Resnica je (spet) padla

Kakovost kot ime za golo formo

»Ključen dogodek teh volitev po moje ni uspeh SDS, ki je posledica zelo kakovostne kampanje, temveč neprepričljivost levosredinskih strank. Nobena od njih ni uspela narediti preboja, prepričati večje število volivcev, da bo lahko kompetentno vodila vlado.«
— Dr. Gorazd Kovačič, Oddaja Kako smo volili?, TVSLO1, 3.6.2018

Mediji so v pred- in povolilnem času dali veliko prostora različnim strategom, gurujem in analitikom. Zdi se, da je bilo merilo za nastop zlasti njihova zmožnost postaviti zid med obliko politične kampanje, ki so jo vsi po vrsti hiteli vneto analizirati, in njeno vsebino, od analize katere so se vsi ograjevali. Za političnega komentatorja je postalo nujno biti tehničen, formalističen, nadvsebinski. Namesto analize preteklih in napovedanih politik in praks smo dobili oceno oglasnih sporočil, lajkov in ritvitov, tipografije na letakih, kadriranja na plakatih, montaže videospotov ter barve glasu v radijskih oglasih. Kar ne bi bil poseben problem, če bi se analitiki sami in mediji zavedali svojih omejitev. Tako pa smo lahko kar naprej poslušali o kakovostni, prvovrstni, odlični kampanji SDS, o modrem vodenju kampanje njenega predsednika, o vrhunski ekipi, ki je izvedla kampanjo. Že SSKJ pojem kakovost pojasnjuje kot nekaj, kar opredeljuje kaj glede na pozitivne lastnosti. Če nekaj opredeljujemo kot kakovostno, to torej vrednotimo kot pozitivno, kot vredno pohvale, posnemanja in zaupanja. Je za dvakrat sporno financirano kampanjo, polno manipulacij, ustrahovanja, žalitev in poniževanja, mogoče reči, da je kakovostna? Je pri ocenjevanju kakovosti kampanje komunikacijske kanale mogoče ločiti od vsebine, ki se po njih pretaka? Je prvovrstno kadriran plakat, ki prikazuje ljudi kot nevarnost in je opremljen s ceno človeškega življenja, kakovosten plakat? Morda je z vidika boja za oblast učinkovit, morda je takšna kampanja preračunljiva, morda je marketinško prvovrstno ciljana, ni pa kakovostna. Ker manipulacija, laž in ustrahovanje nikoli ne morejo biti vredni posnemanja. Tako kot podjetniku ne svetujemo, naj se zgleduje po metodah preprodajalcev drog, tudi v politiki metoda diskreditacij, ustrahovanja in prikrajanja realnosti ne bi smela postati vzor in predmet posnemanja. Če se predatorjem in nadlegovalcem upiramo v razredu in na delovnem mestu, smo se jim dolžni upreti tudi v političnem prostoru.

V letošnji kampanji je SDS svojo volilno kampanjo peljala po skrajnem robu zakonitosti, v prihodnje pa bomo videli, ali ga ni prestopila. Brez zadržkov in pridržkov je že pred uradnim začetkom volilne kampanje sredi decembra lani najela nezakonito posojilo v višini 450.000 evrov pri posojilodajalki iz Prijedora v BiH. Ker je po zakonu letni znesek posojila, ki ga fizična oseba lahko zagotovi stranki, omejen na desetkratnik povprečne bruto mesečne plače, je bilo posojilo nezakonito, stranka ga je morala vrniti, nov vir financiranja pa je našla pri podjetjih in posameznikih, povezanih s predsednikom madžarske vlade Viktorjem Orbanom. Ta podjetja so aprila, tik pred začetkom volilne kampanje, v medijsko mrežo, zgrajeno okoli SDS, vplačala skoraj 800 tisoč evrov in postala njihov večinski lastnik. Nova obzorja, d. o. o., ki izdajajo Demokracijo in Škandal24, imajo tri solastnike: Ripost, d. o. o., madžarskega podjetnika Petra Schatza (51,8 %), stranko SDS (44,2 %) in novoizvoljenega poslanca SDS Dejana Kaloha (4 %). V podjetju NovaTV24.si, d. d., ki upravlja televizijski kanal Nova24TV, pa imajo po dokapitalizaciji skoraj 90-odstotni delež tri madžarska medijska podjetja.

Je prvovrstno kadriran plakat, ki prikazuje ljudi kot nevarnost in je opremljen s ceno človeškega življenja, kakovosten plakat?

Problem tovrstnega financiranja je, da zakon o političnih strankah in tudi zakon o volilni in referendumski kampanji prepovedujeta financiranje iz tujine. Računsko sodišče je že potrdilo, da dokapitalizacija podjetij, v katerih ima stranka lastniški delež, z denarjem iz tujine sama po sebi ne pomeni nezakonitega financiranja, hkrati pa je poudarilo, da je takšno financiranje nezakonito, če se izkaže, da je s tujim denarjem dokapitalizirano podjetje »stranki bodisi dalo donacijo bodisi izvedlo brezplačno storitev ali odobrilo tako imenovani izredni popust ali kako drugače dalo prispevek«. SDS je zanikala, da Nova24TV in Demokracija plačujeta njene oglase, a plačevanje oglasov ni edini prepovedan način vpletanja tujih interesov in kapitala v volilno kampanjo. V primeru strankarskih medijev je temeljni očitek, na katerega bo moralo biti pozorno računsko sodišče, ta, da so Nova24TV, Demokracija in Škandal24 ves čas volilne kampanje izvajale brezplačne storitve za stranko SDS. Že hiter pregled vsebin v predvolilnem času pokaže, da oddajanje Nova24TV, pisanje tednikov ter vsebine spletnih portalov (brezplačno) predstavljajo produciranje vsebin stranke SDS, torej so podjetja v tuji lasti v funkciji izvajalca brezplačnih storitev v volilni kampanji. Če podjetje za stranko brezplačno opravlja storitve, kot so neposredno volilno nagovarjanje, predstavljanje politik in kandidatov stranke, ki je hkrati tudi sama solastnica tega medija, je to enako, kot če bi to isto podjetje stranki dalo donacijo, s katero bi ta storitve plačala. Zakaj računsko sodišče potem pravi, da dokapitalizacija strankarskih podjetij s tujim kapitalom sama po sebi ni problematična: čeprav je nenavadno, da se stranke ukvarjajo s katerokoli gospodarsko dejavnostjo, bi bilo mogoče, da ima stranka v solastništvu podjetje iz npr. kovinarske ali trgovske branže. Tuja investicija v tako podjetje sama po sebi z vidika volilne kampanje ne bi bila problem. Če pa tujci financirajo strankino podjetje, katerega namen in učinek sta vpliv na volilno odločanje volivcev, je jasno, da gre pri njihovem financiranju tudi za financiranje same stranke in njene volilne kampanje. Računsko sodišče se ob resnem nadzoru zakonitosti kampanje ne bo moglo izogniti vsebinskemu presojanju, pri čemer bo moralo zlasti odgovoriti na vprašanje, ali so vsebine, ki so jih že v predvolilnem in nato v volilnem času razpečevali mediji stranke SDS, toliko uglašene z vsebinami same stranke, da so strankarski mediji delovali kot glasilo stranke. Zgolj kot primer popolne prekritosti sporočil medijev in stranke je zadnja naslovnica revije Škandal24 o 50.000 beguncih na meji, ki sporoča enako nepreverjeno in lažno novico kot poslanec SDS Branko Grims v intervjuju za Demokracijo: »Če bi vseh petdeset tisoč prebežnikov, ki sedaj prihajajo proti Sloveniji, prišlo sem in ostalo v Sloveniji eno leto, bi to pomenilo ogromen proračunski izdatek v višini 1.177.800.000 evrov (12 x 1963 x 50.000).« Pri tem ni nepomembno, da je Škandal24 prenehal izhajati v tiskani obliki dan po volitvah, ko je torej opravil svoje poslanstvo.

Problem trenutne zakonske ureditve financiranja volilne kampanje torej ni toliko v njeni nedorečenosti, ampak predvsem v njeni interpretaciji.

Problem trenutne zakonske ureditve financiranja volilne kampanje torej ni toliko v njeni nedorečenosti, ampak predvsem v njeni interpretaciji. Pravo nikoli ne more z navajanjem konkretnih primerov poloviti vseh zlorabljajočih praks, zato mora biti abstraktno in jasno, na državnih organih pa je, da svoje delo opravijo tako, da zaščitijo temeljne vrednote pravne države in demokracijo kot tako. Za prihodnjo razpravo ostaja odprto, ali je nove oblike zlorabe javnega prostora, volilne pravice in tujih vplivov na suvereno državo, treba urejati tudi s kazenskim pravom. Nezakonitosti, ki smo jim bili priča v tej volilni kampanji, namreč trenutno niso kaznivo dejanje, vsekakor pa so poštene volitve pomemben predmet varstva vsake države. Ni namreč vseeno, kako pridejo na oblast tisti, ki nam vladajo.