Intervju Jožeta Možine z Jožetom Dežmanom

Spoštovani generalni direktor RTV Slovenija Igor Kadunc, spoštovana odgovorna urednica Manica J. Ambrožič!

V odgovoru na pismo predsednika ZZB NOB v zvezi z intervjujem Jožeta Možine z Jožetom Dežmanom (s pismom sicer nisva povezana), ste, gospod Kadunc, Možino vzeli v bran kot »izkušenega in uglednega novinarja«, vašega predhodnika na direktorskem mestu v letih 2006–2010.

S samoljubnimi pridevniki, kot je »ugleden«, se ne želiva ukvarjati. V Sloveniji obstaja politična moč, ki ljudi na RTV postavlja na določeno funkcijo, jih kot »ugledne« potem na novinarskih in uredniških mestih tudi vzdržuje do naslednje (morebitne) funkcije, jim zagotavlja nedotakljivost, jim po političnih zvezah podeljuje nagrade … Lahko pa bi marsikaj rekla o »poklicnih in etičnih« merilih, ki jih v zvezi z intervjujem oz. intervjuji enakega tipa, kot je bil ta, v katerem sva bila (kot še nekatere kolegice in kolegi) popljuvana, zagovarjate. A to je stvar novinarske stroke. Kot mednarodno uveljavljena znanstvenika pa verjameva, da v državah in medijih, ki naj bi si jih RTV jemala za zgled, študent s takim izdelkom (izdelki) ne glede na temo zagotovo ne bi prišel čez uvodni seminar študija novinarstva, kaj šele, da bi prav dolgo ostal v kredibilnem javnem ali zasebnem mediju (če ne gre ravno za politično-propagandistična glasila).

Svetujete nama, da presodiva, ali naj toživa Dežmana in RTV. S tem se ob sedanjem stanju slovenskega pravosodja in na osnovi lastnih izkušenj z njim ne nameravava (več) ukvarjati. V končni posledici to tovrstnim ljudem daje zgolj satisfakcijo in tako želeno medijsko odmevnost, resnim raziskovalcem jemlje čas in energijo, po večletnih procesih pa se – če ne že prej, na ustavnem sodišču – konča z zavrnitvami v imenu demokracije, svobode govora ali ugotovitve, da je bil pač obtoženi upravičen do prepričanja, da to, kar je izrekel, drži.

Kar seveda zelo dobro veste in na to, tako kot oni, tudi računate.

Nesramnega besednjaka, kakršnega smo na najin račun slišali v intervjuju, sva v Sloveniji vajena. V zasebno-strankarskih medijih, na spletnih straneh, v anonimnih mailih in telefonskih klicih, včasih tudi na ulici ali trgovini. To, kar naju je v resnici presenetilo, pa ni, da se je del tega že dolgo nazaj preselil na javno televizijo, pač pa, da ta primitivno-bifejski žargon kot direktor javne televizije zagovarjate in opravičujete v imenu »samostojnosti« novinarjev. Samostojnost pomeni tudi konkretno odgovornost. Vi se, ko pride do te točke, ne sklicujete na profesionalne standarde, ampak na »različne odmeve« gledalcev. Skratka, kot navajate, je bilo na intervju kar 350! različnih komentarjev na MMC in je s tem dosegel svoj namen. Namen česa, gospod direktor? Institucionalizacije zmerjanja kot sestavnega dela uredniške politike RTV?

Domača in mednarodna merila v znanosti, tudi v humanistiki, so znana. Doktorskega naziva danes ni prav težko doseči. Vendar je to zgolj »šoferski izpit«, ki omogoča »šofiranje« v akademskih krogih, ne zagotavlja pa niti, da bo doktorand v resnici vozil, niti ne pove, kakšen šofer bo. Z Dežmanom naju »veže« še mnogo bolj ohlapen kriterij, to je zgolj fakultetni študij zgodovine, ki ga je pod »B« z velikim razumevanjem Filozofske fakultete za njegov že davno pretečeni študijski program in s podporo mentorice na filozofiji pa tudi vrstnika Boža Repeta na zgodovini uspel dokončati krepko v srednjih letih. V času torej, ko sva bila oba podpisana že dolgo univerzitetna profesorja (dr. Pirjevec tedaj na znani italijanski univerzi). Doktorata iz zgodovine mu na kakšni od visokošolskih institucij ni uspelo dokončati, zato se je zatekel na teologijo. V nobenem pogledu torej nisva njegova »kolega«, kot naju naziva, da bi s pomočjo Možine in javne televizije ustvaril lažni vtis, da je del istih, z mednarodnimi merili stalno preverjanih akademskih krogov.

Akademska kariera, še posebej mednarodna, je trdo, dolgoletno in garaško delo. Ne da se je izenačiti, kot po načelu politične »uravnoteženosti« dela vaša institucija, z ljudmi, ki izražajo »mnenja«. Arheolog je arheolog in ne nekdo, ki se »giblje po polju arheologije«; »analitik« ali »dober poznavalec razmer« ni nadomestek za konkretnega strokovnjaka na nekem področju in kar je še podobnih izrazov, ki jih v pomanjkanju argumentov in za zamegljevanje jasnih razmerij v družbi uporabljate vsakodnevno.

Spoštovana gospod direktor RTV Slovenija Igor Kadunc in odgovorna urednica TV Slovenija Manica J. Ambrožič!

Oba podpisana sva z več desetletnim nastopanjem v javnosti, neštetokrat tudi na vaši televiziji, dokazala, da sva strpna in kultivirana sogovornika, ki zagovarjata demokracijo in pluralizem mišljenj. Oba sva se, kljub osebnim žalitvam na najin račun, večkrat neposredno soočila tudi z Jožetom Dežmanom in konstrukti, lažmi, relativizacijami, opravičevanji določenih dejanj in prevrednotenjem drugih, z zamenjevanjem vzrokov in posledic, razlagami določenih dogodkov izven časa in prostora ali brez upoštevanja širših družbenih in mednarodnih okoliščin, kakršne so bile (kot že mnogokrat prej) izrečene tudi v intervjuju. Oba si kot strokovnjaka vztrajno prizadevava za to, da bi ljudje imeli boljše vedenje o sodobni zgodovini, da bi o njej razpravljali argumentirano in da bi jo slovenska družba jemala kot izkušnjo in navdih za prihodnost, ne pa kot breme, ki nas vleče v pretekla ideološka in fizična obračunavanja. Oba sva prav zato dolga leta sodelovala pri mnogih dokumentarnih in drugih projektih RTV. Oba sva se bila za svoja stališča vedno pripravljena izpostaviti v javnosti in za to plačati ceno. Nimava iluzij, da vsi sprejemajo najine poglede. Gotovo pa je nekaj: ne glede na to, ali naju kdo mara ali ne, nama profesionalne kredibilnosti ne more odvzeti. Niti javna televizija s svojimi »poklicnimi in etičnimi« merili.

Za naju se po intervjuju Jožeta Možine z Jožetom Dežmanom ne bo nič spremenilo. Še naprej bova vodila programske in projektne raziskovalne skupine, v katerih so najbolj znane slovenske zgodovinarke in zgodovinarji, sodelovala v mednarodnih raziskavah, raziskovala v domačih in tujih arhivih, objavljala članke in knjige doma in v tujini, iz tedna v teden tehtala, katero vabilo na mednarodni posvet naj sprejmeva in katero zaradi pomanjkanja časa vljudno zavrneva, še naprej bova predavala po znanih evropskih in svetovnih univerzah … Bi se pa marsikaj moralo spremeniti na javni televiziji. A se očitno pod vašim vodstvom in urednikovanjem Manice J. Ambrožič ne bo.