Sv. Krškopoljec

Gostilna Jakob Franc
Trnovski pristan 4, Ljubljana
tel.: 040 897 153
Jakob Franc lardo reže od ponedeljka do sobote od 11. do 22., ob nedeljah pa od 11. do 16. ure.

Ambient:
s sodobno oblikovanim masivnim lesom opremljena gostilna s simpatičnim (a ne senčnim) vrtom in vitrino s krškopoljci, predelanimi v suhe mesnine

Napitki:
vin je ravno dovolj, da človek najde kaj zanimivega, zlasti ker vsa točijo na kozarec; za steklenico Blažičeve rebule smo plačali 20 evrov

Dostopnost:
parkirajte kje ob Ljubljanici ali med trnovskimi bloki, ali pa prišpancirajte, prikolesarite ali prisupajte

Fino:
polnjena paprika
dunajsko ocvrt ombolo

Ne tako fino:
odsotnost prikuh in zelenjave suha salama

Narezek za dva vrednotijo na 10, pečenice z zeljem in krompirjem so kot del dnevne ponudbe kosil stale 5, polnjene paprike 7, ocvrt ombolo 10, vratovina 11, rebra 13, panakota pa 3 evre.

»No, kateri svinjinski vic je bolj zdrajsan: ni ga tiča čez prašiča – najboljša riba je svina – kdo je pravi kralj živali?« je ob obrežju Ljubljanice proti tokratnemu cilju lagodno prodirajočo četico Konzumovih oglednikov kibiciral starih vicev poln in z osnovno gostinsko usmeritvijo v prostorih ex-ex Alkarja in ex Harambaše delujoče gostilne Jakob Franc seznanjen vodja odprave. Jakob Franc je namreč sklenil razmigati po eni strani od hamburgeraja in po drugi od uniformne turistizacije zmatrano prestolnično osrčje s ponudbo, utemeljeno na kleni podeželski košti s pomembnim konceptualnim dodatkom: vsa ponujena svinjina izvira iz prosto rejenih primerkov avtohtone sorte krškopoljskega prašiča.

Izhodišče je zanimivo, tudi sodobno, z veliko krepke in vzdržljive lesne masive opremljeno prostorje je prijetno in cenovna politika – sploh za prestolnične razmere – vabljivo prijazna. Se pa vendarle zdi, da Jakob Franc malo preveč trmasto in rigidno sledi osnovnemu postulatu in pri tem pozabi, da bi bilo morebiti treba vse skupaj vsaj malo sezonsko obarvati, mesu prilagati še kaj drugega kot krompir in ponuditi tudi kakšno zelenjavno prehransko vlaknino. Sredi junija, ko so tržnice, njive in vrtovi popolnoma ozeleneli, se pač spodobi pripraviti še kakšno drugo zelenjavno prikuho kot kislo zelje (ki je sicer odlično!); za kontro maščobi narezka krškopoljčevih mesnin – všečna sta bila predvsem panceta in zaradi neznanega razloga neenakomerno slan hrbtni špeh, popolno razočaranje pa pretanko narezana, drobljiva, nizkoprofilna skoraj bolj klobasa kot salama – pa bi nujno morali prilagati še kaj osvežilno kislega. Mogoče kar serijsko glažek cvička?

Obrtno gledano je sicer kuharija pri Jakobu Francu čisto spodobna – osvežilna paradižnikova omaka, v kateri strežejo polnjene paprike, je čisti gostinski nadstandard, kar velja tudi za dunajsko ocvrte rezine ombola, ki so pod hrustljavo panado ohranile silno sočnost in okus. Pečena rebra so, sicer pokapana z le nekaj kapljami kvazi BBQ omake, ostala nekje na pol poti med klasično slovensko in ameriško low & slow roštiljarsko obdelavo, a so bila mehka, sočna in okusna, popečene rezine vratu pa bi bile še boljše, če bi omako namesto z bližnjičnimi preparati zgoščevali po naravni poti izparevanja. Častno omembo odličnosti pa si med preizkušenimi rečmi zagotovo zaslužijo pečenice: bile so lepo začinjene, korajžno močno zapečene in s ceno petih evrov brez dvoma najboljše naročilo dneva.

Ponudba sladic sledi klasični zakoličenosti: jabolčni zavitek, prekmurska gibanica in panakota. Slednja je bila odišavljena s cimetom in postrežena z akacijevim medom, a ziheraško zgoščena s preveč želatine in zato prekompaktna in premalo kremasta.

Kljub kakšnemu spodrsljaju tu in tam pa velja, da je Jakob Franc v centru Ljubljane trenutno najboljša lokacija za guštiranje klasične slovenske, na svinjini temelječe košte.