Davčna vojna

Za družbo blaginje je nujna sorazmerna, enakopravnejša davčna obremenitev dela in kapitala

Že krščanski socialist Andrej Gosar je pred drugo svetovno vojno sicer znotraj reformiranega kapitalizma poudaril izjemen družbeni pomen socialne pravičnosti z vidika sodobne socialne etike.

Že krščanski socialist Andrej Gosar je pred drugo svetovno vojno sicer znotraj reformiranega kapitalizma poudaril izjemen družbeni pomen socialne pravičnosti z vidika sodobne socialne etike.

Enaindvajseto stoletje poleg protislovja med stalno rastjo in omejeno nosilnostjo okolja odločilno zaznamuje razmerje med osebno in kolektivno blaginjo, ki deloma odslikava tudi razmerje med kapitalom in delom. V obeh primerih, ob voljni asistenci velike večine političnih strank, v zadnjih desetletjih tudi v Evropi (po »sestradanju« socialne države) zmagujejo interesi politično (pre)močnega kapitala, interesi tako imenovane elite. V prvem primeru so žrtve okolje, narava in prihodnji rodovi. V drugem primeru pa smo priča strašljivemu naraščanju globalne družbene neenakosti in hkratnemu brezkompromisnemu napadu nosilcev velekapitala na skupno blaginjo, ki jo sistemsko zagotavlja zlasti zadovoljiva višina sredstev v državnem proračunu za kakovostne in vsem dostopne javne storitve. Prav revnejši prebivalci so zaradi zmanjševanja skupne blaginje vedno najbolj na socialnem udaru.

V ta obzorja je treba umestiti tudi odziv »medijsko zanimivih« predstavnikov ozkogledno omišljenega kapitala na »sporni« stavek iz koalicijske pogodbe. Vnesen je bil na predlog opozicijske Levice, ki projektno podpira manjšinsko vlado, glasi pa se: »Osebni prihodki od kapitala in rent bodo vključeni v osnovo za odmero dohodnine.« Nekateri podjetniki so začeli (v bistvu pa le povolilno stopnjevali) javne napade zlasti na Levico, pa tudi na vladno koalicijo. A temu je sledila po mojem mnenju sila neposrečena provokacija poslanca Levice, »rešitev« po zgledu venezuelske inačice nacionalizacije, ki je seveda okrepila podjetniško javno fronto. Razboriti odziv pa je le lakmusov papir, saj je dejanska ključna politična tarča nasprotnikov predlaganega okvira delne davčne reforme manjšinska sredinska vlada s podporo Levice, ki v državne programe vnaša zgolj nekatere nujne in pravičnejše blaginjske popravke, ki naj bi socialno in ekosistemsko omilili ekonomistično doktrino – a nič več od tega.

Po mojem mnenju je namen predlagane davčne spremembe dvojen, prek predvidenega nekoliko večjega obsega državnega proračuna solidarnostno okrepiti skupno blaginjo in hkrati nekoliko zmanjšati prihodke zlasti najpremožnejših prebivalcev Slovenije, ki po analizi novinarja Boruta Mekine večine dobičkov niso prejeli iz dela, temveč iz dobičkov svojih podjetij, delnic ali nepremičnin. Raziskave OECD, podatki Eurostata o višini davčnih obremenitev v državah članicah EU, ocene ekonomista Jožeta Mencingerja in drugih sicer potrjujejo, da je Slovenija davčno povprečna, »normalna« evropska država. Seveda z nekaj deset milijoni evrov dodatno zbranih davkov iz dobičkov kapitala ne bomo rešili težav naraščajoče geografske in družbene neenakosti v Sloveniji, a bi se – to bi bila neke vrste sporočilna etična nota »omejene« družbene solidarnosti – lahko vsaj nekoliko ogradili od vse bolj globalizirane podobe v nebo vpijoče neenakosti, ki pod kapitalistično doktrino neomejenega bogastva »elite« (bogastvo oziroma premoženje nekaj deset najbogatejših Zemljanov je tolikšno kot premoženje celotne revne polovice svetovnega prebivalstva, torej 3,7 milijarde prebivalcev!) in skupaj z rušilno ekosistemsko globalno degradacijo zmagoslavno jezdi – kaosu, nasilju, odporu in uporu naproti.

Koncept krščanskega socializma je pravzaprav tretja pot med konservativnim socialnim redom in radikalnim revolucionarnim komunizmom.

A zgodilo se je tudi nekaj pozitivnega, težko pričakovanega, dejansko se končno kaže priložnost za legitimno, za vse prizadete deležnike enakopravno javno razpravo, ki mora prav pri različnih interesih po mnenju politologa Andreja Lukšiča končno le postati gradnik sodelovalne, deliberativne demokracije. Morda bomo za pragmatično izhodišče prepotrebne demokratične razprave izbrali tole: družbeno in ekosistemsko odgovorno podjetništvo je eden od nezamenljivih gradnikov blaginje za vse.

V javnem dialogu bi bilo morda primerno najprej seči v izjemno bogato slovensko teoretično in praktično zgodovinsko tradicijo različnih konceptov in oblik skupnosti, zadrug, mehanizmov neposredne in ekonomske demokracije, razmerij med zasebno in skupnostno lastnino itd. Tudi za iskanje sicer nekaterim spremenjenim sodobnim družbenim in ekosistemskim razmeram prilagojenih napotkov za prihodnost, ki jih lahko črpamo iz duhovne in empirične zakladnice konceptov lastninskega, premoženjskega in dohodkovnega razmerja. V bogatem zgodovinskem viru idej in praks se po mojem mnenju skriva tudi kar nekaj mnenj o (ne)upravičenosti predlagane, sicer postopno zamišljene sorazmerne obdavčitve kapitala in dela.

Med ključnimi socialnimi in kulturnimi tirnicami slovenskega naroda so po mnenju antropologinje Vesne Vuk Godina slovenska staroslovanska zapuščina neposredne demokracije, koncepti zadružništva in skupnostnega delovanja ter odločanja. A glede na razvneto davčno vojno sem se odločil za poskus iskanja »recepta« v iskrivih družbenih konceptih Andreja Gosarja. Njegovo delo sta dolga leta krivično in hkrati zavestno zamolčevala komunistična partija in tudi slovensko vodstvo rimskokatoliške cerkve. Seveda se bom zgolj v nekaj črtah funkcijsko omejil na delček njegovih, za naše davčne in z njimi povezane razmisleke še vedno aktualnih predlogov in mehanizmov za udejanjanje (tudi na nekatere, ki zame, ekosocialista, niso sprejemljivi).

Leta 1933 in 1935 je Andrej Gosar v dveh delih izdal na približno 1600 straneh monumentalno, izjemno pronicljivo in vizionarsko delo Za nov družabni red. Ob naslonitvi na razvejeno Krekovo zapuščino zadružništva (že leta 1901 je izšel njegov Socijalizem!) je Gosar kot izrazit in življenjsko premočrten nasprotnik marksističnega komunizma (tudi jugoslovanske inačice socializma) in zagovornik močno socialno preoblikovanega kapitalizma in pomena zasebne lastnine izrecno poudaril, da je ključni cilj novega družbenega reda posameznikova in hkrati splošna blaginja. Po mnenju Petra Kovačiča Peršina je bil za Gosarja koncept krščanskega socializma pravzaprav tretja pot med konservativnim socialnim redom in radikalnim revolucionarnim komunizmom. Kot eno od ključnih napak kapitalističnega gospodarstva je posebej omenil, da se uravnava po dobičku namesto po ljudskih potrebah. Vendar ni zanikal potrebnosti sicer nadzorovanega delovanja trga, ki pa naj bo prednostno namenjen povečevanju splošne blaginje, do katere po njegovem mnenju vodi edinole tako imenovana srednja pot. A nekatere njegove koncepte bi celo z današnjega zornega kota težko označili za neke vrste srednjo družbeno pot. Leta 1923 je tako med drugim predlagal »socializacijo« (nacionalizacijo) bank (NLB-privatizacija!) in delniških podjetij, ki so po njegovem mnenju najbolj zrela za socializacijo, zato naj bi se ta pri njih tudi začela. Prav tako je kasneje predlagal koncept samoupravne družbe, močno omejitev finančnega gospostva velekapitalistov v gospodarstvu in politiki, zlasti z omejitvami pri najemanju posojil in nadzorom vlagateljev in javnosti nad finančnimi transakcijami, predlagal je premoženjsko odgovornost oseb v denarnih zavodih, zaostritev njihove kazenske odgovornosti itd.

Krščanski socialist Gosar je že pred drugo svetovno vojno sicer znotraj reformiranega kapitalizma poudaril izjemen družbeni pomen socialne pravičnosti, zlasti z vidika sodobne socialne etike. Temeljni povod za zasnovo njegovega družbenega nauka pa je bilo brezobzirno izkoriščanje delavcev, ki si ga je dovolil kapital. Vsaka pravična družba bi morala po njegovem mnenju z zadostnimi in stalnimi dohodki vsem ljudem zagotoviti razmere za primerno, človeka vredno življenje. Zgolj nestalni dohodki (danes govorimo o prekarnosti) po njegovi sodbi ne omogočajo nič drugega kot le življenje iz rok v usta. Sleherni čezmerni dohodki (njihove zgornje meje ni natančneje opredelil) pa gredo po Gosarjevi sodbi nujno v škodo drugih ljudi. Skrb za družbeno in etično prednostno zagotovitev osnovnih gmotnih razmer za človeka vredno življenje vseh ljudi, ki hočejo delati (ni pa bil podpornik univerzalnega temeljnega dohodka), je ključna naloga države in lokalnih skupnosti.

»Veliko premoženje daje samo po sebi človeku moč nad drugimi ljudmi in s tem tudi vpliv na družbene razmere in njihov razvoj,« je zapisal leta 1933. Pretirano neenakomerna porazdelitev lastnine med ljudmi je po njegovem mnenju temeljni vir družbene nepravičnosti, zato je treba obseg zasebne lastnine tako omejiti, da ne bo ovira pravičnemu (pravičnejšemu) porazdeljevanju dohodkov in dela. Omejitev zasebne lastnine mora biti dvojna, omejitev obsega in tudi pravic, torej načina gospodarjenja z lastnino, je zapisal.

Gosar je na zboru zaupnikov takratne Slovenske ljudske stranke leta 1920 po navedbah zgodovinarja Jurija Perovška predstavil »socialno pravični družbeni red« in izrecno poudaril, da sta poleg priznavanja zasebne lastnine in določitve maksimalne višine dopustnega premoženja nujni še progresivna obdavčitev dohodkov iz premoženja in določitev neobdavčljivega eksistenčnega minimuma. Gosar (1923) je poleg izvirnega koncepta samoupravne družbe znotraj socialnega kapitalizma in modela ekonomske demokracije posebej poudaril pomen tako imenovane najvišje premoženjske meje, torej določitve zgornje meje obsega premoženja, kot skrajno občutljivega, a po njegovem mnenju nujnega državnega ukrepa za dosego krščanske pravičnosti v družbi. Seveda se je zelo zavedal takratne družbene, politične radikalnosti svojega predloga (ki danes ni nič manjša, op. pisca), čeprav seveda ni predlagal enakomerne, vsesplošne »komunistične« porazdelitve celotnega premoženja. Zapisal je, da je med vsemi socialnimi idejami prav zahteva po najvišji premoženjski meji največji kamen spotike. Pri navedenem socialnem predlogu je izhajal tudi iz izhodišča, da zasebni dobiček, za katerega si prizadevajo posamezni kapitalisti, nikakor ne pomeni vselej hkrati tudi splošnega dobička in družbene koristi.

Iz njegovih mnenj o udejanjanju krščanske socialnosti in družbene solidarnosti je več kot očitno, da bi v sedanji davčni razpravi podprl predlog sorazmerne obdavčitve kapitala in dela, v zelo bližnji prihodnosti pa zelo verjetno tudi davek na robote. Andrej Gosar je bil vse življenje ne le sočuten kristjan, temveč tudi vnet zagovornik splošnih interesov slovenskega naroda. Prav zato me silno zanima, kako bi se odzval na grožnje nekaterih podjetnikov o izselitvi iz Slovenije, če bo vladna koalicija davčni sistem postavila na »temno stran lune, pardon – Meseca«! Nekje v sebi slišim njegov odgovor.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.