Novinarske redakcije se bodo dodatno krčile, lastniki pa bodo medije izkoriščali za svoje interese

S čim je povezano vprašanje trendov na področju sprememb medijske krajine v Sloveniji?

Vprašanje trendov na področju sprememb medijske krajine v Sloveniji je povezano v glavnem z vprašanjem digitalizacije ter posledic, ki jih tovrstne tehnološke spremembe prinašajo za ekonomsko delovanje medijev (poslovne modele), tehnološke spremembe pri sami produkciji in sprememb konkurenčnega okolja. Radikalni tempo sprememb, definiranih bodisi kot 'inovacij' (spremembe obstoječih akterjev) ali 'disrupcij' (vstop novih akterjev) preprečuje stabilnost delovanja medijev ter z njimi povezanih industrij (oglaševanja, telekomunikacij, glasbe, novinarstva, AVMS produkcije …) in onemogoča večjo gotovost pri napovedih trendov za naslednja leta – velja zgolj jasnost nenehnih sprememb, nenehne nestabilnosti in nenehne negotovosti.

Kljub temu je možno opredeliti nekaj glavnih sprememb in smeri razvoja medijske krajine, delno globalno in delno v Sloveniji (ki je podvržena seveda tudi globalnih spremembam ter hkrati vedno bolj tudi globalnim akterjem). 

Zaradi digitalizacije je prišlo in še vedno prihaja do predrugačenj vseh treh ključnih vidikov v poslovnem procesu: produkcije, distribucije in recepcije oziroma konsumpcije (potrošnje – ki pa ni več zgolj potrošnja kot pasivna oblika, kjer na eni strani obstajajo 'ustvarjalci' in na drugi 'občinstvo', temveč pri tem prihaja do prepleta; Rosen je to opredelil kot »ljudje, ki so bili nekoč znani kot 'občinstvo'«; zato tudi ne moremo govoriti zgolj o čisti 'potrošnji' medijskih vsebin, temveč gre pogosto za soustvarjanje: komentiranje, uporabniško ustvarjene vsebine, deljenje prek družbenih omrežij, predelave). 

Ko gre za produkcijo, je med ključnimi posledicami digitalizacije, ki bo vplivala na medijske krajine po svetu – vključno s Slovenijo – tudi v prihodnosti, predvsem zmanjševanje vstopnih pragov oziroma stroškov za proizvajanje medijskih vsebin na eni strani ter (s tem povezana) demokratizacija ustvarjanja vsebin ter samih medijev (kar je Clay Shirky že pred desetletjem v naslovu svoje knjige označil kot »Here Comes Everybody«; 2009). Ta sprememba ima za posledico namnožitev množičnih medijev in drugih oblik množičnega komuniciranja (blogi, vlogi in druge oblike javnega množičnega komuniciranja, ki pogosto temeljijo na oglaševalsko ali naročniško utemeljenem poslovnem modelu, a včasih uradno niso opredeljeni kot medij ali kot avdio-vizualne medijske storitve).

Ko gre za produkcijo, je med ključnimi posledicami digitalizacije, ki bo vplivala na medijske krajine po svetu – vključno s Slovenijo – tudi v prihodnosti, predvsem zmanjševanje vstopnih pragov oziroma stroškov za proizvajanje medijskih vsebin na eni strani ter (s tem povezana) demokratizacija ustvarjanja vsebin ter samih medijev.

Tudi zato se je število 'uradno' opredeljenih medijev v Sloveniji, torej ki so registrirani v Razvidu medijev pri Ministrstvu za kulturo v minulih letih, navkljub gospodarski krizi po letih 2008 in 2009, še povečalo in danes šteje 2194 medije.

To pomeni en množični medij na manj kot tisoč prebivalcev Slovenije. Tudi ob upoštevanju dejstva, da uporabniki sprejemajo oziroma konzumirajo po več medijev, to pomeni izredno fragmentacijo slovenske medijske krajine. Na to fragmentacijo opozarjamo že vse od leta 2000 (Milosavljević in Bašič Hrvatin, 2000), sicer pa na njo kažejo tudi aktualne študije in podatki (Oliver & Ohlbaum, 2017; Episcenter, 2018; Mediana za različna leta; iProm; AdEx, in drugi), tudi zaradi njenih očitnih nevarnosti – namnožitev medijev je večinoma pripeljala do pavperizacije slovenskega medijskega prostora, niza majhnih medijev, ki pa zaradi majhnega občinstva ne ustvarjajo zadostnih prihodkov za preživetje na trgu in so zato odvisni od javnih, državnih, občinskih in podobnih sredstev ali prikritega oblaševanja ali političnih interesov. Gre za medije, ki temeljijo na prekarnem delu, zaposlujejo po enega ali dva človeka (običajno lastnika) in nimajo materialnih sredstev za ustvarjanje kakovostnih vsebin in novinarstva, svoje vsebine pa polnijo s sponzoriranimi vsebinami, sporočili za javnost, agencijskimi novicami, javnimi fotografijami in poceni studijskimi oddajami. Na negativne posledice takšne fragmentacije smo tudi z znanstvenimi raziskavami (Milosavljević in Poler Kovačič, 2017) ali analizami (pri London School of Economics; Milosavljević, 2014) že večkrat opozarjali, tudi mednarodno.

Do podobnih ugotovitev o nevarnostih tovrstne fragmentacije, posebej na manjših tržiščih, kakršno je slovensko, so opozarjali tudi tuji avtorji. Švicarska analitičarka Voltmer je denimo zapisala:

»Tu se zdi, da prevladuje princip 'Več kot je, boljše je' – z negativnimi posledicami. (…) V državah nekdanje Jugoslavije je politika vzpodbujanja lansiranja novih medijev pripeljala do pretirane ponudbe na zelo majhnih tržiščih. Časopisi z naklado komaj kaj več kot 30.000 primerkov so ne samo ekonomsko nevzdržni na dolgi rok; poleg tega tudi nimajo resursov, ki so nujni za ustvarjanje visoko-kakovostnih informacij.« (Voltmer, 2013, str. 22-23)

Število 'uradno' opredeljenih medijev v Sloveniji, torej ki so registrirani v Razvidu medijev pri Ministrstvu za kulturo v minulih letih, se je navkljub gospodarski krizi po letih 2008 in 2009, še povečalo in danes šteje 2194 medije.

Digitalizacija je torej, v povezavi z liberalno medijsko politiko (Bašić Hrvatin in Milosavljević, 2001), pripeljala do pretirane ponudbe medijev, ki sami ne morejo preživeti ob svojih ultra-ozkih tržnih nišah. Dodatna težava je ta, da je slovenski medijski trg izredno majhen, ne samo zaradi velikosti države, temveč tudi zaradi edinstvenega jezika, ki ga za razliko od nekaterih drugih držav (Hrvaška, Avstrija, Švica) ne delimo še s kakšno drugo državo, kjer bi slovenski medijski izdelki in storitve lahko našli občinstvo. Poleg tega slovenski mediji nimajo potencialnega trga pri emigraciji, ki je v določenih drugih državah (Bosna in Hercegovina, Srbija, Hrvaška ali – posebej – Turčija) bistveno močnejši. Slovenski mediji imajo tudi tu bistveno manj manevrskega prostora.

Takšen manjši medijski trg predstavlja oviro tudi pri uvajanju inovacij in tehnološkega razvoja na področju medijev. Še tehnološko in ekonomsko bistveno bolj razvite države, ki so majhne, poročajo o s tem povezanih težavah, ki jih povzroča odsotnost ekonomije obsega. Raziskave na Finskem kažejo natanko na to: »Kot majhen trg in majhno jezikovno območje ima Finska posebne omejitve glede pionirskih aplikacij in idej. (…) Manjše jezikovno območje pomeni, da inovacije nimajo enakega uporabniškega potenciala, kot bi ga imele na večjem jezikovnem območju.« (Lehtisaari in drugi, 2012, str. 46)

Na vse navedeno opozarjamo, ker celota takšnih pogojev in omejitev močno zaznamuje ali determinira sedanjo in prihodnjo slovensko medijsko krajino. Majhni mediji nimajo možnosti ustvarjanja kakovostnih in zahtevnejših medijskih vsebin, storitev in/oziroma novinarstva. Medijska in tržna politika, ki bi vztrajala zgolj pri visokem številu medijev kot edinem znaku kakovostnega in pluralnega medijskega prostora, je zgrešena in posledice takšnega pristopa vidimo na različnih področjih že vsaj minulih 15 let. (Tipičen primer je področje radia, kjer je država podelila množico frekvenc različnim radijskim postajam brez osnovne analize, koliko radijskih postaj lahko slovenski medijski trg sploh preživi. Posledica je bila pavperizacija teh radijskih postaj, šibkost, kadrovska podhranjenost in na koncu propad ter prevzem s strani peščice večjih postaj oziroma mrež. Tako smo danes prišli do situacije, ko smo navkljub množicam radijskih postaj izpred 20. let pristali pri nekaj velikih komercialnih radijskih mrež zaradi naravnega procesa koncentracije na majhnem medijskem trgu.)

Digitalizacija je torej, v povezavi z liberalno medijsko politiko, pripeljala do pretirane ponudbe medijev, ki sami ne morejo preživeti ob svojih ultra-ozkih tržnih nišah. Dodatna težava je ta, da je slovenski medijski trg izredno majhen,

V tej luči razumemo tudi povezovanje med Dnevnikom in Večerom, ki je bilo avgusta 2018 prijavljeno Ministrstvu za kulturo ter Agenciji za varstvo konkurence – z ekonomskega vidika gre za logično povezovanje, posledica vedno manjših naklad (o kakršnih je govorila Voltmerjeva), v industriji, ki se vedno bolj krči po vsem svetu (časopisna) in kjer digitalno okolje ter digitalno oglaševanje ni prineslo ustreznega nadomestka za izpad prihodkov pri prodaji časopisov in prodaji časopisnih oglasov.

V tem pogledu je gotovo potrebno upoštevati tudi Smernice Evropske komisije, ko gre za opredeljevanje relevantnih oziroma upoštevnih trgov. Pri opredeljevanju upoštevnih trgov na področju medijske dejavnosti je namreč potrebno spomniti, da Evropska komisija prav na področju (množičnega) komuniciranja opozarja na posebno potrebo po prožnosti pri definiranju upoštevnih trgov. V navodilih za analize trga pri mrežah in storitvah na področju elektronskega komuniciranja tako opozarjajo, da so že leta 1991 opozorili na »inherentne težave pri definiranju relevantnega trga v času naglih tehnoloških sprememb« (točka 33) in da je »potreben dinamičen, ne pa statičen pristop pri izvajanju tržne analize, usmerjene v prihodnost« (točka 35). V točki 63 na to specifičnost še enkrat opozorijo, da je »za področje, za katerega so značilne stalne inovacije in tehnološko zbliževanje, očitno, da je vsaka trenutno veljavna opredelitev trga v nevarnosti, da kmalu postane netočna ali neustrezna (Smernice Komisije, 2002).

Meje relevantnega trga so odvisne tudi od konkurenčnih omejitev, ki jih ustvarjajo drugi mediji. Kot opozarjata Argentesi in Ivaldi, bi »ocena teh meja morala upoštevati tudi naglo rast novih oblik prenosa informacij, ki jih omogoča tehnološki razvoj. (2007, 227)

Podobno opozarjata Canoy in Weigand (v Bešter in Kump 2003, 81): »Trgi so zaradi globalizacije in tehnološkega napredka vse bolj povezani. Tako so tržni udeleženci povezani s prehodnimi, nadaljnjimi in drugimi trgi, velikokrat pa tudi ni več jasno, kdo so potrošniki in katero povpraševanje je pomembno.«

»Trgi so zaradi globalizacije in tehnološkega napredka vse bolj povezani. Tako so tržni udeleženci povezani s prehodnimi, nadaljnjimi in drugimi trgi, velikokrat pa tudi ni več jasno, kdo so potrošniki in katero povpraševanje je pomembno.«

To potrebo spremljanja tehnoloških sprememb in tehnoloških trendov potrjuje primer glasbe v digitalnem okolju: po prevladovanju CD-ja kot glavnega nosilca zvoka in hkrati glavnega vira prihodkov za diskografsko glasbeno industrijo vse od konca 1980. let je kasnejša digitalizacija (v zadnjih dvajsetih letih) prinesla množico radikalnih tehnoloških sprememb: najprej razvoj piratstva in digitalnega spletnega deljenja posnetkov, nato iskanja alternativnih virov prihodkov (v določenem obdobju pred 10. leti so napovedovali, da bo glasbena industrija v kratkem zaslužila več z zvoki zvonjenja – ringtones – kot s prodajo CDjev), temu je sledilo obdobje popolne prevlade nalaganja glasbe (downloading) in s tem povezanih akterjev ter poslovnih modelov; v zadnjih letih pa je – predvsem zaradi preusmeritve potrošnje glasbe z avdio naprav na telefone – prišlo do prevlade streaminga in novih akterjev – disrupcij – ter poslovnih modelov, recimo iTunes in Spotify. Neupoštevanje tovrstnih tehnoloških sprememb in hkratne nestabilnosti, ki jo je digitalizacija na področju glasbene industrije, bi tako pomenila, da bi pri opredeljevanju upoštevnih trgov še vedno gledali le prodajo CDjev in na osnovi tega opredeljevali, kdo ima prevladujoči tržni delež na področju CDjev kot merodajno in ključno merilo moči – pa čeprav bi trg CDjev bil že popolnoma nepomemben in zastarel indikator.

Zato je pri opredeljevanju upoštevnih trgov v posameznih odločitvah organov reguliranja in varovanja konkurence potrebno upoštevati in spremljati razvoj dogodkov, denimo konvergence in novih projektov različnih akterjev, s katerimi se ti podajajo tudi na medijsko področje.

Omenjena konvergenca oziroma prepletanje dosedaj različnih medijskih področij (radio, televizija, tisk, splet, …) je naslednji ključni vidik razvoja slovenske in seveda svetovne medijske krajine. Slovenska medijska zakonodaja v določenih pogledih še vedno temelji na pred-digitalnih kriterijih, kar je razumljivo, saj je tudi bila napisana oziroma sprejeta takorekoč v pred-digitalnih časih ali vsaj pred radikalnim razvojem digitalnih tehnologij: Zakon o medijih leta 2007, Zakon o RTVS leta 2005, kasneje še Zakon o AVMS (na osnovi stare evropske Direktive o AVMS). Vsi ti dokumenti bi potrebovali ustrezno adaptacijo in modernizacijo, če želijo odražati razvoj tako tehnologije kot poslovnih modelov medijev in medijskih storitev.

To vključuje tudi definicijo samih medijev (težave z OTT, VOD, SVOD in drugimi oblikami množičnega komuniciranja, ki pomenijo vedno večjo intervencijo tudi na trgu prihodkov – oglaševanja in naročnin). Potreben pa bo tudi razmislek o indikatorjih medijskega pluralizma ter koncentracij in navzkrižnih koncentracij (radio in televizija ter tisk; radio in televizija med seboj; radio in televizija ter telekomunikacije; ipd.), ki v času konvergence pomenijo vedno več zapletov, predvsem pa so nerealne v času globalnih sprememb in prevzemov (tipičen je primer prevzemanja Time Warner s strani AT&T, pa tudi Disney in Fox, Comcast in ostalih aktualnih velikih primerov prevzemov telekomunikacijskih in medijskih gigantov).

Trg televizijskega oglaševanja je denimo postala zastarela opredelitev, ki ne sledi tehnološkim spremembam in uporabniškim izkušnjam ter pristopom, tako s strani oglaševalcev kot s strani uporabnikov.

Naslednje pomembno vprašanje, povezano s tem, je opredeljevanje upoštevnih trgov: trg televizijskega oglaševanja je denimo postala zastarela opredelitev, ki ne sledi tehnološkim spremembam in uporabniškim izkušnjam ter pristopom, tako s strani oglaševalcev kot s strani uporabnikov. Potrebno bo upoštevanje trga video oglaševanja, kjer gre za naravo oglaševanja, ne pa samega izvajalca oglaševanja: današnje televizijsko oglaševanje je namreč samo ena od oblik video oglaševanja, in to oblika oglaševanja, ki je vedno bolj v zatonu in irelevantna. O tem govorijo aktualne analize finančnih medijev: »30-sekundini oglas je preživel svojih 15 minut slave« je lani ugotavljal Financial Times o tem, kako televizijski oglasi postajajo vedno bolj nekonkurenčni video oglasom na družbenih omrežjih, brskalnikih in sorodnih video platformah (Facebook in Instagram, YouTube, Google, …) (Bond, 2017)

S tem je povezano tudi potrebno upoštevanje novih akterjev na področju oglaševanja (ne zgolj video, a predvsem video): največjo konkurenco medijskih hišam danes ne predstavljajo več druge medijske hiše, temveč tehnološke družbe, ki recimo v Sloveniji sploh niso opredeljene kot »mediji«, vendar pa v resnici diktirajo digitalni razvoj in digitalno ekonomijo ter s tem povezano digitalno oglaševanje – od tradicionalnih medijev prevzemajo oglaševalska sredstva, krčijo njihovo ekonomsko moč in zmožnost ustvarjanja vsebin, medtem ko so same izvzete iz medijske zakonodaje (recimo kvot) in hkrati s svojo močjo diktirajo tudi ceno oglaševanja. Ključna so podjetja, znana kot FAANG: Facebook, Amazon, Apple, Netflix in Google, ki s svojim globalnim in lokalnim delovanjem v resnici najbolj determinirajo razvoj slovenske medijske krajine. (Financial Times je nedavno na to temo objavil uvodnik z naslovom: »Amazonova neprimerljiva moč nad trgi«.)

Ta podjetja s svojo oglaševalsko močjo diktirajo cene oglaševanja v digitalnem in splošnem okolju, kot je razvidno iz trendov njihove rasti, tudi v Sloveniji, pa bo njihova moč le še naraščala. Zato je potrebno pri analizi prihodnosti slovenskega medijskega trga najprej upoštevati njihovo vlog: slovenski množični mediji zaradi njihovih nizkih cen oglaševanja (možnih zaradi globalnega dosega) v spletnem okolju ne ustvarjajo zadosti oglasnih prihodkov, s katerimi bi bodisi nadomestili izpad plačljivih naročnikov bodisi oglaševalskih prihodkov iz recimo tiskani ali televizijskih oblik. To pomeni, da bodo morali poiskati alternativne oblike poslovnih modelov, če bodo želeli preživeti na trgu (predvsem naročnine, tam seveda, kjer je to možno) (in ne preživeti zgolj s pomočjo državne pomoči ali donacij). Vsekakor pa se bo tržna moč slovenskih medijev v prihodnosti še bolj krčila in omejevanje tega, torej slovenskih akterjev, brez hkratnega upoštevanja tovrstnih mednarodnih oziroma globalnih akterjev, bo spominjalo na omejevanje prodajalcev CDjev, ki bi se dogajalo leta 2018: na papirju morda imajo velik tržni delež, a v realnosti to pomeni, da so še eni redkih, ki se s CDji sploh še ukvarjajo in ne predstavljajo nobene realne ekonomske moči, posebej ne v primerjavi z drugimi oblikami (streaming).

Tudi zato aktualne analize kažejo na zaton tradicionalnih medijev, posebej televizije in tiska. O tem govorijo analize Financial Timesa (»TV fights the future«, Matthew Garraham, 21. maja 2016; »TV stocks suffer as viewers cut the cable«, Matthew Garraham in Shannon Bond, 13. februarja 2016), tako na področju splošnega medijskega delovanja kot recimo (ali še posebej) športnih pravic (The Guardian, »Fans out of pocket after new faces add to TV rights jumble«, Martha Kelner, 24. avgusta 2018).

Zgolj ozka analiza registriranih medijev v Sloveniji ne bi dala prave slike prihodnosti medijske krajine in ustreznih trgov (naročniškega, oglaševalskega), če ne upošteva tako domačih nemedijskih akterjev (blogerji, vlogerji, ipd.) kot tujih nemedijskih akterjev (FAANG, pa tudi novi akterji, ki vstopajo na področje medijev prek razvoja t.i. interneta stvari, kjer se domače naprave zlivajo v povezano celoto, brez jasnih ločnic, katera naprava in katera potrošnja je medijska – denimo potrošnja medijskih vsebin na napravah v avtomobilu).

Vsi ti akterji posegajo na dosedaj zgolj medijske trge (YouTube denimo ponuja ne zgolj oglaševanje, temveč tudi naročnine; naročnina na YouTube brez oglasov znaša okrog 10 evrov.) in spreminjajo razmerja moči, s tem pa tudi na delovanje 'uradnih' medijskih akterjev v Sloveniji.

Ti bodo po naši analizi v prihodnosti zaradi fragmentacije in pavperizacije še šibkejši: zaradi zmanjševanja tiskanih naklad pri tisku, zaradi zmanjševanja digitalnih oglasov v koristi Googla in podobnih ponudnikov, zaradi zmanjševanja televizijskih oglasov (v korist Facebooka, a tudi vlogerjev ipd.), zaradi vstopa novih akterjev na trg naročnin (YouTube, Netflix, Spotify, …).

Moč slovenskih medijskih akterjev, da določajo ali vplivajo bodisi na cene naročnin bodisi na cene oglaševanja (posebej video oglaševanja), bo v prihodnosti vedno manjša. S tem je povezana tudi vedno manjša zmožnost slovenskih medijskih akterjev, da ustvarjajo slovenske AVMS vsebine in kompleksnejše ter kakovostne medijske vsebine in novinarske vsebine. Novinarske redakcije se bodo, ob nespremenjeni državni in evropski politiki, dodatno krčile. Ob padcu pod prag dobičkonosnosti bodo kot medijski lastniki vztrajali predvsem ali zgolj tisti lastniki, ki ustvarjajo glavnino prihodkov (in dobičkov) v drugih panogah ter bodo svoje medije uporabljali kot instrument oziroma podaljšek svojih ostalih gospodarskih ali političnih interesov.

Novinarske redakcije se bodo, ob nespremenjeni državni in evropski politiki, dodatno krčile. Ob padcu pod prag dobičkonosnosti bodo kot medijski lastniki vztrajali predvsem ali zgolj tisti lastniki, ki ustvarjajo glavnino prihodkov (in dobičkov) v drugih panogah ter bodo svoje medije uporabljali kot instrument oziroma podaljšek svojih ostalih gospodarskih ali političnih interesov.

Tudi zato je potrebno zavedanje pomena obstoja in povezovanja obstoječih medijskih akterjev: ta povezovanja so logična posledica aktualnega razvoja tehnološkega in ostalega trga, manjših prihodkov in globalne konkurence. So tudi logično prenašanje mednarodnih trendov, recimo povezovanja televizijskih in telekomunikacijskih akterjev (glej prej omenjena Garraham in Bond, 2016), kot delno posledice konvergence in delno poskusa ohranjanja ustrezne konkurenčnosti v okolju, ki ga vedno bolj diktirajo FAANG, bodisi na področju oglaševanja, bodisi na področju naročnin, bodisi na področju nakupa ključnih medijskih pravic (recimo športnih).

Če bodo pri tem nastajale dileme ali težave z vidika zagotavljanja ustrezne pluralnosti medijskega prostora, predvsem na področju novinarskih vsebin, a tudi drugih, bo o tem vsakokrat presojalo Ministrstvo za kulturo in Direktorat za medije, gotovo ob upoštevanju različnih in kompleksnih vidikov. Z vidika analize trgov, tržne moči in upoštevnih trgov pa je predvsem pomembno upoštevanje prej navedenih trendov na področju globalnega in slovenskega trga oglaševanja, trga video oglaševanja, upoštevanja novih akterjev (FAANG na eni strani, blogerji in vlogerji na drugi strani), tako pri upoštevanju sedanje tržne moči kot pri upoštevanju prihodnih možnih smeri razvoja in potenciala.

Ključne reference:

Argentesi, Elena in Marc Ivaldi. 2007. »Market definition in printed media industries: theory, practice and lessons for broadcasting« V Seabright, Paul in Jurgen Von Hagen (ur.). The Economic Regulation of Broadcasting Markets – Evolving Technology and Challenges for Policy. Cambridge University Press, str. 225-251.

Bašić-Hrvatin S and Milosavljević M (2001) Media Policy in Slovenia in the 1990s: Deregulation, Privatisation, Concentration and Commercialisation. Ljubljana: Mirovni inštitut.

Bond, Shannon. (2017). “The 30-second ad has had its 15 minutes of fame.” Financial Times, 12. Oktobra 2017. Dostopno prek: https://www.ft.com/content/541f63d0-aa1a-11e7-93c5-648314d2c72c

Browning, Jonathan. (2012). »BSkyB Wins Regulatory Movie Business Reprieve on Netflix«. Bloomberg, 23. maja 2012.

Financial Times. (2018) “Amazon unparalleled power over markets”. Financial Times, 29. Junija 2018. Dostopno prek https://www.ft.com/content/125c0832-7b88-11e8-bc55-50daf11b720d

Hume E (2011) Caught in the Middle: Central and Eastern European Journalism at a Crossroads. Center for International Media Assistance. Dostopno prek: http://www.cima.ned.org/publication/caught-in-the-middle-central-and-eastern-european-journalism-at-a-crossroads/

Lauk E (2009) Reflection on Changing Patterns of Journalism in the New EU countries. Journalism Studies 10(1): 69–84.

Lehtisaari K, Karppinen K, Harjuniemi T, Grönlund M, Lindén CG, Nieminen H and Viljakainen A (2012) Media Convergence and Business Models: Responses of Finnish Daily Newspapers. Helsinki: University of Helsinki.

Lowenstein RL and Merrill JC (1990) Macromedia: Mission, Message, and Morality. New York: Longman.

Milosavljević M (2002) Finančna neuspešnost = politična odvisnost. Delo, 5 oktober.

Milosavljević M (2013). Economic survey on implementation of new services : project South-East European digital television. [S. l.: s. n.]

Milosavljević M (2014) Financing of the media in South East Europe. South East European Media Observatory. Dostopno prek: http://mediaobservatory.net/radar/financing-media-south-east-europe in http://blogs.lse.ac.uk/eurocrisispress/2014/12/23/financing-of-the-media-in-south-east-europe/

Milosavljevič, Marko, in Sandra Bašić-Hrvatin. Who will control the controllers?. V: Lees, Tim (ur.), Ralph, Sue (ur.), Brown, Jo Langham (ur.). Is regulation still an option in a digital universe?, (current debates in broadcasting, no. 9). Luton: University of Luton Press, 2000, str. 253-257.

Milosavljević, Marko, in Melita Poler Kovačič . Balkanization and pauperization : analysis of media capture of public service broadcasters in the Western Balkans. Journalism, ISSN 1464-8849, Aug. 2018, vol. 19, no. 8, str. 1149-1164

Shirky, Clay. Here Comes Everybody. Penguin Books, London, 2009.

Smernice Komisije o analizi trga in oceni znatne tržne moči v skladu z ureditvenim okvirom Skupnosti za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (2002/C 165/03) Dostopno prek http://www.apek.si/sl/datoteke/File/predmetna_zakonodaja/smernice_komisije.pdf

Urad RS za varstvo konkurence, Ministrstvo za gospodarstvo: Odločba o priglašeni koncentraciji družb Produkcija Plus, storitveno podjetje, d.o.o., Kranjčeva 26, 1521 Ljubljana, in Televideo, d.o.o., Mala vas 23 b, 1000 Ljubljana. 18. januar 2007.

Voltmer K (2013) Building Media Systems in the Western Balkans – Lost between Models and Realities. Dostopno prek: http://analitika.ba/sites/default/files/publikacije/voltmer_k_-_rrpp_building_media_-_wp10_-_3dec2013_final_for_publishing.pdf