. Poudarile so se potrebe te skupine, na katere zdravstveni, šolski in sistem socialnega varstva ne odgovarjajo ustrezno. Menimo, da je nedopustno premalo celostne in medresorsko povezane strokovne pomoči, da se nanjo predolgo čaka, da v nekaterih regijah sploh ni dostopna in da se pogosto izvaja neustrezno (npr. na oddelkih psihiatrije za odrasle). Hkrati pa zaskrbljeno opazujemo, da razvoj oblik pomoči otrokom in mladostnikom, katerih stiske se kažejo tudi v težavah v socialni interakciji, zahaja v kvazistrokovnost.

Kar po pregledu prispevkov v medijih najbolj bije v oči, je dvojno sporočilo: gre za uboge, trpeče otroke, ki potrebujejo razumevanje in več specializirane strokovne obravnave in hkrati gre za zelo nevarne otroke, s potencialom za razvoj patološkega vedenja, zato jih je treba umakniti iz okolja, pozdraviti in s tem zavarovati njih same in družbo pred njimi. Ti otroci in mladostniki naj bi se nam smilili, hkrati pa se jih moramo bati. Ne prvo ne drugo ne izraža etike vključujoče drže do te skupine otrok in mladostnikov, niti ne kaže razumevanja pojavnosti in raznolikosti znotraj te oznake oziroma kategorije.

Žal nekateri mediji nekritično in nepreverjeno povzemajo podatke, da je duševnih motenj med otroki in adolescenti 20 odstotkov, in to neposredno povezujejo s težavami v socialni interakciji oziroma z vedenjem, motečim za okolico. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO), na katero se sklicujejo, pa v resnici ne govori o 20-odstotni pojavnosti, temveč navaja, da je takšnih motenj 10–20 odstotkov. Se sliši drugače? Seveda, saj je opaziti, da se podatki o teh motnjah v različnih raziskavah razlikujejo glede na to, kje so bile opravljene (npr. ameriške raziskave večinoma kažejo večjo pojavnost), v kakšnih okoliščinah, katere motnje so zajele, kakšen je bil vzorec itd. Ena redkih raziskav, ki so bile opravljene kot metaanaliza pojava duševnih motenj pri otrocih in adolescentih in ki je zajela 41 različnih študij iz 27 držav, ugotavlja, da je splošna pojavnost duševnih motenj v tem obdobju okoli 13 odstotkov. Izkaže se, da je v tem številu zajetih največ anksioznih in depresivnih motenj, ki zajamejo približno 2/3 pojavnosti, 3,4 odstotka je motenj pozornosti in hiperaktivnosti in 5,7 odstotka motenj, ki bi jih uvrstili med težave v socialni interakciji (kar tvorijo skupaj opozicionalnost in vedenjske motnje).

Za okolico motečega vedenja, ustrahovanja, trpinčenja, besednega in telesnega nasilja je preveč. Kadar o tem povprašamo laično javnost, ta navadno meni, da je takšnega vedenja vedno več. K temu pripomorejo tudi mediji, ki poročajo o naraščanju teh pojavov in ki – zaradi senzacionalistične naravnanosti in težnje po večji pozornosti – pogosteje in obširneje kot v preteklosti poročajo o tem. Proti takšnim zapisom in poročanju medijev niso odporni niti nekateri strokovnjaki/-nje s tega področja, ki ta »laična prepričanja« širijo, tako da prav prek njih nato dobijo videz strokovnosti. Po različnih raziskavah je delež vedenjskih motenj med otroki in mladostniki večinoma od 5 do 10 odstotkov, spreminjajo pa se pojavne oblike.

Zdravljenje revščine?

Le redko kot izvor za okolico motečega vedenja prepoznamo en sam dejavnik. Najpogosteje je moteče vedenje povezano z več različnimi dejavniki, ki šele povezani v prepleteno mrežo sprožajo vedenje, moteče za okolico. To dosledno potrjujejo številne raziskave. Prav tako številne raziskave kažejo, da so pri nastanku vedenja, ki je označeno kot najhujša oblika vedenjskih motenj, v ozadju navadno izkušnje hudega trpinčenja, telesne in spolne zlorabe otroka že v zgodnjem otroštvu, pa tudi druge oblike dejavnikov tveganja v družinah in drugem ožjem ter širšem socialnem okolju. Takšne travmatske izkušnje se ob nekaterih genetskih predispozicijah in neustreznih (ne)odzivih okolja pogosto kažejo v simptomih hudih vedenjskih težav.

Otroci in mladostniki, ki se jim pripisujejo različne motnje (čustvene, vedenjske, duševne), so v nekaterih primerih nameščeni v specializirane, vzgojne zavode. Gre za sicer zelo heterogeno, vseeno pa s socialno-ekonomskega vidika specifično družbeno skupino. Socialno-ekonomski status njihovih primarnih družin je v povprečju izrazito nižji od povprečnega, med njimi so pogostejši pripadniki romske skupnosti ali z drugače deprivilegiranim kulturnim ozadjem. Podatki, s katerimi razpolagamo v slovenskem prostoru, poleg podatkov o izrazito nižjem socialno-ekonomskem statusu družin v vzgojne zavode po Sloveniji nameščenih mladostnikov kažejo tudi, da ti prihajajo iz družin, katerih stanovanjske razmere so slabše od standardnih, starši so praviloma nižje izobraženi, imajo nižje dohodke oziroma so prejemniki državnih denarnih pomoči, neredko so ti otroci brez enega od staršev, v nekaj primerih pa tudi brez obeh. Nevarnost, na katero opozarjajo nekateri raziskovalci s tega področja, je, da so mladi, kategorizirani kot »moteni« ali označeni kot »težavni«, prepogosto predstavljeni kot homogena kategorija (npr. mladostniki s čustvenimi in vedenjskimi težavami) in da homogenizirajoče kategorije, v katere jih stroke uvrščajo, prikrivajo pomembna razmerja, odvisna od starosti, spola, etničnega in kulturnega ozadja ter drugih vidikov družbene neenakosti.

Vse to kaže, da imajo v vzgojne zavode nameščeni otroci in mladostniki ter njihove družine v izhodišču manj virov moči za spoprijemanje z izzivi sodobnega časa, pa naj gre za izzive znotraj vzgoje in izobraževanja, uveljavljanja znotraj vrstniških skupin ali širše, iskanja mesta v družbi. Njihove stiske so večplastne, neizbežno umeščene v okolje, v katerem so odraščali in iz katerega črpajo, njihove potrebe pa večplastne in je o njih nemogoče govoriti na kakorkoli poenostavljen način. Otroci in mladostniki, ki so v zavodski oskrbi, so najpogosteje otroci z manj izbirami, vendar so hkrati tudi otroci s številnimi viri ter željo po sprejetosti in prepoznanosti v družbi, katere del so.

Stroke, ki so jim otroci in mladostniki zaupani v oskrbo, so v nevarnosti, da bi se, v skladu s splošnimi družbenimi usmeritvami, začele opirati na poenostavljene individualistične razlage osebnostne motenosti ali duševne bolezni. Te stroke nato kot najlažji odgovor za stiske otrok in mladostnikov ponujajo medikamentozno obravnavo. Če upoštevamo omenjeno socialno-ekonomsko specifiko te populacije, se pokaže, da odgovor ne more biti zgolj v »popravljanju« posameznikov, pač pa lahko celovite in ustrezne odgovore ponudi šele širša, v okolje usmerjena strokovna paradigma. Ta ne izključuje nujno medikalizacije, jo pa vsekakor postavlja v manj ekskluziven položaj. Revščina namreč ni bolezen, ampak stanje, ki ga je treba obravnavati z drugimi, širšimi mehanizmi, usmerjenimi v izboljševanje življenjskih razmer in premoščanje prepadov med vse bolj nepovezanimi sloji prebivalstva. Za segregacijo in stopnjevanje izključevanja, ki so jima bili ti otroci in mladostniki pogosto že tako izpostavljeni, ne bi smelo biti prostora v strokovni obravnavi.

V nekaterih zahodnih državah, posebej v ZDA, a tudi v Sloveniji, se hitro veča število ljudi, ki so obravnavani zaradi duševnih stisk, in tudi teh, ki prejemajo medikamentozno terapijo, z mladoletniki vred. Tudi v Mladini se je že pisalo o vse številnejših diagnozah ADHD in je bila razgaljena kontekstualnost trendov diagnosticiranja. Nekateri, na primer Furedi, ta proces imenujejo »terapevtizacija ljudstva«, opozarjajo pa tudi na značilne jezikovne premene, s katerimi stroke še včeraj povsem vsakdanje človeške izkušnje uvrščajo med psihopatološke sindrome. Gre za proces, katerega namen je blažitev družbenih napetosti, saj pomaga utišati glasove, ki bi postavljali neprijetna vprašanja in docela javna, skupna vprašanja (npr. vprašanja neenakosti, brezperspektivnosti mladih, nepreglednosti izbir in prelaganja bremen za napačne odločitve na pleča posameznika) preoblikuje v osebne težave posameznikov.

V Sloveniji je vse več ljudi, ki so obravnavani zaradi duševnih stisk, in tudi takih, ki prejemajo medikamentozno terapijo, z mladoletniki vred.

Primer pretvorb javnih, skupnih vprašanj v osebne težave posameznikov je neposredno razviden iz komentarjev, ki jih je zaslediti tudi v medijih, ko beseda nanese na vzroke za vedenje, moteče za okolico. Četudi jih kdaj izreče strokovnjak/-inja in s tem seveda pomenijo avtoriziran govor, naj ponovno opozorimo, da taka pojasnila niso podprta ne s socialno-pedagoško ne s psihološko stroko in ne temeljijo na empiričnih podatkih. Gre za poenostavljene vzročno-posledične zveze, kot so: »otrok je moteč, ker so ga tako vzgojili starši,« ali »tako se obnaša, ker je agresiven po očetu,« oziroma »nemogoč je, ker enostavno vidi, da ima od tega korist«. Ena od nevarnosti, ki se pojavijo pri tem zdravorazumskem lotevanju težav, je, da se pripisovanje odgovornosti za vzroke enači s pripisovanjem krivde. In kadar strokovnjak/-inja starše (ali/ in otroka) dojema kot krivce za težavno vedenje, bo njegov oziroma njen odnos do teh staršev obtožujoč, pokroviteljski.

Opažamo, da postajajo popularni pozivi k uporabi represivnih ukrepov. Celo strokovnjaki/-nje včasih upoštevajo populistični klic, da lahko takšno problematiko rešujemo z represijo. A tako kot so že pred desetletji ugotavljali, da ljubezen ni dovolj, tako danes k temu dodajamo, da fizično omejevanje in blaženje simptomov z zdravili nikakor ni dovolj in večinoma niti ni pravi odgovor na agresivno vedenje. V nekaterih primerih je strokovno utemeljeno ob akutnem izbruhu nenadzorovanega vedenja, vendar mora temu slediti poglobljeno, celostno in dlje trajajoče strokovno delovanje, sicer je naše delovanje podobno dresuri po metodi nagrajevanja in kaznovanja. Pri odzivih na izkazano moteče vedenje se pogosto ne razlikuje med ustavljanjem takšnega vedenja in nasilnimi odzivi, katerih namen je izkazovanje moči. Vsekakor lahko trdimo, da ni naloga pedagoških in psiholoških strok, da bi z nasiljem reševale nasilje in s tem poglabljale njegovo spiralo.

Ni naloga pedagoških in psiholoških strok, da bi z nasiljem reševale nasilje in s tem poglabljale njegovo spiralo.

Poenostavljeno razmišljanje o ustreznih postopkih je še en primer pretvorbe javnih, skupnih vprašanj v osebne težave posameznikov. Deloma pod vplivom medijev, deloma pa zaradi lastnih parcialnih interesov nekateri strokovnjaki/-nje ponujajo zelo poenostavljene rešitve. Najpogosteje slišane so: »ker starši ne znajo postaviti strukture in mej, jih morajo pač učitelji,« ali »tam, kjer odpovedo druge metode, ponudi rešitev medicina (z zdravili, sobami za osamitev)«. Vendar v praksi in z raziskavami ugotavljamo, da preprostih in hitrih rešitev pri spoprijemanju s to tematiko tako rekoč ni.

Vse stroke, ki se ukvarjajo z otroki in mladostniki z duševnimi stiskami, so torej, kot že kdaj doslej, ponovno pred izzivom zazreti se v zrcalo strokovnega delovanja in odgovoriti na vprašanje, kako ljudi, s katerimi se srečujejo pri strokovnem delovanju, razumejo, vidijo, s kakšnimi besedami jih opisujejo. Z napihovanjem podatkov, grobimi in stigmatizirajočimi oznakami, z napovedovanjem življenjskih izhodov ter s ponujanjem preprostih rešitev se vsekakor škodi predvsem otrokom in mladostnikom, pa tudi tistim, ki požrtvovalno in daleč od sojev žarometov opravljajo svoje strokovno delo. Ustvarjajo vtis, da neodločno stopicljajo ob teh otrocih in mladostnikih, ko pa je vendarle treba zgolj pogumno potegniti pravo (beri: ostro) potezo. Tako ustvarjen vtis zbriše pomen vztrajnega strokovnega delovanja teh strokovnjakov/-inj.

Jezik, ki vključuje

Vloga strok pri ukvarjanju z otroki in mladostniki v stiski mora biti nujno usmerjena v zagotavljanje varnega in spodbudnega okolja. Takšnega, kjer bi njihovi potenciali lahko prišli do izraza, rešitve pa bi v čim večjem obsegu poleg njih samih zajemale tudi njihovo okolje, iskale in krepile vire v njem. S poudarjanjem težavnosti, motenosti in z zbujanjem strahu, s kako nevarnimi ljudmi imamo opravka, je laže pridobiti finančno podporo, pa tudi javnost, ki bo v tem primeru prizanesljivejša do morebitnih zlorab in nedopustnega ravnanja strokovnih služb. Vseeno pa je to nevarna past, saj za otroke in mladostnike velja, da postajajo (tudi in večinoma) prav to, kar odrasli v njih zmoremo uzreti in v kar nam jih uspe usmerjati. V svoje življenje in vase lahko utelesijo le tiste izkušnje, ki so jim bili priča, in če je v primarnih družinah in ožjih socialnih okoljih pogosto pomanjkanje možnosti zagotoviti spodbudne življenjske izkušnje, je naloga strok ta manko odpraviti. V tem smislu socialnopedagoška stroka zagovarja izhajanje iz obstoječih virov moči, spoštljivo in neinvazivno vstopanje v njihov prostor ter previdnost pri rabi stigmatizirajočih kategorij ali poimenovanj, ki bi pri mladostnikih lahko utrjevala sliko o sebi kot o nevarnem, brezupnem, bolnem posamezniku.

Za strokovno držo, ki vključuje, so torej izjemnega pomena raba nestigmatizirajočih, vključujočih izrazov, strokovni optimizem in usmerjenost v vire, namesto v primanjkljaje. S tem v zvezi je še posebej pomembna raba vključujočega strokovnega jezika. Poimenovanja usmerjajo naš pogled na stvari, pogled pa določi smer delovanja, ki začrta tudi mogoče izide. Med oznako »problematičen otrok« in »otrok, ki ima v svojem okolju pomembno manj socialno-ekonomskih virov, ni vključen v vrstniške mreže in se ob nedoseganju uspehov, za katere so viri, ki jih nima na razpolago, potrebni, odziva jezno in uporniško,« je precejšnja razlika, pa čeprav smo obakrat opisovali istega otroka. V prvi različici, ki je deterministična, je težava v otroku samem. Z njim je nekaj narobe. Pri drugi različici poimenovanja pa je jasno, da je kontekst otrokovega bivanja pomemben dejavnik njegovega delovanja in nas usmerja v iskanje virov moči.

Na podlagi povedanega zaključujemo, naj strokovno delovanje različnih strok, ki se ukvarjajo z otroki in mladostniki z različnimi duševnimi stiskami, odraža prepoznavanje kompleksnih vzrokov, se sklicuje na vire moči in ustvarja boljše izide za dane izzive na vseh ravneh delovanja. Ena od oblik strokovnega delovanja je tudi strokovni govor v medijih, ta pa naj bo – ker je po svoji funkciji avtoriziran – strokovni jezik, ki vključuje, izhajajoč iz strokovne paradigme, ki vidi (so) človeka.