Zakaj je moral Joseph oditi?

Deportacija ni bila mačji kašelj – v skupnem seštevku je zagotovo stala več deset tisoč evrov, pri njej pa je garala predana ekipa strokovnjakov, ki je vseskozi preizkušala robove zakona

Novoimenovana veleposlanica Nigerije Jane Ada Ndem je 14. maja 2018 predsedniku republike Borutu Pahorju predala poverilno pismo

Novoimenovana veleposlanica Nigerije Jane Ada Ndem je 14. maja 2018 predsedniku republike Borutu Pahorju predala poverilno pismo
© Daniel Novakovič, STA

Josephova deportacija je bila izvedena brezhibno. S klinično natančnostjo, brez zamud in brez posebnih zapletov. 16. 5. 2018 ob 14h se je imel zglasiti na izpostavi Centra za tujce v Ljubljani, ob isti uri naslednjega dne pa je že stal pred okencem imigracijskih oficirjev v Nigeriji. Vse je teklo, kot bi gledal powerpoint predstavitev »postopka odstranjevanja tujcev« na kakem mednarodnem policijskem seminarju. Povabili so ga na razgovor, ga v pisarni pričakali z desetimi robocopi, ga vklenili s posebno zaščitno imobilizacijsko napravo ter ga odpeljali na Dunaj, kjer ga je čakal čarterski let. Kot bi predal nekoliko dražji paket na pošti. Pripravljeni so bili celo na čustveni breakdown njegove zaročenke, ki je razumljivo pretresena opazovala odstranitev življenjskega partnerja. Eden izmed inšpektorjev je s posebno tehniko poskušal omehčati napeto ozračje, tako da ji je položil roko na ramo. »Glejte, zdaj vam govorim kot človek, ne kot policaj. Bolje je zanj, da gre …« Za bodoče primere si je zapisal, da tehnika ni bila posebno prepričljiva in jo je treba še malo dodelati.

Ta na videz enostavni postopek, s katerim človeka spremenijo v tovor, je od državnih organov zahteval precej več priprav, kot bi si mislili. Pustimo ob strani vse sestanke s tujimi delegacijami in usklajevanje mednarodnih sporazumov. Da je Josephova inšpektorica prišla do papirjev, potrebnih za njegovo deportacijo, je morala skoraj dve leti z njim igrati posebno obliko birokratskega šaha. Morala je najti način, kako ga vtakniti v zapor štiri dni pred njegovo poroko, morala je poiskati luknjo v zakonu, po kateri mu lahko zaseže osebne dokumente, obdelati in zavrniti je morala desetine prošenj za zadrževanje, nazadnje pa se še znebiti navzočnosti nevladnih organizacij, ki bi utegnile delati težave. Deportacija torej ni bila mačji kašelj – v skupnem seštevku je zagotovo stala več deset tisoč evrov, pri njej pa je garala predana ekipa strokovnjakov, ki je vseskozi preizkušala robove zakona.

Kdo je torej ta Joseph, da si je prislužil toliko pozornosti? Je vodja kake teroristične organizacije? Šef kriminalne tolpe? Prekupčevalec s kostmi izumirajočih živali? Naj vas drag in zahteven postopek ne zavede – Joseph je vse prej kot velika riba. V resnici so 16. 5. 2018 ob 14h deportirali neopaznega in tihega možaka, ki je vse življenje preživel na gradbiščih in v garažah. Navadnega delavca. Marsikomu to morda zveni iracionalno, toda v očeh države so takšne deportacije pač nujna stvar. Naj bodo te še tako zahtevne in vključujejo še tako gestapovske metode, mora imeti vsaka sodobna država mehanizme za spreminjanje ljudi v tovorno blago. Brez tega bi se sistem preprosto sesul.

Afrika

Joseph je postal tovorno blago že v najstniških letih, prvič pa se je moral usesti v kontejner leta 2007. Kot za toliko drugih ljudi na svetu je bila povod za selitev nafta. Imel je to nesrečo, da se je rodil na območju Delta State, kjer so izpod njegovih nog počrpali v povprečju dva milijona sodčkov nafte na dan.

Imel je tudi nesrečo, da se izjemni naftni dobički razdelijo le med tujimi korporacijami in nigerijskimi političnimi elitami. Večina prebivalstva od te industrije nima nič, in kar 70 % ljudi v Delti po desetletjih črpanja še vedno živi z manj kot dolarjem na dan. Namesto obljubljenih služb in razvoja so jim Shell, Chevron, Exon in kompanija prinesli predvsem onesnaženo okolje, uničene vire pitne vode ter smrt ribolova in drugih panog, od katerih so domačini živeli pred naftno mrzlico.

Ker korporacije prebivalcev niso zaposlovale, so bili prisiljeni poiskati druge načine sodelovanja v naftnem biznisu. Nekateri so pristali v vzporedni industriji ilegalnih rafinerij, ki v skritih predelih zalivske džungle predelujejo ukradeno nafto. Do kolen pogreznjeni v blato se znojijo ob plamenih pod cisternami in premetavajo sode smrdljivega dizla, kot zadnji preživeli v postapokaliptičnem pogorišču. Drugi se do naftnih dobičkov dokopljejo bolj neposredno – čez obraze si potegnejo smučarske kape s preozkimi luknjami za oči, vzamejo v roke mačete in mitraljeze ter začnejo ugrabljati talce na ladjah. Bolje biti pirat kot pa revni garač. Tretji pa so se pridružili uporniškim milicam, ki s korporacijami bijejo neposredno vojno – z zahtevo po pravičnejši razdelitvi bogastva sabotirajo njihove obrate in pobijajo vse, ki se jim postavijo po robu.

Nobena skrivnost ni, da EU dobre ekonomske odnose z Nigerijo pogojuje s pritiski, naj omogočajo prisilno vračanje njihovih migrantov.

Ni treba posebej poudarjati, da so v tej bitki za nadzor naftnih virov na površje privreli lokalni etnični konflikti. Čeprav jih oblasti naslavljajo kot »brate in sestre«, ni v Nigeriji nobene narodne enotnosti. Država je prizorišče kričečih razrednih delitev, ki jih elite v strahu pred razrednim bojem raje usmerjajo v medplemensko sovraštvo. Te iste elite se ob najmanjšem znaku, da se »bratje in sestre« dejansko povezujejo v skupnih ekonomskih zahtevah, vedno dosledno postavijo na stran tujih naftnih oligarhov in z naboji zatrejo vsak upor. Delta naj bi uradno uživala blaginjo, v resnici pa vlada v imenu korporacij bije brutalno vojno proti svojim ljudem.

Marx bi nam razmere opisal kot šolski primer prvotne akumulacije: bogataši s pomočjo nasilja odstranijo ljudi z njihove zemlje, da lahko začnejo spreminjati vire v dobičkonosno blago. In ker se razlaščeni prebivalci doma več ne morejo preživljati, so prisiljeni odpotovati v kraje, kjer lahko lastnikom kapitala ponujajo svoje delo. Postanejo »begunci« in »ekonomski migranti« hkrati, saj fizično in ekonomsko nasilje le redko ne nastopita skupaj. Od takrat so tudi sami tržno blago, s katerim se trguje in služi. 17-letni Joseph se je znašel na napačni strani prvotne akumulacije – v bitki za nadzor naftnih virov je nekega dne zagorela njegova vas, sam pa je komaj zbežal pred streli in mačetami. Po štirih dneh skrivanja v bližnji cerkvi je po njega prišel očim in ga s stotimi dolarji v rokah skril v skladišče tovorne ladje, namenjene v Evropo.

Evropa

Ko je človek spremenjen v tovorno blago, lahko traja celo večnost, preden pride iz carinskih postopkov in spet postane človek. Ne glede na to, ali mu uspe prečkati fizične meje neke države, bodo te ostale z njim še zelo dolgo, vseskozi pa bodo tudi določale njegovo vrednost na trgu. Potnik iz bogate države lahko brez večjih zapletov uveljavlja vse pravice na tujih ozemljih – nanje vstopa kot človek z veljavnim vizumom, ki mu omogoča enakopravno vključitev v družbo. Potnik iz revne države te možnosti nima – v najboljšem primeru lahko s tihotapci pripluje v Grčijo ali Italijo ter v popolnoma disfunkcionalnem azilnem sistemu zaprosi za mednarodno zaščito. Namesto vizuma dobi začasno »rozasto kartico«, ki mu ne omogoča drugega kot životarjenje.

Joseph je v Grčiji osem let zaman čakal na obravnavo azilne prošnje. V tem času »carinskega postopka« mu ni preostalo drugega, kot da svoje delo prodaja najbolj izkoriščevalskim zaposlovalcem. V njegovem primeru so bili to predvsem nigerijski »expati« – »bratje«, ki jim ni bilo treba v Evropo čez morje in žice, ampak so leteli v prvem razredu komercialnih letov s poslovnimi vizumi. Bratstvo med njimi in revnejšimi Afričani se je, tako kot doma, ustavilo pri višini plače in delovnih razmerah. Povsod, kjer najdeš drugorazredne statuse, najdeš tudi drugorazredna delovna mesta. In najdeš ljudi, ki garajo po 12 ur na dan za evro na uro, medtem ko njihovi šefi skupaj z lokalnimi biznismeni spravljajo dobičke na eksotične otoke. Joseph je vse bolj spoznaval, kako meje delajo nekatere ljudi bogatejše, druge pa revnejše.

Garaško življenje v Grčiji je bilo sicer še vedno znosnejše od tistega v Delti. Toda po nekaj letih gospodarske rasti je kapitalistična prvotna akumulacija v svoji visoko financializirani evropski različici prišla tudi v Grčijo. Ta je postala na las podobna Nigeriji. Spet iste globalne korporacije, ki terjajo nadzor nad lokalnimi resursi. Spet iste metode izsiljevanja finančnih institucij. Spet iste lokalne oblasti, ki se za dobre podkupnine spustijo v vojno z lastnimi prebivalci. In spet iste etnične tenzije, sovraštvo in nasilje, ki jih ti procesi sprožajo. Dolžniška kriza, s katero so obogateli evropski bankirji, je pripravila teren za nastanek Zlate zore in drugih skrajnih skupin, ki so številne Grke spravile v stanje maničnega etničnega sovraštva. Migranti so bili prve žrtve te krize in Joseph ni mogel več po ulici, ne da bi bil deležen groženj in nasilja.

Joseph je naredil napako, ko se je pustil prepričati, da je predstavnica nigerijskih poslovnežev tudi predstavnica nigerijskih delavcev.

Slovenija

Leta 2014 je ponovno zakamufliral svoje telo v tovor in se v prikolici tovornjaka pretihotapil v Slovenijo. »Tokrat bo drugače,« si je rekel. »To je prava Evropa, tukaj se bo delalo po pravilih.« In res, prvo leto kot prosilec za azil je doživel mir, kakršnega ni poznal nikoli prej v življenju. Slovenija je tranzitna podalpska vasica brez hrupnega kaosa velikih mest, kjer bi se množice pobijale za golo preživetje. Tu je našel krog prijateljev in zaživel normalno družabno življenje. Še več, našel je partnerko, s katero sta si začela urejati skupno prihodnost. Po devetih mesecih je celo dobil dovoljenje za delo in prvič je lahko sodeloval na trgu pod približno enakimi pogoji kot drugi ljudje. Le še korak je manjkal, pa bi se spet približal statusu človeka.

Nato pa je prišla prva zavrnitev prošnje za azil. In kmalu za tem še druga in tretja. Temu je sledila odločba o deportaciji in zaprtje v Centru za tujce. Doživel je marsikaj, toda šele v slovenskem podalpskem raju so ga prvič vtaknili v zapor. Po enem mesecu so mu vrnili prostost, a življenje se ni nikoli več vrnilo v normalno stanje. Naslednji dve leti sta prinesli en sam birokratski teror. Prošnje za zadrževanje so bile ena za drugo zavrnjene. Delovno dovoljenje je bilo prekinjeno in za preživetje bi se moral ponovno obrniti na izkoriščevalske delodajalce. In da bi bil poraz popoln, so mu slovenske oblasti z zasegom dokumentov onemogočile tudi poroko z zaročenko. Vsak papir, ki si ga je poskušal urediti za pridobitev statusa, so uporabili za identifikacijo v postopku deportacije. Manjkal jim je le še podpis nigerijskega veleposlaništva.

Razloge za agresiven odnos slovenskih oblasti do tujcev, kot je Joseph, poznamo: država si ne želi, da ljudje prihajajo kot prosilci za azil, ki s statusom prejmejo določene pravice, ampak kot gastarbajterji, ki jih lahko pol leta izčrpavaš in nato pošlješ tja, od koder so prišli. Če jim tu pustijo priti do enakopravnega statusa, bodo nehali biti tovorno blago in spet postali ljudje. Želeli si bodo zdravstva in šolstva, delali bodo otroke, se starali in hoteli penzije … Ne, takšne delovne sile si naši kapitalisti ne morejo privoščiti. Kot je nedavno povedal sekretar Boštjan Šefic: »Ekonomske migracije je treba spodbujati, iregularne pa ustaviti.« Kam bi prišli, ko bi delavci lahko vstopali v bogate države in se tam enakopravno zaposlovali? Saj smo ravno v času, ko kapitalisti od držav terjajo, da morajo delo fleksibilizirati – torej celo lastnim državljanom razrahljati občutek domačnosti!

Joseph med prenovo kuhinje v migrantskem centru

Joseph med prenovo kuhinje v migrantskem centru

Brezdušni deportacijski stroj, v katerem je zaposlenih na stotine izganjalcev, v tej luči nenadoma dobi smisel – tujcem pošlje signal, naj pozabijo na ambicije o delavskih in političnih pravicah, domačinom pa daje občutek, da je država na njihovi strani, saj z njimi ne ravna tako slabo kot z zamorci in južnjaki. Če hoče politična elita ustreči zahtevam kapitalistov, se mora zgolj zgledovati po Madžarski: država, v kateri je povprečna plača med najnižjimi v EU, se preostalim Evropejcem prodaja kot zgodba o uspehu zgolj zato, ker ima trdo roko do tujcev. Joseph je prišel v Evropo v času, ko se delavci koljejo med sabo zaradi kulturnih razlik, kapitalisti vseh narodov pa pri tem sodelujejo bolje kot kadarkoli.

Sodelovanje

V težki življenjski situaciji, ko ti v tuji državi grozi izgon, se človek lahko obrne le še na svojo skupnost – na brate in sestre iz domovine. Nigerijski delodajalci, konzul in celo cerkveni predstavniki so Josephu vsi v en glas zagotavljali, da mu bodo pomagali urediti status. Še teden pred deportacijo je zavzeto pomagal predsedniku nigerijske gospodarske zbornice organizirati sprejem njihove nove veleposlanice iz Bukarešte, ki naj bi se nekaj dni mudila v Sloveniji. A preden se je srečala s svojimi brati in sestrami, se je »Her Excellency« sestala s predstavniki slovenskih oblasti – predsednikom države in sekretarji različnih ministrstev. Isti dan so ji na mizo položili nekaj papirjev v podpis – med njimi tudi Josephovo odločbo o deportaciji. Med pogovorom o tem, kaj vse bomo izvozili in uvozili v Nigerijo, se je očitno dogovorilo tudi za izvoz nekaj oseb.

Nobena skrivnost ni, da EU dobre ekonomske odnose z Nigerijo pogojuje s pritiski, naj omogočajo prisilno vračanje njihovih migrantov. Naše države trgujejo z njimi, kot se poslovneži dogovarjajo o vrnitvi pokvarjenega blaga. Delodajalci nekaj let služijo na njihovih nedokumentiranih hrbtih, nato pa jih ob boljši ponudbi prav zaradi nedokumentiranosti žrtvujejo deportacijskemu stroju. Še preden je Joseph lahko svoji veliki sestri potarnal o težavah, ki jih ima v Sloveniji, ga je njen podpis že spremenil v tovorno blago. Ni ji bilo treba podpisati tega papirja. Lahko bi rekla ne. Lahko bi zahtevala, da se z njim najprej sreča in pogovori. A zakaj bi kvarila vtis ob prvem srečanju z novimi partnerji? Joseph je naredil napako, ko se je pustil prepričati, da je predstavnica nigerijskih poslovnežev tudi predstavnica nigerijskih delavcev. Policija ga je odvlekla že naslednji dan. Čartersko letalo, polno poklapanih Afričanov iz vse Evrope, je vzletelo z dunajskega tovornega letališča in pristalo v tovornem letališču v Lagosu. »We are cargo for them! They treat us like we’re fucking cargo!« je odmevalo iz aviona.

Ko je človek spremenjen v tovorno blago, lahko traja celo večnost, preden pride iz carinskih postopkov in spet postane človek.

Nekaj dni kasneje, ko je bil Joseph že 3000 km bližje ekvatorju, se je veleposlanica udeležila načrtovanega srečanja z nigerijsko skupnostjo. V veroučnih prostorih manjše župnije je razposajeno govorila o enotnosti, ponosu, samozavesti in seveda bratstvu med Nigerijci. Poslovneži so veselo prikimavali in se hvalili s svojimi dosežki za skupnost. Do zadnje podrobnosti so spominjali na slovenske politike, ki te dni uporabljajo iste besede v predvolilnih kampanjah. Enotnost, ponos, samozavest … dobro znane besede izkoriščevalskega razreda, ki poskuša svoje državljane prepričati, da smo vsi v istem čolnu. Besede ljudi, ki bi sicer prodali svoje državljane za drobiž. Ne pretvarjajmo se – Pahor bi za fotopriložnost s Trumpom dal deportirati celotno slovensko diasporo v Clevelandu, če bi bilo treba.

Zakaj je moral Joseph oditi? Morda le zaradi kariernih ambicij nekaj poslovnežev in funkcionarjev. Morda je moral oditi, da so imeli prijeten foto-session in da se je neka inšpektorica lahko pohvalila svojim nadrejenim z uspešno izvedeno operacijo. A pomembneje, oditi je moral, ker se je poskušal iz tovora spremeniti nazaj v človeka. Ker je hotel enake pravice in dostojanstvo, kot jih uživajo ljudje z evropskimi potnimi listi. Tega pa mu preprosto niso mogli dovoliti. Če bi še naprej ostal nedokumentiran in v senci družbe ponižno opravljal najbolj mizerna dela, bi ga morda celo pustili pri miru. Ker pa je želel izstopiti iz njihovega carinskega postopka in imeti besedo pri tem, koliko je vredno njegovo delo, ga je moral sistem izločiti. Kam pa bi prišli, če bi vsi delavci hoteli enake izhodiščne pravice in jim ne bi mogli odmerjati vrednosti po barvi potnega lista? Tega kapitalizem enostavno ne bi prenesel.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.