Ustavni sodnik kot »ddr. Jekyll in gospod Hyde«

Nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic odgovarja na zapis pravnika in politologa Iztoka Simonitija

V članku dr. Iztoka Simonitija z navedenim naslovom je temeljna teza – da je »levo-desna nazorskost« nesprejemljivo merilo za izbiro ustavnih sodnikov – »podkrepljena« s povsem neresnično trditvijo, da je to v praksi celo edino merilo. Glavno merilo, deklarirano in v praksi izvajano, je strokovna kakovost, drugo (najtežje preverljivo) so moralne kvalitete, tretje je zastopanost različnih pravnih področij. Merilo nazorske uravnoteženosti načelno resneje zagovarjam v Sloveniji že 20 let skoraj samo jaz, v politični praksi pa namesto tega dejansko velja merilo »čim več naših – in zraven še kakšen njihov za okras«. Da to primitivno politikantsko merilo politiki javnosti prikrivajo, ni presenetljivo. Precej težje pa je razumeti, kako zlahka na ta tako prozorni trik nasedajo tudi številni resni in razgledani ljudje. In potem na primer naš avtor razpravlja o tem v času, ko je desnici uspelo po tem domnevno glavnem merilu spraviti v ustavno sodišče le dva od skupaj devetih sodnikov.

Druga skrajno sporna avtorjeva teza sledi takoj v drugem odstavku članka: »Če politika ne upošteva civilne družbe, demokracija ne deluje, saj po naravi sami zahteva sinergijo med politiko, pravno državo in civilno družbo.« Če je sinergija skupno delovanje več dejavnikov z istim ciljem, bi za razmerje med temi tremi dejavniki prav tako lahko postavili nasprotno tezo: da demokracija deluje le, če je med temi tremi dejavniki tudi antagonizem – če si cilji in učinki delovanja teh treh dejavnikov torej med seboj tudi nasprotujejo. Kdor misli, da si ne, živi v iluzijah.

Dr. Simoniti pa v tem kontekstu postavi še tole trditev: »Da smo pregloboko v ne-pravu, je prva odgovorna politika: samo ona lahko in mora zagotoviti delovanje pravosodja« (domnevam, da je tu mišljeno: zagotoviti dobro delovanje pravosodja – ne zgolj delovanje). Da to lahko zagotovi samo politika?? Po mojem mnenju pa je tudi to, da smo »pregloboko v ne-pravu« (kako globoko, je težje vprašanje), rezultat sinergije in antagonizmov politike, civilne družbe in pravne države (bolje rečeno: sodstva).

Vsak od teh treh dejavnikov nosi svoj delež odgovornosti za to – in če bi že hoteli tehtati, čigava odgovornost je tu največja, bi sam prej dal na prvo mesto sodstvo oziroma pravosodje sámo. Seveda ga je ustavno, zakonsko in kadrovsko oblikovala politika (politična oblast), strokovno pa pravna stroka kot del civilne družbe – toda v teh okvirih naj bi bilo sodstvo samostojna, neodvisna tretja veja oblasti. Namenoma sem zapisal »naj bi bilo« – ker mu v resnici do tega še marsikaj manjka. Seveda sta za to soodgovorna tudi druga dva dejavnika (politična oblast in pravna stroka), a v mojih očeh je za to vsaj enako odgovorno sodstvo sámo.

K tej drugi sporni tezi se avtor vrne v desetem odstavku članka, ko pravi: »Torej je prav, da politika/oblast postavlja sodnike ... – zato, da ‘mi, plebs’ vemo, kakšno pravno državo hoče. In prav nazorskost ... kaže, da oblast noče pravne države, hoče zgolj njeno formo.« Seveda – taka oblast, kakršna je pri nas. A če bi se vdali v to, kar avtor zagovarja, namreč da samo politika lahko zagotovi (dobro) delovanje pravosodja, potem nam ni rešitve in dobro delujoče pravne države nikoli ne bomo imeli. Sam tako hud pesimist vendarle nisem in še vedno upam, da so zlasti v civilni družbi in v samem sodstvu (in vsaj v zametkih tudi v politiki) vendarle sile, ki delujejo v smeri krepitve in ne slabitve pravne države pri nas.

Ustavno sodišče nikakor ni ‘nenazorski organ’. Njegovo delo je ... tudi presojanje takih sporov, ki so globoko vrednotno, torej tudi politično-nazorsko zaznamovani.

Naš avtor pa tu zapade kar v defetizem, ne le v pesimizem, saj razmišlja dobesedno takole: »Zato (namreč zato, ker oblast pravne države sploh noče) ima pravosodje naravno samoobrambno pravico, da beži v formalizme, saj ve, kaj si o pravni državi res misli oblast.« Krasno: ker oblast dobro delujoče pravne države sploh noče, ima pravosodje celo pravico (!), »da beži v formalizme« – da torej pravne države ne uresničuje, čeprav bi jo moglo in moralo!! Ker ve, »kaj si o pravni državi res misli oblast«, je to (po našem avtorju) za pravosodje opravičilo, da ne naredi niti tistega, kar bi tudi v takih razmerah moglo in moralo! Pardon, ne le opravičilo – za našega avtorja je to celo »naravna samoobrambna pravica« pravosodja! Samoobrambna?? Kot da bi bila primarna ustavna naloga sodstva samoobramba pred politiko, ne pa to, da (tudi proti politiki!) državljanom zagotavlja zakonito in pravično, ne formalistično sojenje! Zatekanje v formalizme ni nikakršna samoobramba pred politiko, ampak sramotno umikanje pred njo. Sramotno in samostojne veje oblasti nevredno.

Vsi preostali odstavki v članku so pravzaprav le variacije na osnovno tezo, da je »levo-desna nazorskost« nesprejemljivo merilo za izbiro ustavnih sodnikov. Oglejmo si jih nekaj.

»Hipertrofija in publiciteta ločenih mnenj« kot domnevna posledica »nazorskega kriterija izbire sodnikov«? Kako je bilo pa takrat, ko je v času »hipertrofije« mojih in še kakšnih ločenih mnenj zoper takratno »desno« sodniško večino »levi« tisk pogosto dajal večjo publiciteto tem ločenim mnenjem kot večinsko sprejetim odločitvam? Zdaj pa Jakliču nasprotni mediji njegovih ločenih mnenj ne objavljajo, kot so vedno radi objavljali njim simpatična ločena mnenja, zato jih (za moj okus sicer pretirano) popularizira sam – njegovi medijski nasprotniki pa, ker mu strokovno ne znajo ugovarjati, udrihajo po njegovih osebnih lastnostih. Delno sicer upravičeno, toda tudi z nedopustnimi prijemi in s poseganjem v javnosti nedostopno sfero posvetovanj med ustavnimi sodniki.

Da je SDS »izbor svojih spet dosegla brez blefiranja s strokovnostjo«? Res je tu samo to, da pri izbiri Jakliča SDS ni bilo treba nič blefirati s strokovnostjo, ker je bila visoka Jakličeva strokovnost že v postopku izbire zunaj vsakega dvoma. Sporna je bila njegova osebnostna, ne strokovna primernost za to funkcijo.

Da je pri zadevi Patria »pet sodnikov ... lojalnost skušalo pretkano izkazati tako, da so oprostilno sodbo hoteli izsiliti od nižjih sodnikov,« in da je tako »peterica padla na testu lojalnosti, sodišču pa je padel ugled«? V resnici je tu na testu ... (kakšnem, si lahko bralec vpiše po lastni presoji) hudo padel naš avtor, kajti te odločitve ni sprejela peterica »desnici lojalnih« sodnikov, ampak vseh osem takrat sodečih sodnikov soglasno.

»Nazorsko ustavno sodišče ne zmore uveljavljati ustavne pravičnosti, potrebne za spravo«? Aha, ni dovolj, da je v njem šest ali sedem domnevno »naših« – ustavno pravično bi lahko sodili le, če bi bilo takih vseh devet? Ali pa naš avtor morda misli, da tudi teh šest ali sedem ustavnih sodnikov (med njimi na primer akademik prof. dr. Marijan Pavčnik, vrhunska avtoriteta za argumentacijo v pravu, da visokih kvalitet še drugih ne omenjam) ni strokovno kvalificiranih za ustavno pravično sojenje, ker so tudi oni takega sojenja nesposobni »nazorski ustavni sodniki«?

Naš avtor še pravi, da se sodniki »ne smejo pustiti izbrati po kriteriju nazorskosti«. Kako naj bi to naredili, žal ne pove. A da nas ne bi pustil v negotovosti, konča to razmišljanje takole: »Zato hočem biti jasen: pravičnost, kot rezultat samo racionalnega napora, tako postane politična pravica, saj brez nje ni demokracije.« Torej: če sodniki sodijo samo racionalno, potem pravičnost postane politična pravica!? Razumete to jasno misel? Jaz ne.

Če sodniki sodijo samo racionalno, potem pravičnost postane politična pravica!? Razumete to jasno misel? Jaz ne.

Nato pa še avtorjeva misel, s katero se strinjam – le nase (na svoje poglede) je avtor ne zna aplicirati. Takole pravi: »A pred večinami – katolikov, sodnikov, parlamentarcev – nas brani ustava, zato nas morajo tudi njeni sodniki.« Se zelo strinjam. Toda da bi nas bodisi pred večino katoličanov v družbi bodisi pred (morebitno) večino nevernih in drugače vernih parlamentarcev, kadar prvi na referendumih ali drugi z zakoni protiustavno posegajo v ustavne pravice preostalih, ustavni sodniki res lahko učinkovito in nepristransko branili, potem tudi med njimi ne verni ne neverni, ne levi ne desni itd. ne bi smeli imeti večine. Vsaj približno je to dosegljivo tudi pri devetih ustavnih sodnikih, če se že nemškega modela osmih ustavnih sodnikov tako bojimo, da o njem – kljub njegovim dobrim rezultatom v Nemčiji – nočemo niti razpravljati.

Jeseni 2016 sva z dr. Simonitijem v Delu že imela zelo podobno polemiko. Naj ponovim, kaj sem v njej zapisal takrat: »Ustavno sodišče nikakor ni ‘nenazorski organ’. Njegovo delo je ... tudi presojanje takih sporov, ki so globoko vrednotno, torej tudi politično-nazorsko zaznamovani: o splavu, o smrtni kazni, o volilnih sistemih, o položaju cerkva in religij v državi itd. itd. Po ustavnopravnih merilih, seveda – a ta so ravno za reševanje takih sporov pogosto tako splošno in abstraktno zapisana, povsod po svetu, da jih drugače nazorsko usmerjeni sodniki tudi drugače razumejo in interpretirajo.«

Za konec sem takrat napisal, česa se bojim – a prav to se je potem res zgodilo: »Če bo parlamentarna večina izvolila sebi naklonjene ustavne sodnike, bo zaupanje v pravno državo naslednjih devet let spet hudo ogroženo. Tudi če bodo novi ustavni sodniki vrhunsko strokovni, pošteni in nepristranski. Kajti, kot nam že dolgo sporoča Evropsko sodišče za človekove pravice iz Strasbourga: ni dovolj, da sodniki res sodijo nepristransko – zelo pomembno je, da jih javnost tudi dojema kot take. In če je v sestavo ustavnega sodišča vnaprej vgrajena izrazita prevlada ene nazorske strani v družbi nad drugo, potem je pri presojanju nazorsko obarvanih ustavnih sporov zaupanje poražene strani v nepristranskost razsodbe praktično nemogoče doseči.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.