Komentar / O nerojenih otrocih
Dejstvo je, da je pravica do izbire oziroma odločanja ženske o lastnem telesu utemeljena v slovenski ustavi in v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki embrio oziroma fetus obravnava kot del ženskega telesa in utero
Tisti, ki se predstavljajo kot zagovorniki »kulture življenja«, radi uporabljajo argument, da tudi rimsko pravo nerojenemu otroku priznava pravno subjektiviteto, s čimer želijo podkrepiti svoje stališče, da je zarodek oseba in da je umetna prekinitev nosečnosti – tudi v ustavno zagotovljenih in zakonsko zamejenih okvirih – umor. Kot pravna avtoriteta pri nas ta argument v javnosti posebej glasno zagovarja nekdanji sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice Boštjan M. Zupančič. (na fotografiji na rdeči maši (maši za pravnike) v ljubljanski stolnici, 10. 10. 2018
© Borut Krajnc
Tisti, ki se predstavljajo kot zagovorniki »kulture življenja«, radi uporabljajo argument, da tudi rimsko pravo nerojenemu otroku priznava pravno subjektiviteto, s čimer želijo podkrepiti svoje stališče, da je zarodek oseba in da je umetna prekinitev nosečnosti – tudi v ustavno zagotovljenih in zakonsko zamejenih okvirih – umor. Kot pravna avtoriteta pri nas ta argument v javnosti posebej glasno zagovarja nekdanji sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice Boštjan M. Zupančič, denimo lani v škandaloznem komentarju ob smrti konservativne političarke, nekdanje predsednice evropskega parlamenta in borke za zakonsko ureditev pravice žensk do splava v Franciji Simone Veil, ki jo je imenoval največjo morilko vseh časov, sedaj pa v pravnem memorandumu ob sojenju dr. Strehovcu. S takšnimi pogledi je dobrodošel gost v imperialnih medijih, kot nesporno avtoriteto ga navaja tudi Bernard Nežmah v Mladini.