Iz tržaškega Primorskega dnevnika: O Cosoliju in dokumentih z oznako »nepreverjeno«

Ko se je v ponedeljek, 29. maja, na spletni strani Primorskega dnevnika pojavil članek »Pirjevec zaupnik Digosa«, skoraj nisem mogel verjeti naslovu. Prvi dvom je nastal, ko sem prebral, da gre za članek Reporterjevega novinarja Igorja Kršinarja, ki je povzel vsebino nekega nepreverjenega dokumenta iz Udbovskega arhiva, omenjenega v knjigi Igorja Omerze »Pahor v žrelu Udbe«. Dvomi so postali iz vrstice v vrstico večji. Konfldent Udbe, poznan le po šifri, sicer pripadnik italijanske državne policije, naj bi razkril koprskim udbovcem delovanje tržaške kvesture. Da so nadzirali Borisa Pahorja je razumljivo, a ne le v 80-ih letih, pač pa mnogo prej, ko je z Ubaldom Vrabcem in skupino mladih, med katerimi je bil tudi Bojan Brezigar, ustanovil Slovensko levico, ki se je pridružila Slovenski skupnosti. Prav tako so nadzirali tudi ostale štiri komponente Skupnosti, nekdanjo Slovensko demokratsko zvezo, Slovensko katoliško skupnost, Slovenske krščanske socialce in Neodvisne Slovence. Da bi bil Jože Pirjevec konfident Digosa in mu poročal o delovanju stranke, je malo verjetno, prvič ker se ni udeleževal sej Slovenske skupnosti, čeprav je bil njen kandidat na listi Južnotirolske ljudske stranke.

Zadnji dvom je padel, ko sem zasledil, da naj bi o Pahorju poročal Elvinu Cosoliju. Bil je eden nižjih uradnikov na kvesturi, ki je običajno s Srečkom Coljo sledil letečim shodom Slovenske skupnosti, češ da bi govornika branila v primeru fašističnih napadov. Ob koncu shoda je govornika vprašal, naj mu v enem stavku pove, o čem je govoril, potem, ali pa že prej jo je mahnil v bližnjo gostilno ali bar na kozarec. Hvalil se je, da ima isto saržo kot Tito, bil je namreč maresciallo. Vsi smo ga poznali: Černe, Poštovan, Škerk, Legiša, Tul in še marsikdo. Vsi smo imeli isto mnenje: zbira podatke, ki so vsem na voljo, na primer, kdo je bil na seji Skupnosti, kar je bilo razvidno iz javnosti dostopnega zapisnika. Prav tako je bil na voljo vsem program Drage. Cosoli je pobiral programe in šel na kozarec ali dva. Poznan pa je bil med jugoslovanskimi državljani, ki so potrebovali »fogiio di Soggiorno«. Proti plačilu jim ga je dostavil na dom. Prav tako je bil na razpolago za podaljšanje potnega lista ali prepustnice. Z napitnino smo se izognili vrstam na kvesturi.

Verjamem, da tako Omerza kot Kršinar nista poznala Cosolija. Objaviti dokument z oznako »nepreverjeno« z vsebino, ki naj bi jo zaupnik italijanske državne policije povedal koprskemu udbovcu, nakar jo je ta zapisal in morda, da bi zgledalo bolj italijansko, je Cosoliju podvojil, je zame iz etičnega in moralnega vidika vsaj vprašljivo, če že ne nedopustno.