Prevzetnost in naivnost

Pri programih praktično pri vseh političnih opcijah sem zasledil podporo izgradnji HE na Savi. Kar ne bi bilo sporno, če bi se le to znašlo, kot neka prednostna zgodba v nekem celovitem energetskem konceptu. Podobno velja tudi za marsikatero drugo področje, kjer se ukvarjajo z drevesi in ne z gozdom.

Takoj na začetku naj pojasnim, da podpiram izgradnjo HE tako na spodnji, kot na srednji Savi in sledeč zapis nikakor ni mišljen kot nasprotovanje tem zamislim še manj kot kritika vodenju teh projektov. Vendar (zgolj) ta konkreten projekt nikakor ne spada v programe političnih strank. Še manj pa v koalicijska preigravanja. Zgodba je po tej plati tako rekoč identična izgradnji nadomestnega bloka TEŠ 6. Pri tem je popolnoma irelevantno, da je pri TEŠ 6 šlo marsikaj narobe. Tudi takrat so lokalni in parcialni interesi preko politike vplivali na poslovne odločitve družbe v državni lasti. Državni zbor je zakonodajno telo in ne investicijsko projektna firma. Vsaj strankam, ki so se prebile v parlament, bi moralo biti jasno, kaj so njihove pristojnosti in dolžnosti. Tako je politika že pred sestavo vlade dala jasno vedeti, da se namerava vpletati v poslovne odločitve posameznih družb v državni lasti in da jih celovito reševanje energetike ne zanima. Ob pobudi za selitev sedeža HSE v Maribor pa so vehementno ugotovili, da za to niso pristojni in da se ne smejo vpletati v poslovanje družb, čeprav le-to pa je (politična) odločitev v pristojnosti lastnika, torej vlade.

Na podlagi kakšnih strokovnih dejstev se je politika odločila podpreti znotraj energetike ravno HE na Savi in ne na Muri ali celo kakšno prepotrebno daljnovodno povezavo? Odločili so se zgolj na podlagi javnomnenjske všečnosti. Naloga politike je sprejeti strateške energetske dokumente, ne pa da se ukvarja s posameznimi projekti, ki so komu všeč ali blizu, pa naj bo to vetrnica na Ljubljanskem gradu, na Volovji rebri ali HE na Savi, na Muri ali pa fotovoltaika na Janezovi strehi. Zakaj je temu tako, je jasno že od TEŠ 6 dalje – marsikdo želi biti pri koritu, prerezati kakšen trakec ali pa si vsaj v lokalnem okolju pripisati zasluge, kot podlaga za naslednje volitve.

Slovenija energetskega koncepta nima vse od leta 2004. NEP (nacionalna energetska pot) leta 2010 ni bi sprejet. AN OVE (akcijski načrt za obnovljive vire) v letu 2017 ni bil sprejet. EKS (Energetski koncept Slovenije) je doletela enaka žalost. Tako smo verjetno edina država v EU, ki nima sprejetega razvoja energetike vsaj za naslednja leta, kaj šele do leta 2030. Za AN OVE, ki bi bil lahko strateški dokument za doseganje ciljev OVE, ki si jih je zastavila Evropa že pred leti in jih Slovenija nikakor ne more izpolniti, velja, da je že zastarel, pa ga v dveh letih niso uspeli potrditi. Zastarel je zato, ker je v času našega sprenevedanja Evropski parlament sprejel vizijo doseganja ciljev porabe EE v OVE. Že ob samem sprejetju 32 % obveze OVE v EU bi morali politiki zastriči z ušesi. Pa nič. Vse gre pod preprogo. Mi pa z AN OVE in EKS nismo niti teoretično mogli doseči 29%, kar je bila stara vizija EU. Če bo politika nadaljevala na tak način, že sedimo na vagonu, ki ni pripet v strategijo EU in nam bo le ta pobegnila. Nas bo pa pahnilo v energetsko odvisnost, nezanesljivost oskrbe in posledično visoke cene EE.

Ne obstaja tehnologija za proizvodnjo in prenos električne energije, ki ne bi tako ali drugače degradirala okolja. Tukaj pa smo že pri volivcih, kjer po logiki sem za, vendar ne na mojem vrtičku ni moč sprejeti odločitve, ki bi bila vsem povšeči. Vendar spoštovani politiki – ravno to je vaša naloga. Naj vam še tako diši biti blizu denarnih tokov ali biti volivcem všečen, projekti in investicije so poslovna (po možnosti strokovna) odločitev posameznih družb in energetske stroke (ne gre za proračunska sredstva ali davkoplačevalski denar). Vi pa opravite tisto, kar je v vaši pristojnosti in za kar sedite v državnem zboru. Ob tem seveda ne bi škodilo, če bi zagotovili takšen nabor nadzornikov, ki jim ne bo edina skrb dobra sejnina, prijateljska kadrovanja in všečnost do tistih, ki bi jih naj nadzirali. Ampak to je že druga zgodba.

Glede na to, da se v koalicijski pogodbi nahaja tudi digitalno cestninjenje, predlagam, da se že med pogajanji dogovorite o barvi kartic. Tudi to je namreč težko politično vprašanje.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.