Projekt Imuno

16. 3. 2018  |  Družba  |  Cepljenje

5. Kolektivna imunost

Zaščita za najbolj ranljive

Trditve v knjigi Mateje Černič. "Koliko je v Sloveniji ljudi, ki zaradi zdravstvenih razlogov (ki so v skladu s slovensko zakonodajo sploh edini možni razlog za opustitev cepljenja) ne smejo biti podvrženi cepljenju? Uradno jih je 27 … Komisija za cepljenje se je namreč pri obravnavi vlog za opustitev cepljenja v zgolj 27 primerih odločila, da se cepljenje zaradi zdravstvenih razlogov trajno opusti … je resnično etično, legitimno, opravičljivo in upravičeno, da so cepljenju podvrženi vsi ostali prebivalci Slovenije, zato da bi teoretično zaščitili 27 posameznikov, ki "ne morejo biti cepljeni"? Odgovor tukaj je zelo jasen NE! ... Z izjemo teh 27 posameznikov se namreč lahko vsi ostali cepijo po mili volji in so temu primerno zaščiteni, ne glede na cepili status ljudi okoli njih. Cepiva vendar ščitijo pred boleznimi in cepljeni ne morejo zboleti, mar ne? ... Legitimizirati in celo legalizirati množično ali celo obvezno cepljenje z oslovskim kašljem na podlagi koncepta "vdrževanja čredne imunosti" je absurdno in kaže na to, da sta zakonodajalec in medicinska stroka (očitno namerno) zanemarila dejstvo, da najmanj v primeru oslovskega kašlja ni dosežena nikakršna "zaščitna stopnja imunosti". Pa kljub temu nismo priča smrtonosnim epidemijam oslovskega kašlja, ki bi kosile vse pred seboj … Podoben, še hujši absurd je prisilno cepljenje s tetanusom. Tetanus namreč ni nalezljiva bolezen, ki bi se prenašala med ljudmi. Čredne imunosti v primeru tetanusa tako ni mogoče vzpostaviti niti teoretično … Tudi v primeru davice čredna imunost ne obstaja. Obsežna serološka študija, v kateri je bilo analiziranih več tisoč vzorcev krvi iz sedmih evropskih držav je pokazala, da je kljub visoki precepljenosti z davico (praviloma nad 90%) velika večina odraslih oseb neimuna oz. seronegativna (nimajo ravni protiteles, ki velja za zaščitno) …. Vsi zgoraj navedeni podatki kažejo, da cepljenje ne vzpostavlja čredne imunosti in da torej legitimizacija in legalizacija prisilnega cepljenja najmanj v primeru predstavljenih treh bolezni temelji na mitu, ali natančneje, na namerni laži." (str. 308-326)

Avtoričina napaka v preračunavanju, koliko ljudi naj bi bilo zaščiteno s kolektivno imunostjo, da upošteva le primere, ki so bili predmet postopka medicinske komisije, ko je bilo cepljenje zaradi zdravstvenih razlogov priporočeno trajno opustiti. Pri tem pa ignorira vse tiste, ki so še premladi za cepljenje in pri katerih okužba predstavlja največjo nevarnost, tiste ki so morali cepljenje opustiti le začasno in tiste, pri katerih cepljenje ne bo delovalo zaradi začasne ali trajne represije imunskega sistema.

Prvo cepljenje proti ošpicam, mumpsu in rdečkam se opravi šele, ko otrok dopolni eno leto. Vsako leto pa se v Sloveniji rodi nekaj tisoč otrok (po podatkih avtorice približno 22.000). Ti bodo torej vsaj eno leto potencialno izpostavljeni okužbi in se zanašajo na zaščito kolektivne imunosti. Cepljenje zaradi oslabljenega imunskega sistema v mnogih primerih ne bo delovalo pri ljudeh z dedno imunsko pomanjkljivostjo. Ti niso zajeti v register opuščenega cepljenja, a se prav tako zanašajo na zaščito kolektivne imunosti. Začasno imunsko pomanjkljivost, zaradi katere cepljenje ne bo delovalo lahko povzroči tudi več bolezni in medicinskih posegov. Sem spada večina otrok in drugih bolnikov z rakom, tisti, ki so imeli presaditev organa, mnogi bolniki z avtoimunskimi obolenji, z odpovedjo ledvic in še mnogimi drugimi obolenji. Nekateri starejši ljudje imajo tudi že tako oslabljen imunski sistem, da pri njih cepljenje ne učinkuje, hkrati pa imajo pogosto še pridružena kronična obolenja.

Ti ljudje niso vpisani v register za trajno opustitev cepljenja, se pa vseeno zanašajo na kolektivno imunost. Ti posamezniki so tisti, ki so s zdravstvenega vidika v družni najbolj ranljivi in pri katerih okužba pomeni visoko verjetnost hudih komplikacij in celo smrti, zato je še toliko bolj neetično izbrisati njihov obstoj. Kolektivna imunost zaradi cepljenja zaščiti najbolj ranljive posameznike v naši družbi.

Drugi problem je v zagotovitvi, da se ostali lahko ‘‘cepijo po mili volji’’, kar na žalost mnogokrat ni res. O otrokovem cepljenju namreč odločajo starši in če se ti odločijo, da otroka ne bodo cepili, ta ne bo zaščiten pred boleznimi in bo sam nosil posledice.

Avtoričin opis in razlaga kolektivne imunosti je sicer napačen in predstavlja lažno sliko. Kolektivno imunost namreč obravnava kot dihotomko, spremenljivko z le dvema možnima vrednostima. Kolektivna imunost po avtoričini razlagi ali je ali pa ni dosežena. Po njeni razlagi naj se bolezni, proti katerim cepimo, sploh ne bi več pojavljale, če je število precepljenih zadostno; če pa število precepljenih ni doseženo, naj bi bili priča ‘’smrtonosnim epidemijam, ki bi kosile vse pred seboj’’. Takšno razumevanje kolektivne imunosti je pretirano poenostavljeno in se zateka v hiperbole, da pridobi bralca na svojo stran.

Kolektivna imunost ni dihotomka, temveč se pojavlja v večji ali manjši meri. Več kot je ljudi cepljenih, in manj kot je bolezen nalezljiva, težje in počasneje se določena bolezen širi med njimi, saj je zadosten del populacije odporen, da se širjenje upočasni ali ustavi. Kolektivna imunost se lahko preprosto definira kot stanje, ko je na bolezen odpornih dovolj ljudi, da se bolezen ne pojavlja v epidemijah, ampak v primeru okužbe zbolevajo le (nezaščiteni) posamezniki. Bolj ko je bolezen nalezljiva (npr. ošpice, pri katerih zboli nad 90% nezaščitenih ljudi, ki so v istem prostoru z bolnikom), večji delež precepljenosti potrebujemo za preprečitev epidemij (pri ošpicah 95%).

simulacija čredne imunosti (https://imgur.com/gallery/8M7q8#J7LANQ4) * (1)

Vzpostavitev kolektive imunosti ne pomeni, da se določena bolezen sploh ne pojavlja več, niti premajhen delež precepljenih še ne pomeni takoj ali nujno ''smrtonosnih epidemij, ki bi kosile vse pred seboj’’. Pomeni pa to večjo verjetnost, da se bodo epidemije začele ponovno pojavljati in da jih bo težje zamejiti, ko se to zgodi. Že iz izkušenj vidimo, da se z nižanjem ravni precepljenosti družba naredi mnogo bolj ranljivo za potencialne hude izbruhe bolezni, za katere ne vemo, kdaj bodo prišli. Zaradi padca precepljenosti se je v Evropi na primer letos ponovno zgodila epidemija ošpic, s katerimi se je okužilo 13845 ljudi in po nepotrebnem umrlo 36 ljudi, predvsem otrok, ki so bili necepljeni (2).

V svojih trditvah avtorica izpostavi dve bolezni, proti katerim cepimo, in za kateri ne moremo vzpostaviti kolektivne imunosti - in to predstavi kot dokaz, da kolektivna imunost sama ne obstaja. Res je, da kolektivne imunosti za tetanus in oslovski kašelj ne moremo vzpostaviti. Tega stroka niti ne trdi in to dejstvo je jasno zapisano v strokovni literaturi in pogosto tudi v literaturi, namenjeni staršem. Seveda pa na podlagi le dveh bolezni ne moremo postavljati trditve o preostalih ducat boleznih, ki jih s cepljenjem preprečujemo in pri katerih kolektivna imunost odlično deluje. Izpostavljeni dve bolezni se od ostalih razlikujeta v ključnih podrobnostih, ki onemogočajo vzpostavitev kolektivne imunosti.

Tetanus povzroča toksin bakterije, ki jo najdemo povsod v naravi in se ne prenaša med ljudmi. Od cepljenja ima korist samo cepljen človek. Bolezen lahko nastane ob vsaki globlji rani, njen potek je izjemno težak, saj za za tetanusom kljub zdravljenju umre vsak 10. oboleli, zdravila pa ne poznamo (3). Zato je prav, da država ne dopušča, da bi starši svoje otroke izpostavljali tako hudemu tveganju. Polnoletni ljudje pa lahko zavrnejo cepljenje, ki jim ga svetuje kirurg, ko oskrbi njihovo rano in je od zadnjega cepljenja proti tetanusu minilo več kot 10 let.

Cepivo proti oslovskem kašlju pa deluje le nekaj let od zadnjega cepljenja. Razlog za to je v naravi same bakterije, saj imunost ne traja veliko dlje, tudi če okužbo prebolimo. Vendar je s cepljenjem izjemno pomembno, pa čeprav samo za nekaj let, zaščititi majhne otroke, ki imajo v primeru bolezni lahko zelo hude posledice, od trajnih možganskih poškodb do smrti. Zaradi kratkotrajnega učinka cepiva je še bolj pomembno zaščititi tudi družinske člane, da ne prinesejo okužbe svojim najmlajšim, in pa seveda otroke pred začetkom obiskovanja vrtca, kjer je možnost okužbe zelo velika.

Druga cepiva večinoma delujejo vsaj nekaj desetletij in tudi doživljenjsko in imajo nad 95% učinkovitost.

Seveda ne moremo kolektivne imunosti na podlagi zgolj dveh bolezni oklicati za ''mit'', razumeti je potrebno biologijo vsake bolezni posebej in znotraj tega presojati smiselnost in optimalne načine cepljenja. Kolektivna imunost epidemiološko dokazano deluje kot učinkovit ukrep za zamejevanje mnogih nalezljivih bolezni, na primer mumpsa, rdečk, otroške paralize, ošpic, davice, hemophilusa influenzae b.

Govoriti o epidemiološko dokazljivem pojavu kolektivne imunosti kot o mitu ali “popolni laži’’ je intelektualno nepošteno. Še bolj je nepošteno, da nasprotniki cepljenja sami postavijo neko napačno trditev v usta stroke, jo okličejo za mit, in nato dokazujejo, zakaj ni resnična, čeprav ni nihče iz stroke kadarkoli trdil, da bi bila.

V primeru trditve o seronegativnosti davice, ki naj bi dokazovala neobstoj kolektivne imunosti, pokaže avtorica predvsem slabo razumevanje imunologije. Seropozitivnost pomeni, da ima posameznik v krvi določeno koncentracijo protiteles proti nekemu povzročitelji bolezni, kar imenujemo humoralna imunost. Vendar pa avtorica zanemari t.i. celično imunost, ki jo predstavljajo spominske celice, katere ob ponovnem stiku s povzročiteljem bolezni sprožijo v telesu procese za pospešeno tvorbo protiteles in zagotovijo imunost. Samo zato, ker je koncentracija protiteles v klinični praksi uporabljena kot indikacija imunske sposobnosti, še ne pomeni, da je imunost ali odziv telesa na cepivo omejeno zgolj na produkcijo protiteles. Seronegativnost ob okužbi cepljenega človeka v nekaj dneh postane seropozitivnost, in zaščiti okuženega človeka pred boleznijo. Zato seronegativnost ne pomeni, da človek proti nekemu povzročitelji ni imun, kakor to poenostavljeno predstavi avtorica.

Statistika pojavljanja nalezljivih bolezni nam jasno kaže, da so otroške nalezljive bolezni, proti katerim cepimo, praktično izginile iz vsakdanjega življenja. Medtem, ko je pred cepljenjem za ošpicami zbolel praktično vsak, preden je dosegel odraslo dobo, je zdaj takih le nekaj. Koliko izmed nas je že kdaj v živo videlo primer otroške paralize, mumpsa ali rdečk, ki so bile včasih vsakodnevni pojav? Razlog za to je v tem, da smo s cepljenjem vzpostavili kolektivno imunost in tako preprečili neovirano širjenje povzročiteljem teh bolezni po populaciji. Po drugi strani tudi danes vidimo, da takoj, ko posamične države, navadno zaradi negativnih družbenih sprememb (vojne, revščina, socialno razslojevanje, razpad solidarnega zdravstvenega sistema) opustijo cepljenje, ponovno izbruhnejo epidemije nalezljivih bolezni (primeri epidemij ošpic v Ukrajini, Romuniji). Podobno nam kažejo primeri incidenc otroških bolezni, proti katerim ne cepimo rutinsko, kakršne so na primer norice, in v zadnjih desetletjih niso upadle.

Avtorica nadalje trdi, da so cepljeni posamezniki bolj pogosto nosilci okužbe kot ljudje s prebolelo boleznijo. Svoje dokazno gradivo neumestno posplošuje, čeprav je pojav opažen le pri nekaterih cepljenjih, izraziteje na primer pri oslovskem kašlju. Vendar tudi v tem primeru ni dilem, če je majhne otroke bolje prepustiti »naravni« bolezni, ki povzroči veliko težav in (tudi smrtnih) zapletov, ali pa jih cepiti z vednostjo, da bo čez pet let otrok lahko tri tedne ponovno gostil povzročitelja bolezni v svojih dihalih in ga morda prenesel na drugega človeka. Ravno zato, ker poznamo dobre strani in šibkosti posamičnega cepiva, bomo režim cepljenja načrtovali tako, da bodo otroci čim manj zbolevali in se s tem izognili hudim posledicam bolezni.

1. https://imgur.com/gallery/8M7q8#J7LANQ4

2. https://ecdc.europa.eu/en/news-events/epidemiological-update-measles-monitoring-european-outbreaks-11-august-2017

3.Centers for Disease Control and Prevention (U.S.). Tetanus. Epidemiology and Prevention of Vaccine-Preventable Diseases. 2015. p. 341–52. https://www.cdc.gov/vaccines/pubs/pinkbook/tetanus.html

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.