Denarna pomoč Jemnu ni dovolj

Mednarodna skupnost lajša posledice spopada, za katerega je sama soodgovorna 

Jaser Al Hibši je med letalskimi napadi leta 2015, ko so se v Jemnu začeli spopadi, izgubil tri otroke, hišo in trgovino

Jaser Al Hibši je med letalskimi napadi leta 2015, ko so se v Jemnu začeli spopadi, izgubil tri otroke, hišo in trgovino
© Karl Schembri/NRC

Jemen doživlja eno od najhujših humanitarnih kriz na svetu. V državi z 29 milijoni prebivalcev jih 76 odstotkov oziroma 22 milijonov potrebuje pomoč. Povedano drugače – če bi bil Jemen država s sto prebivalci, bi jih 80 potrebovalo pomoč za golo preživetje, 60 jih ne bi imelo dovolj hrane, 58 jih ne bi imelo dostopa do pitne vode. Čeprav so številke dovolj zgovorne, ne orišejo človeškega davka, ki ga je država plačala v tri leta trajajočih spopadih. Kot pripoveduje Jaser Al Hibši, eden od domačinov, je pred tremi leti v enem izmed prvih zračnih napadov, ko so se spopadi začeli širiti, izgubil tri otroke, hišo in trgovino. Pravzaprav ni prebivalca Jemna, ki ne bi občutil posledic spopadov, zaradi katerih je dom zapustilo več kot tri milijone prebivalcev.

Predstavniki številnih držav so se prejšnji teden sestali v Ženevi na humanitarni konferenci, na kateri so Jemnu obljubili človekoljubno pomoč v vrednosti dveh milijard dolarjev, kar je dvakrat več kot lani. Med temi državami je bila tudi Slovenija, državni sekretar Andrej Logar je napovedal sto tisoč evrov slovenske človekoljubne pomoči Jemnu za obdobje med letoma 2019 in 2021. Pomoč je nujno potrebna, zato so donacije dobrodošle. A to ne spremeni dejstva, da se razmere od lanskega leta niso izboljšale. Več kot milijon zaposlenih v javnem sektorju že od avgusta 2016 ni dobil plač, to pomeni, da več kot polovica prebivalstva nima dostopa do osnovnega zdravstva, izobrazbe in pitne vode. Zapora jemenskih pristanišč in letališč je še poslabšala razmere, že tako neznosne zaradi zloma gospodarstva in pomanjkanja dobrin, ter dodatno otežila dostop do človekoljubne pomoči. Po besedah Jana Egelanda, generalnega sekretarja Norveškega sveta za begunce in nekdanjega podsekretarja Združenih narodov za humanitarne zadeve, uslužbenci dobrodelnih organizacij niso in ne morejo biti odgovorni za to, da nahranijo celoten narod. »Tam moramo biti za najranljivejše. Gospodarstvo se mora obnoviti in potrošne dobrine morajo biti spet na voljo, da bo jemensko prebivalstvo preskrbljeno.«

Obljube donacij so same sebi namen, če zahodne donatorice hkrati obljubljajo tudi bombe in bojna letala. Poleg tega bo levji delež obljubljenih dveh milijard pomoči zagotovila Savdska Arabija, ena od strani v oboroženem spopadu, ki je opustošil Jemen. »Končati se mora dvoličnost držav, ki trgujejo z orožjem in bombami, katerih žrtve so jemenski civilisti, sočasno pa obljubljajo denar, s katerim naj bi jih ohranili pri življenju,« je bil oster Egeland. Človekoljubna pomoč je v Jemnu samo obliž za neznosno krizo, ki jo mednarodna skupnost pomaga vzdrževati. Nujno potrebni sta prekinitev spopadov in politična rešitev, k čemur je pozval tudi generalni sekretar Združenih narodov Antonio Guterres. »Potrebujemo resen politični proces, ki bo vodil k politični rešitvi, ker humanitarnih rešitev za humanitarno krizo ni.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.