Brezpravni južnjaki

Peter Petrovčič v svojem članku »Brezpravni južnjaki« razgali brezbrižnost poslancev in poslank odhajajočega sklica državnega zbora do državljanov in državljank, pripadnikov in pripadnic narodnostnih skupnosti nekdanje SFRJ, ki živijo v Republiki Sloveniji. Nedvomno gre za prispevek, v katerem novinar korektno povzame pomanjkljivosti, ali bolje rečeno, odsotnost, ureditve manjšinskih pravic in pravnega statusa teh skupnosti. Novinar tudi povsem upravičeno ugotavlja, da je politični establišment, zlasti pa tri koalicijske stranke (tj. SMC, DeSUS in SD), te narodnostne skupnosti (ponovno) pustil na cedilu, in sicer, tokrat zaradi predvolilnega politikantstva, ki je rezultiralo v zavrnitvi dnevnega reda 61. izredne seje, dne 24. aprila 2018. Naključje (ali pa tudi ne?) je hotelo, da je bil na dnevnem redu tudi predlog zakona o uresničevanju kolektivnih kulturnih pravic narodnih skupnosti pripadnikov narodov nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije v Republiki Sloveniji, ki ga je predlagala skupina poslancev in poslank na čelu z dr. Draganom Matićem (SMC). Vendar je pri tem, očitno v prizadevanju po vzpostavitvi ekvidistance do treh koalicijskih strank, ali da mu katera med njimi ne bi mogla očitati novinarske pristranskosti, odgovornost za nastalo situacijo »uravnotežil« do te mere, da bralci lahko zgolj sklenejo, da so vse tri stranke (enako) odgovorne. Takšen sklep pa podpre tudi s strokovnim mnenjem direktorice Mirovnega inštituta dr. Neže Kogovšek in nekdanjega ustavnega sodnika ter profesorja ustavnega prava dr. Cirila Ribičiča. Pa je res tako?

Pri ugotavljanju odgovornosti koalicijskih strank je novinar spregledal dve bistveni stvari: prvič, da ne moremo enačiti odgovornosti »nasprotnikov« zakona (tj. DeSUS in SD) in brezbrižnosti predlagateljev zakona (zlasti SMC), in drugič, da je Levica edina parlamentarna stranka, ki je dosledno podpirala ustavno priznanje narodnostnih manjšin iz nekdanje Jugoslavije in katere poslanci in poslanka so – poleg 27 poslancev in poslank SMC, dveh nepovezanih poslancev, ene nepovezane poslanke in predstavnika madžarske narodnostne skupnosti – tudi glasovali za dnevni red 61. izredne seje.

Odgovornost za nastalo situacijo nedvomno leži na vseh treh koalicijskih strankah, med katerimi ima SMC kot največja vladajoča stranka tudi največjo politično moč, in strinjam se z ugotovitvijo direktorice Mirovnega inštituta, da je SMC, s tem ko je zakon predlagala v zakonodajni postopek ob koncu parlamentarnega mandata, pokazala, da človekovih pravic, ki vključujejo tudi kulturne in manjšinske pravice, ne uvršča visoko na svojo agendo. Pa vendarle, temu upravičenemu očitku navkljub ne moremo zmanjšati teže dejanja DeSUS in SD ob glasovanju o dnevnem redu. Namreč, tudi če SMC-ju pripišemo brezbrižnost, predvolilno politikantstvo in rokohitrsko reševanje političnega vprašanja, kateremu so se v 27 letih obstoja te države izognile vse vladajoče koalicije, v katerih sta bila DeSUS in SD pogosto koalicijska partnerja, v mandatu 2008-2011 pa je bila SD celo največja koalicijska stranka, pa ima politično dejanje DeSUS in SD, tj. zavrnitev dnevnega reda na 61. izredni seji, bistveno večjo težo. In sicer, prvič v zgodovini državnega zbora se je zgodilo, da je večina poslancev in poslank zavrnila dnevni red seje, zaradi česar je pravzaprav prišlo do suspenza demokratičnih procedur. Zato pri ravnanju koalicijskih DeSUS in SD in opozicijskih SDS in NSi-KD, ne gre le za „nenačelni manever“, kot meni poslanec dr. Matić, temveč gre za veliko globlji družbeno-politični problem, ki kaže na to, da smo že globoko v postdemokraciji, ko je ideja demokracije zreducirana le na volitve, volivci in volivke pa le na potrošnike s pravico do izbire med političnimi strankami, ki se razlikujejo samo še po formi, nikakor pa ne po vsebini. Da bo absurd še večji, demokratično razpravo in demokratično odločanje so blokirale ravno tiste štiri parlamentarne stranke, ki v svojem imenu izkazujejo zavezanost demokraciji.

Roko na srce, sodelovanje poslancev in poslank koalicijske DeSUS pri instrumentalizaciji demokratičnih procedur me ni preveč presenetilo, me je pa osupnilo voljno sodelovanje poslancev in poslank SD v tej drami absurda, zlasti zato ker je v SD zakon podpisalo vseh pet, štirje poslanci in poslanka. Zato kazanje s prstom na SMC, obtoževanje njenih poslancev in poslank politikantstva ter pripisovanje krivde za nesprejetje zakona predsedniku vlade oziroma njegovi nepričakovani odločitvi, da odstopi, bolj kot krivdo največje koalicijske stranke, čeprav tudi njeno, razkrivajo politični cinizem DeSUS in SD in njun odnos do več kot 200 tisoč državljanov in državljank Slovenije. Pravzaprav, kot je dr. Vera Kržišnik Bukić zapisala v Delu v obtožbi poslancev državnega zbora ob obletnici plebiscita 23. decembra 2017, gre za zadnje dejanje „načrtnega in doslednega državnopolitičnega ignoriranja in omalovaževanja teh dejanskih narodnih manjšin, ki v novi slovenski državi nimajo nikakršnega pravnega statusa, so zunaj kakršnih koli pravnih norm, so formalnopravno neobstoječe“.

Do kakšne mere so tukaj prisotne albanska, bošnjaška, črnogorska, hrvaška, makedonska in srbska narodnostna skupnost nevidne in neobstoječe za večinsko slovensko družbo verjetno najbolje ponazarja dejstvo, da novinar tega članka ni vključil stališč predstavnikov niti ene izmed teh skupnosti. Naravnost žalostno pa je, da nekdanji ustavni sodnik dr. Ciril Ribičič neodgovornost očita tudi tistim, „ki so po vsej sili vztrajali pri ustavnih spremembah tudi po tem, ko se je pokazalo, da največja vladna stranka podpira sprejetje zakona in ne ustavnih sprememb“, kajti s tem – ne samo da odgovornost za nastalo situacijo pripisuje tudi predstavnikom in predstavnicam narodnostnih skupnosti nekdanje SFRJ – temveč jim tudi zanika pravico do tega, da si prizadevajo za priznanje kolektivnega dostojanstva z vpisom v Ustavo RS. Dr. Ribičič s to diskreditacijo očitno poskuša legitimirati ravnanje DeSUS in SD, združenih v protidemokratičnem podvigu, uperjenem proti kolektivnim pravicam narodnostnih skupnosti nekdanje SFRJ. Dr. Ribičič bi lahko imel sicer prav, ko pravi, da bo „takoj po volitvah spet treba graditi večino za sprejetje zakona“. Vendar pri tem, med drugim, pozablja na realno možnost, da volilni izid te rešitve politično sploh ne bo omogočal, ali pa da bodo slovenski državljani in državljanke, pripadniki in pripadnice albanske, bošnjaške, črnogorske, hrvaške, makedonske in srbske narodnostne skupnosti tokrat volili resnično politično alternativo. Kajti stihijski asimilaciji, ki jo uradno, a prikrito že 27 let tem skupnostim namenjajo institucije Republike Slovenije, se gotovo ne bodo prepustili.