Držimo jih za besedo

Se bo Šarčeva koalicija res lotila reševanja stanovanjskega vprašanja? Izkušnje celotnega poosamosvojitvenega obdobja so izrazito slabe.

Stanovanjska gradnja v zadnjih 25 letih ni dosegla številk iz prejšnjega sistema stanovanjske preskrbe. Z osamosvojitvijo tudi nismo vzpostavili novega učinkovitega sistema, politika se je zanašala, da bodo lastninski vzgibi kos tej nalogi. Površno so določili deležnike in vire nove stanovanjske politike in se v ključnih letih osredotočili na hitro denacionalizacijo in privatizacijo stanovanjskega fonda. Od takrat Slovenijo zaznamujeta velik delež lastniških stanovanj in neurejen najemniški trg.

Lastništvo stanovanja nam je zdaj samoumevno, pa čeprav nikoli v zgodovini ni bilo tako. V ozadju so vedno bili državna jamstva in spodbude za nakupe, na katere pa se seveda ob splošnem trendu umika države s stanovanjskega trga ne moremo zanašati. Za urejen in dostopen najemniški trg poleg neobstoječe dostopne gradnje manjka tudi kakršnakoli zemljiška politika, ki bi kaznovala prazna stanovanja ali nadzirala pravnost najemniških pogodb.

Težava je akutna. Generacij, ki jim je bilo reševanje stanovanjskega vprašanja zaradi odsotnosti stanovanjske politike onemogočeno, je danes že za koherentno politično maso. Vprašanje je nesporno, vsaka stranka se ga lahko loti iz katerekoli smeri; z desne se družinska politika začne pri domu, z leve osnovna blaginja potrebuje streho, celo gospodarska zbornica ugotavlja, da se z manjšimi stanovanjskimi stroški manjšajo pritiski za višanje plač … Sredinska vlada ima torej lahko delo – stanovanjske politike se lahko loti iz katerekoli politične smeri.

Ukrepe v novi koalicijski pogodbi lahko razdelimo na tiste, ki spodbujajo lastništvo, in tiste, ki spodbujajo najemništvo – navidezno gre za enakovreden pristop do obeh poti. A lastništvo se po navadi že v izhodišču bolje sliši tudi za politiko, saj so ukrepi javnih jamstev in možnosti »rent & buy« hitreje izvedljivi in zanje ni potrebna trajna vključenost državnih institucij v reševanje stanovanjske problematike. A žal se pri tem že kaže običajni način, na katerega se parlamentarna politika loteva reševanja (ne samo) stanovanjskega vprašanja. Formalno se težave loti celostno, z vmesnimi obliži oziroma ukrepi. Koalicijske zaveze so namreč močne kakor sponka, ki drži pogodbo skupaj. A izkušnje kažejo, da se nato prva tri leta ne najdeta čas in pogum za izvedbo zahtevnejših ukrepov, torej za zvišanje proračunskih sredstev in javno gradnjo stanovanj, ob koncu mandata pa se politično splačajo le ukrepi, ki so takoj vidni. Tako se lahko kaj hitro zgodi, da se bo tudi ta vlada šele v zadnjem letu mandata spomnila na stanovanjsko politiko in odločila, da bo jamčila za šopek stanovanjskih posojil za prekarce – in obkljukala postavko v koalicijski pogodbi.

Tako ostajajo stanovanjski skladi vedno znova finančno in kadrovsko podhranjeni, fond javnih stanovanj pa je vsakič še za štiri leta starejši.

Gradbišče pred Celovškimi dvori v Ljubljani

Gradbišče pred Celovškimi dvori v Ljubljani
© Borut Krajnc

Bolj optimistična smer nove vlade je, da se dejansko in prva končno osredotoči na najemniška stanovanja in začne z zahtevnejšimi ukrepi – te si je res zastavila v koalicijski pogodbi. Zvišanje proračunskih sredstev za stanovanja na 0,4 odstotne točke BDP je že delež financiranja, veliko primerljivejši z evropskim povprečjem kot dosedanjih 0,04 odstotka. Nova sredstva bodo namreč nujna, če nova koalicija misli resno povečati fond najemnih stanovanj. Žal stanovanjske politike ni mogoče vezati na mandat posamezne koalicije oziroma parlamenta, pač pa je to neprimerno dolgotrajnejši projekt. Stanovanjskega vprašanja res ni mogoče rešiti z enkratnim dekretom. Rešuje se z aktivno stanovanjsko politiko, ki najprej razume, da »trg« ne bo gradil in obnavljal stanovanj, da »trg« ne bo ohranjal dostopnih najemnin, da »trg« ne bo zagotavljal doma, ampak da na trgu uspevajo pač dobičkonosne naložbe … Edini način za zagotavljanje trajno dostopnih stanovanj je, v tujini in tudi v Sloveniji, sistemsko financiranje akterjev, da bodo gradili najemniška stanovanja in jih oddajali za neprofitno najemnino. Republiški in mestni stanovanjski skladi, pa tudi civilne pobude so izkazali konstruktivno aktivnost pri neprofitni stanovanjski preskrbi, a žal javni stanovanjski skladi in potencialne neprofitne stanovanjske organizacije že četrt stoletja čakajo na sistemski vir financiranja in zakonsko podlago za delovanje. Stanovanjska preskrba potrebuje strukture, ki so politično in finančno neodvisne od mandatov in strank. Tudi kratkoročni cilji naj bodo prilagojeni, da na dolgi rok dosežemo delovanje skladov, da bodo sposobni vsako leto zagotavljati dovoljšnje število dostopnih stanovanjskih enot.

Ukrepi niso novi. Ne le da se izvajajo drugje v Evropi – tudi slovenska politika priznava uspeh dunajskega modela in se nanj sklicuje –, pri nas so bili ti ukrepi že večkrat zapisani, v prejšnjih koalicijskih pogodbah in v stanovanjskem programu. Edina mogoča novost je torej izvajanje teh ukrepov. Z namenjenimi sredstvi, določenimi roki in izvajalci bo ob politični podpori koalicije odgovor na stanovanjsko vprašanje jasnejši. Največji izziv bo ponovna legitimacija države in javnih ustanov za dejavno sodelovanje pri stanovanjski preskrbi. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.