Intervju: Robert Pfaller

V intervjuju z gospodom Pfallerjem sem zasledila misel, da je kajenje kulturna dediščina politične levice. V nadaljevanju je možno brati še o prepovedi oziroma omejevanju kajenja kot dokazu birokratizacije družbe in sovražnosti sistema do zagotavljana užitka, možnemu premiku perspektive v našem razumevanju sočloveka in možnosti deliti užitek s sočlovekom. Po mojem skromnem mnenju je vmešavanje države v primeru omejevanja kajenja v javnih prostorih smiselno in dobrodošlo, povezovanje kajenja s kulturno dediščino levice pa absurdno.

Veliko nevarnejši kot zgoraj omenjeno reklamiranje kajenja je po mojem mnenju način razmišljanja intervjuvanca o žrtvah spolnega nasilja. Gospod Pfaller se v nadaljevanju intervjuja zahvali Catherine Deneuve in njenim tovarišicam, da so v tem lovu na čarovnike predstavile svoja mnenja, da svarijo pred pretiranim puritanstvom in se zavzemajo za pravico moških do zapeljevanja žensk. Nadalje intervjuvanec izjavlja, da so na začetku afere Weinstein nekatere znane igralke potožile, da so morale pred 20 leti za kariero trgovati s seksom, kar je bilo zagotovo zanje ponižujoče, toda zgradile so kariere, kajti Weinstein je storil, kar je bil obljubil. Po mnenju intervjuvanca je šlo za privilegirane ženske in nikakor, kot je njemu znano, ni šlo za posilstvo. In tok misli gospoda Pfalerja se še kar ne ustavi, pač pa naredi lestvico zločinov, primerja blažje primere nadlegovanja z ubogimi ženskami, ki so bile poslijene in na koncu na hitro pomete še s feministkami.

Pri nasilju gre vedno za razmerje moči, nasilje je vedno zloraba moči. Weinstein je nedvomno imel moč, vpliv, denar in zveze. Odločal je o zasedbi vlog, za katere so se s povsem legitimno igralsko ambicijo potegovale igralke. V korektnem poslovnem odnosu so kriteriji za odločitev o izboru kandidatke potrebe filma ter igralske kvalitete in potencial kandidatke. V trenutku, ko je odločevalec kot pogoj za izbor zahteval spolne usluge kandidatke, je zlorabil svojo pozicijo moči.

V družbi je kljub veliko truda in ozaveščanja na področju spolnega nasilja še vedno v veliki meri prisoten partiarhalen in šovinističen način razmišljanja, poln stereotipov in klišejev. Le-ti so večinoma silno preprosti, posamezniki se potrudijo nadeti jim pridih učenosti in sodobne razgledanosti, oboji pa so moralizirajoči, pravičniški, pokroviteljski in obsojajoči. Na tej točki se ljudem običajno utrnejo misli in postavijo že znana vprašanja, ki se vsa nanašajo na seciranje in blatenje žrtve ter opravičevanje vedenja storilca. O žrtvi povedo, saj se je strinjala, torej ne gre za posilstvo, zakaj ga ni prijavila, zakaj ni prej prijavila, saj je imela korist od tega ... Nato je možno zvedeti še veliko o slabem značaju žrtve, njenih številnih pomanjkljivostih, slabostih in življenjski zgodbi, ki potrjuje, da je itak dobila, kar si je zaslužila in je v resnici imela srečo, da jo je storilec izbral. Oziroma, kot pravi gospod Pfaller, bila je privilegirana, saj je Weinstein izpolnil, kar je obljubil.

Nadalje ljudje vedo, kako bi žrtve spolnega nasilja morale ravnati v konkretnih situacijah, kako se vesti in kakšno življenje živeti. Saj, če žrtev ne ustreza njihovim visoko zastavljenim pravičniškim in moralističnim kriterijem, ni „prava“ žrtev. Pa vendar, žrtve so običajni ljudje, s pomanjkljivostmi, slabostmi in iz različnih razlogov tudi kdaj slabimi odločitvami v življenju. To nikakor ne opravičuje storilčevo vedenje in ga ne odvezuje njegove odgovornosti za zlorabo. Če se samo za hip pomudimo pri očitku žrtvi, zakaj ni prej prijavila zlorabe. Glede na odzive v družbi je žrtev kljub podpori tudi danes še vedno izpostavljena prikritemu obsojanju, mučnim in negotovim sodnim procesom, seciranju njenega življenja, oznaki žrtve, porušenim družinskim odnosom ter psihičnim travmam ob podoživljanju zlorabe. Takšno razkritje je tvegano in težavno za žrtev, njena pravica je samostojno sprejeti odločitev, ali to zmore in sprejme.

Ponujena navidezna izbira žrtve (sex s producentom = vloga in kariera, ni sexa s producentom = ni vloge in kariere) v resnici ni izbira. Nobena žrtev ne bi smela biti v takšni situaciji, pred takšno navidezno izbiro in nato še obsojana, če jo je sprejela. Zločin je, da tisti, ki ima moč, takšno situacijo zlorabi za svoje sebične namene. In gospa Deneuve, takšna situacija ni zapeljevanje, to je izsiljevanje, manipulacija in zloraba. Zapeljevanje je, kadar se ženska lahko o zapeljivcu in zapeljevanju odloči brez pritiska in grožnje izgube kariere, za kar se kot igralka povsem legitimno poteguje. In gospod Pfaller, ni privilegij biti postavljena pred izbiro o sexu z osebo, s katero sicer niti pomislila ne bi, je pa odločitev igralke pod pritiskom in grožnjo, da je njena povsem legitimna karierna ambicija zapečatena. To je izsiljevanje, manipulacija in zloraba moči.

Zato menim, da je še posebej nevarno, ko tako imenovani znani in ugledni ljudje obračajo besede in argumente na glavo, analizirajo, secirajo, reinterpretirajo in kar je še potrebno storilcem v prid in žrtvam v škodo. Nasilje je vedno zloraba moči in s takšno pravičniško, pokroviteljsko in moralizirajočo držo družba žrtvam spolnega nasilja še vedno obrača hrbet. Žrtvi podtikati, da je z zlorabo privilegirana, storilca pa povzdigovati kot častnega, ker je izpolnil obljubo, to pa je, gospod Pfaller, sprijeno in sprevrženo. Lahko pa bi premaknili perspektivo v razumevanju sočloveka, zlasti žrtve, ki je v razmerju do storilca šibkejša?

Na koncu želim še gospodu Marcelu Štefančiču izraziti spoštovanje za članek v eni prejšnjih Mladin o knjigi Milene Miklavčič Ogenj, rit in kače niso za igrače. Pod vtisom predstavitev v medijih sem, misleč, da gre za zbirko narodnega blaga v obliki zapisov ljudskih običajev, prebrala njeno prvo knjigo. Ugotovila sem, da sem bila zavedena (verjetno ne namenoma), knjiga namreč vsebuje obilo zapisov težkih primerov družinskega nasilja. Zato gospod Štefančič, spoštovanje, kajti le v vašem članku sem zasledila mnenje, da gre v knjigi za zapise zločinov, ki bi jih moralo obravnavati tožilstvo in sodišče.