Erik Valenčič

21. 9. 2018  |  Mladina 38  |  Politika

V vrtincu norosti

Nadaljnja krepitev evropske skrajne desnice in odkritega nacifašizma ne bo prinesla nič drugega kot razkroj Evropske unije

Zakaj ga je tako težko posnemati? Papež Frančišek na kosilu s prebežniki na Siciliji te dni

Zakaj ga je tako težko posnemati? Papež Frančišek na kosilu s prebežniki na Siciliji te dni
© Profimedia

V svetu potekata procesa, ki bosta močno zaznamovala 21. stoletje. Širijo se območja brezvladja, ki dolgoročno uničujejo celotne države in regije. Po navedbah Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNHCR) je bilo zaradi vojn, nasilja in preganjanja lani razseljenih 16,2 milijona ljudi, zaradi česar je število beguncev po svetu naraslo že peto leto zapored, in sicer na 68,5 milijona. Predstava, da je večina razseljenih ljudi nastanjena v razvitih državah, je napačna, opozarja UNHCR: »Podatki kažejo, da je res ravno nasprotno – kar 85 odstotkov beguncev je v državah v razvoju; številne od njih so brezupno revne in prejemajo le malo pomoči za oskrbovanje teh ljudi.« Revščina ogroža tudi prihodnost stabilnejših držav. Za primer, Brazilski forum za javno varnost, neodvisni inštitut, ki objavlja statistične podatke o kriminalu, je nedavno razkril, da je bilo v Braziliji lani umorjenih 63.880 ljudi, kar presega skupno število ubitih v medijsko pogosteje omenjanih Venezueli in Mehiki. Vse večjo grožnjo svetovnemu miru pa pomenijo tudi podnebne spremembe, ki jih v Pentagonu imenujejo »množitelj groženj«, saj občutno prispevajo k stopnjevanju družbenih napetosti in vojn ter zagotavljajo nadaljnjo širitev območij brezvladja.

Drugi proces, ki poteka, je ograjevanje razvitega sveta od globalnih težav. Ko brezbrižnost ni več mogoča, nastopita strah in sovraštvo in kvišku gredo zidovi, razpotegnejo se bodeče žice in zgradijo koncentracijska taborišča. Na eni strani območja brezvladja, na drugi trdnjave z militariziranimi mejami na čelu z Avstralijo, ZDA in Evropsko unijo. A tudi za temi zidovi je življenje vse težje: čedalje avtoritarnejši voditelji zahtevajo od ljudi, da se v zameno za iluzijo varnosti odpovedo državljanskim svoboščinam in pravicam. Integrirani rasizem, naraščajoča socialna neenakost in druge napetosti bodo vodili v vedno nove družbene razdore. Te trdnjave nimajo veliko možnosti, da bi obstale. In Evropska unija bo očitno prva od teh večjih, ki bodo razpadle. Brexit nakazuje, da proces že poteka. Evropske unije ne morejo razdreti begunci ali islamski teroristi, temveč jo bodo njeni lastni demoni, kot so skrajni nacionalizem, dandanes začinjen s tako imenovanim evroskepticizmom, ksenofobija in pa odkriti nacifašizem. Skrajni desničarji vseh odtenkov črne barve ponovno zastrupljajo Evropo. Vprašanje je, zakaj so v tem tako učinkoviti. Ker svoj strup prodajajo kot zdravilo, pogubo kot odrešitev.

Barbari za zidovi

Osemindvajsetega avgusta sta se v Milanu sestala madžarski premier Viktor Orban in italijanski notranji minister Matteo Salvini. Sila nenavadno je, da se premier v tuji državi sestane z nekim ministrom. Še nenavadneje je, da premier ministra javno razglaša za »svojega heroja«. Ampak jasno, tu ni šlo za uradni sestanek na meddržavni ravni, temveč za populistično srečanje dveh samovšečnih in deklariranih ksenofobov. Predstavila sta se kot zaščitnika (bele, krščanske) Evrope, kritizirala Bruselj in napovedala ustanovitev skupne fronte proti priseljevanju, pri čemer je Orban dodal: »Evropske volitve se bližajo. Veliko stvari moramo spremeniti.« Številni ljudje nasedajo njuni retoriki o varovanju meja, a dejstvo je, da sta v bistvu samo fašista. Vedno sta bila. Begunci oziroma migranti so zgolj nova priložnost za uveljavljanje njunega rasizma, ki je spet samo sredstvo za dosego politične moči.

Nekdanji sredinski volivci se počutijo prevarane, zato se nagibajo vedno bolj skrajno desno. Po razgradnji države blaginje hrepenijo po občutku kakršnekoli varnosti.

Poglejmo, kako je bilo na Madžarskem pred prihodom beguncev. Avstrijska novinarja Gregor Mayer in Bernhard Odehnal sta leta 2010 v knjigi Aufmarsch analizirala skrajno desnico v vzhodni Evropi in med drugim zapisala: »Ker v vzhodni Evropi skorajda ni priseljencev, je napadalnost usmerjena proti lastnim manjšinam, predvsem Romom (v vseh državah), Judom (zlasti na Madžarskem, v Srbiji in Slovaški), drugim narodnim manjšinam (Turkom v Bolgariji) in homoseksualcem (tako rekoč povsod).« Skrajno desne struje nasprotujejo tudi Evropski uniji in globalizaciji, »ki se v teh krogih pogosto uporablja kot sopomenka za ’prevlado Judov’«. Nacisti so nekoč objavljali karikature ’pokvarjenega, bogatega in zajedavskega Juda’, Orban pa – figurativno rečeno – maha s fotografijami judovskega milijarderja Georgea Sorosa. Sporočilna vrednost je enaka, na to je v nedavnem poročilu opozorila tudi evropska komisija.

Orbanov Fidesz ni najbolj fašistoidna stranka na Madžarskem, to je Jobbik. Čeprav je ta v opoziciji, stranki ves čas dobro sodelujeta. Jobbiku, ustanovljenemu leta 2003, je bilo že od samega začetka dovoljeno opravljati ’umazano delo’. Leta 2007 je ustanovil Madžarsko gardo, ki je ustrahovala predvsem lokalno romsko prebivalstvo. Grožnje so hitro prerasle v organizirano nasilje. Leta 2008 in 2009 so madžarski skrajni desničarji izpeljali devet strelskih in bombnih napadov na Rome; za temi napadi je ostalo šest mrtvih in 55 ranjenih, tarče nasilja pa so bili tudi Judje in drugi. Orban ni nikoli zares izrazil nestrinjanja s početjem madžarskih fašistov, nasprotno. Ko je leta 2010 ponovno postal madžarski premier, jih je še bolj potreboval – za normalizacijo nasilja nad vsemi ’nezaželenimi’, nazadnje nad begunci. Po poročanju človekoljubnih organizacij jih madžarski policisti sistematično pretepajo in se pri tem še fotografirajo – ker vedo, da zaradi tega ne bodo kaznovani. Ta poročila so šokantna. Niso pa presenetljiva.

Liga je najbolj fašistoidna stranka v Italiji. Do lani se je imenovala Severna liga in bila znana predvsem po težnjah po odcepitvi bogatega severa Italije od revnejšega »zajedavskega juga«. Salvini je bil še posebno separatistično razpoložen. Ko je bil leta 2008 izvoljen v parlament, je prišel v Rim v majici z napisom ’Padova ni Italija’. Sledili so korupcijski škandali, ki so spodnesli staro strankino vodstvo in Salvinijevi generaciji omogočili preboj v ospredje. Skoraj sočasno je Natovo bombardiranje Libije pahnilo to državo v popolno brezvladje in odprla se je morska pot v Evropo. Leta 2014 je v Italiji pristalo že 170 tisoč beguncev. Napočil je Salvinijev trenutek. Leta 2015 je v sodelovanju z neofašističnimi skupinami priredil veliko zborovanje v Rimu pod geslom ’Ustavite invazijo’. Od takrat je povsem preobrazil podobo stranke. Njen diskurz sicer ostaja enak prejšnjemu, le da »mi« zdaj pomeni »Italijani«. Sovražniki tako niso več prebivalci juga Italije, temveč pribežniki, priseljenci in Romi, namesto Rima pa Bruselj in mednarodni kapital. Pri tem Salvini rad navaja Mussolinija: »Veliko sovražnikov, veliko časti.« V državi se vrstijo napadi na migrante in nebele prebivalce. Skrajni desničarji ob streljanju in pretepanju glasno proslavljajo to, da jim nihče nič ne more, in sicer z vzkliki: »Salvini!« Tako je bilo tudi ob umoru sindikalista iz Malija, ki se je zavzemal za pošteno plačilo migrantskih delavcev.

Strmenje v brezno

Skrajni desničarji se lahko samo s tem, da vzdržujejo občutek nenehnega obsednega stanja, razglašajo za odrešenike. Ljudje, prežeti s strahom, ki se zdi večen, pozabljajo na (pol)preteklost in – še huje – se ne zavedajo, kaj ti voditelji in njihove politike pomenijo za prihodnost. Italijanski minister za družine Lorenzo Fontana iz Lige je med drugim predlagal odpravo zakona, ki prepoveduje sovražni govor, spodbujanje rasne diskriminacije in zagovarjanje fašizma. Koalicijska stranka Gibanje petih zvezd je njegovo namero preprečila, toda to ne bo ustavilo pohoda avtoritarne Lige. Salvini za zdaj le verbalno obračunava z mediji, sodstvom, civilno družbo in političnimi nasprotniki, Orbanu, ki nemoteno vlada, pa je že dodobra uspelo razgraditi temelje demokratičnih institucij države in družbe. Ti ljudje si ne znajo predstavljati sestopa z oblasti. Znana je Orbanova izjava iz leta 2002, ko se ni mogel sprijazniti s porazom na volitvah: »Domovina ne more biti v opoziciji!« Zanj je diktatura povsem upravičena. In zdaj jo ima.

Skrajni desničarji se lahko samo s tem, da vzdržujejo občutek nenehnega obsednega stanja, razglašajo za odrešenike.

Poglejmo še druge primere. Razrast fašizma je vseevropski problem in povsod pomeni enako grožnjo. Stranka Zakon in pravičnost je Poljsko prav tako potisnila v diktaturo. V državi, v kateri premier, to je Mateusz Morawiecki, javno sanja o ponovno pokristjanjeni Evropi, Judom pa očita, da so sami sodelovali v holokavstu, ni veliko prostora za drugače misleče. Dobesedno. Letošnje poročilo organizacije Amnesty International (AI) navaja: »Od leta 2016 se je na poljske ulice odpravilo na desettisoče ljudi, ki so protestirali proti represivni zakonodaji, usmerjeni v omejevanje pravic žensk in spodkopavanje neodvisnosti sodstva. Navadno so protestniki naleteli na silo in restriktivne ukrepe, s katerimi je bila kršena njihova pravica, da jih javnost vidi in sliši. Stotine se jih je znašlo v policijskem pridržanju, obetajo se jim dolgotrajni sodni postopki. (…) Vlada je torej zakonsko omejila uživanje pravice do svobode zborovanja, hkrati pa je zelo razširila svoje možnosti za nadzorovanje. S spremembo zakona o policiji leta 2016 je razširila obseg nadzorovanja brez ustreznih jamstev, vključila je nadzorovanje zunaj konteksta kazenske preiskave. Obstajajo dokazi, da se takšna pooblastila zlorabljajo proti ljudem, ki so vključeni v prirejanje mirnih protestov oziroma sodelujejo na njih.«

Kjer skrajni desničarji niso na oblasti, tam poskušajo vladati ulicam. Najraje bi zagradili vse meje, a njihovo sovraštvo je to, ki ne pozna meja. Referendum o izstopu Velike Britanije, ta je bil junija 2016, je zaznamovala protibegunska, protipriseljenska in protimuslimanska retorika. In potem so šle stvari naprej. Britanske civilnodružbene organizacije so opozorile, da je v treh mesecih po referendumu število prijav homofobnih napadov naraslo za 147 odstotkov. Vladni podatki navajajo, da je bilo leta 2012 in 2013 42.255 zločinov iz sovraštva, leta 2016 in 2017 pa že 80.393. Državni inšpektorat njenega veličanstva za policijo, gasilce in reševalne službe je julija opozoril, da stvari uhajajo izpod nadzora. Britanski časopis Independent je pred dnevi objavil, da je bilo na Otoku zadnje leto v povezavi s terorizmom aretiranih več belcev kot pa pripadnikov katerekoli druge etnične skupine.

V Nemčiji, kjer že dlje gorijo azilni domovi, je pred kratkim potekal ulični lov na priseljence in nebele prebivalce. Umor nemškega državljana (kubanskega rodu), ki sta ga v mestu Chemnitz zagrešila Sirec in Iračan, je izoliran dogodek, ki pa so ga skrajni desničarji takoj izkoristili za organizacijo divjaških pohodov in protestov, na katerih so pozdravljali z dvignjeno desnico in vzklikali Hitlerjeva gesla. Neonacisti pogosto uživajo neprikrito podporo policistov, na uličnih shodih pa se jim vse pogosteje pridružujejo tudi navadni ljudje. Ob vsem besu na eni strani in zgražanju na drugi se zdi, kot da se nihče ne zaveda, kako eksplozivne so takšne razmere.

Daleč od tega, da bi bila Islamska država pokončana, načrtuje že nove napade v Evropi. V svoji norosti se zavzema za totalno vojno in v tem pogledu ji razrast islamofobije zelo ustreza: več skrajnih desničarjev pomeni več zafrustriranih muslimanov, to pomeni več rekrutov za Islamsko državo, to pomeni več napadov, to pomeni več skrajnih desničarjev, to pomeni ... Propagandist Islamske države Abu Salih Al Amriki je decembra lani poslal sporočilo ameriškim islamistom, ki so ga slišali tudi v Evropi: »Izkoristite to, da z lahkoto nabavite puško ali pištolo, in prestrelite nevernike z naboji, da bo rasel njihov strah pred muslimani in da bodo še bolj razkrili svoje sovraštvo do islama, zaradi česar se bo dvignila ’umma’ [svetovna muslimanska skupnost].« Skrajni desničarji, ki trdijo, da branijo Evropo pred islamisti, počnejo prav to, kar Islamska država pričakuje od njih. Ta trditev ni privlečena za lase. Nizozemski fašist, vodja Stranke za svobodo Geert Wilders je nameraval novembra pripraviti tekmovanje v risanju karikatur preroka Mohameda. Nameri se je naposled odpovedal konec avgusta, a kdo ve, kdaj jo bo spet obudil. Evropski fašisti in islamski fanatiki, oboji odeti v črno, so drug drugemu sovražniki, a hkrati zavezniki v sovraštvu. Simpatiziranje s skrajno desnico je dodajanje norosti k že obstoječi norosti vse okoli nas. In to se ne more dobro končati. Kot je zapisal nemški filozof Friedrich Nietzsche: »Če dovolj dolgo strmiš v brezno, začne tudi brezno strmeti vate.«

Kapitulacija?

Večina fašistoidnih strank je v svojem skrajnem nacionalizmu usmerjena tudi proti Evropski uniji, zaradi česar številne od njih uživajo rusko finančno in logistično podporo, saj je šibka Evropa geostrateški interes Kremlja. Unija se razkraja pred našimi očmi. Z vsako novo skrajno desno vlado, z vsakim avtoritarnim zakonom in z vsakim nacističnim vzklikom je je vse manj. Ko je leta 2000 v avstrijsko vlado vstopila Svobodnjaška stranka Jörga Haiderja s sloganom »Najprej Avstrija!«, je Bruselj hitro uvedel sankcije proti tej državi, ker je bila EU takrat enotna. Orban pa zdaj lahko mirne duše razlaga, da je etnična homogenost ključna za gospodarski uspeh Madžarske. Kaj se je zgodilo vmes, da so prišle stvari tako daleč?

Evropski fašisti in islamski fanatiki, oboji odeti v črno, so drug drugemu sovražniki, a hkrati zavezniki v sovraštvu.

Prvič, stranke socialne demokracije, ki životarijo v senci svoje ideološke smrti, so s postopno, neoliberalno podkovano razgradnjo socialne države izdale svoje volivce. Ankete iz Francije, Nizozemske, Švedske in Danske kažejo, da se nekdanji levi in sredinski volivci počutijo prevarane, zato se nagibajo vedno bolj skrajno desno. Po razgradnji države blaginje hrepenijo po občutku kakršnekoli varnosti. Tudi zmerna desnica je soodgovorna za vse večjo nestrpnost v družbi. Za primer, leta 2009 je Nicolas Sarkozy, tedanji francoski predsednik in vodja konservativne Unije za ljudsko gibanje, začel kampanjo proti nošenju burk in nikaba, da bi pridobil volivce Nacionalne fronte. A s tem je zgolj legitimiral islamofobijo, od česar so imele na dolgi rok največjo korist prav Nacionalna fronta in druge zahodnoevropske skrajno desne stranke.

Skrajni desničarji so že tako močni, da vsiljujejo svojo agendo na najvišjih evropskih ravneh. Junijsko zasedanje Evropskega sveta, na katerem so sodelovali voditelji članic Evropske unije, je privedlo celo do obsodbe ladij človekoljubnih organizacij, ki v Sredozemskem morju rešujejo migrantske čolne v težavah. Obsodba je sprožila številne mednarodne kritike. »Reševanje življenj na morju ni zločin. Članice Evropske unije se odpovedujejo svoji odgovornosti in ranljive ljudi namerno obsojajo na ujetništvo v Libiji ali na smrt na morju,« je opozorila Karline Kleijer, ena od vodilnih predstavnikov organizacije Médecins Sans Frontières. Tudi Human Rights Watch v letošnjem poročilu kritizira Evropsko unijo zaradi zavzemanja za zadržanje prebežnikov v Libiji »navkljub tehtnim dokazom o splošno razširjenem in rutinskem surovem ravnanju s prosilci za azil in drugimi migranti, ki jih oblasti arbitrarno zapirajo ... Libija ni podpisala konvencije o beguncih, niti nima delujočega azilnega sistema.« Poleg tega njena državljanska vojna še ni končana, zaradi česar je več sto tisoč Libijcev še vedno prisilno razseljenih.

Brezbrižnost do mučenja pribežnikov v Libiji po načelu ’daleč od oči, daleč od srca’ ter toleriranje Orbanovega in Salvinijevega fašizma v zameno za manj beguncev in migrantov razkriva paniko vodilnih evropskih institucij. Vendar prvo prav nič ne prispeva k reševanju globalnih težav, drugo pa vodi v nadaljnje spodkopavanje evropske demokracije. Zadeva je pravzaprav ironična. Evropska unija gradi in utrjuje svoje zidove, njeni temelji pa trohnijo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.