Bitka za Ameriko

Kako je Trump med kongresno predvolilno kampanjo naredil Ameriko spet veliko, varno in belo

Prvi predsednikov tvit po volitvah

Prvi predsednikov tvit po volitvah

Ko so republikanci leta 1994 – dve leti po Clintonovi izvolitvi – na kongresnih volitvah osvojili predstavniški dom (spodnji dom kongresa), so začeli proti predsedniku Billu Clintonu sprožati preiskave, ki so se končale z impičmentom. Zdaj bodo lahko to demokrati počeli Donaldu Trumpu – ker so na kongresnih volitvah osvojili predstavniški dom, bodo lahko proti njemu sprožali preiskave, ki se bodo končale z impičmentom.

Republikanci so zadržali senat, tako da bo Trump lahko na vrhovno sodišče imenoval konservativne sodnike. In med predvolilno kampanjo je delal vse, da ne bi izgubil senata. Šel je tako daleč, da je Američane razdelil na belce in nebelce.

Poleti je na velika platna privršal triler Sicario 2, ki se začne takole: ameriški helikopterji in policijski avtomobili ponoči na ameriško-mehiški meji obkolijo skupino ljudi, ki skušajo ilegalno prebegniti v Ameriko – eden izmed prebežnikov se nenadoma loči od skupine, steče stran, odvrže nahrbtnik, poklekne, razširi roke, pogleda proti nebu, dahne »Alah je velik« in se razstreli. Takoj zatem v Kansas Cityju, ponosnem in patriotskem osrčju Amerike, v supermarket vstopijo moški »bližnjevzhodnega videza« in se drug za drugim – hladnokrvno, neusmiljeno – razstrelijo.

Sporočilo je na dlani: mehiški karteli so začeli v Ameriko namesto kokaina tihotapiti teroriste, mučenike Islamske države! »Kojoti« zdaj po begunskih, prebežniških poteh v Ameriko tihotapijo teroriste! In Ameriko spreminjajo v Bližnji vzhod!

Sicario 2 se začne tam, kjer se je začela Trumpova predsedniška predvolilna kampanja: na ameriško-mehiški meji, prek katere naj bi v Ameriko prihajali »morilci, posiljevalci in kriminalci«, ki bi jih Trump, vsaj tako je napovedal, ustavil s »prelepim« zidom. Film je dopolnil Trumpa, ali bolje rečeno – film je Trumpovo rasistično paranojo prignal do fiktivne skrajnosti.

Trump pa je filmu verjel – to, kar je videl in slišal v tem filmu, je vzel zares in dobesedno. Ko se je na jugu Mehike oblikovala karavana ljudi, bolj ali manj prebežnikov iz Hondurasa, beguncev pred nasiljem uličnih tolp, revščino, kaosom, diktaturo, paravojaškim terorjem in drugimi posledicami vojaškega puča, ki ga je leta 2009 v Hondurasu zrežirala in financirala Amerika ( jasno, zrušili so demokratično izvoljenega predsednika Manuela Zelayo), je najprej oznanil, da se v tej karavani, ki je pešačila proti ameriški meji, skrivajo kriminalci, s čimer je dal svojim volivcem jasno vedeti: ilegalni priseljenci so kriminalci! Potem pa je ksenofobično retoriko divje stopnjeval in z vsem pompom oznanil, da se v tej karavani skrivajo islamisti in džihadisti, »neznanci z Bližnjega vzhoda«, s čimer je svoji volilni bazi povsem jasno sporočil: ilegalni priseljenci bodo Ameriko spremenili v Bližnji vzhod! Sicario 2 ni le film!

Donaldu Trumpu, ameriškemu predsedniku, velikemu upu republikanskih kandidatov na kongresnih volitvah, ki so se odvrtele 6. novembra (Američani so volili senatorje, kongresnike, guvernerje, župane, mestne in šolske svetnike ipd.), je zmanjkalo kopnega – svoje ljudstvo, svojo volilno bazo, od Južne do Severne Karoline, od Južne do Severne Dakote, od Misisipija do Alabame, od Iowe do Nevade, od Teksasa do Floride, je začel zastraševati s fikcijo. Ljudje, volite republikance, preden fikcija postane resničnost!

Od človeka, ki je »fake news«, »postresnico« in »alternativna dejstva« že davno spremenil v svojo politiko, česa drugega niti ne bi pričakovali. Če ni trdil, da so v karavani kriminalci in teroristi, je trdil, da so v njej »mladi, močni fantje«, s čimer je dal jasno vedeti: prihajajo posiljevalci! Skrijte ženske! Ali kot je rekel: »Ženske nočejo tiste karavane.«

A šel je še korak dlje v norost: republikansko predvolilno kampanjo je osredotočil prav na to karavano prebežnikov. Rekli boste: kako to, da je ni osredotočil na kaj drugega, recimo na svojo »veliko zmago«, na uspešno in »prelepo« imenovanje Bretta Kavanaugha za novega vrhovnega sodnika ter na veliko in »prelepo« davčno reformo?

Iz dveh razlogov. Prvič, ker se je že med njegovo predsedniško kampanjo izkazalo, da protiimigrantska retorika deluje. Rečeš, da so Mehičani kriminalci, morilci in posiljevalci – in že pritegneš pozornost. Rečeš, da boš izgnal vse ilegalne priseljence – in že osvojiš srca in glave. Rečeš, da boš muslimanom prepovedal vstop v Ameriko – in že si ameriški predsednik. Ksenofobija, etnonacionalizem in rasizem delajo »čudeže«.

Rasizem je postal nova normalnost letošnje kongresne predvolilne kampanje. Povsod, kjer so bili republikanci ogroženi in obupani, so v kampanje – izjave, slogane, oglase ipd. – vnašali rasistične podtone.

In drugič, ker njegovi »veliki zmagi« sploh nista zmagi. Na Kavanaughovo imenovanje so vsi izredno hitro pozabili, tako da ga ni bilo mogoče molsti, davčno reformo, ki jo je zapakiral kot darilo korporacijam in bogatašem, pa so ljudje dojeli natanko tako – kot Trumpovo darilo korporacijam in bogatašem. Kot je pokazala javnomnenjska raziskava, ki jo je nedavno opravila TV-mreža CNBC, je večina Američanov prepričana, da so s Trumpovo davčno reformo profitirali bogataši in korporacije, le 11 odstotkov jih meni, da so z njo profitirali tudi navadni državljani, še manj, le 8 odstotkov, pa jih pravi, da so s tem profitirali neposredno oni sami (a nikar ne mislite, da bi demokrati, če bi zmagali, odpravili ali razveljavili Trumpovo davčno reformo).

Trump se ni mogel hvaliti niti s Kavanaughom niti z davčno reformo, še manj z ekonomijo (ne, »prelepi« makroekonomski kazalci se v žepih srednjega razreda ne poznajo), prav tako pa tudi ne z obljubljenimi masivnimi investicijami v infrastrukturo, saj jih ni bilo (razdavčenje bogatašev je pač odpihnilo denar za gradnjo in obnovo infrastrukture), in z zdravstveno reformo, saj mu Obamove zdravstvene reforme – alias ObamaCare – ni uspelo odpraviti in je zamenjati z »novo, boljšo, cenejšo, učinkovitejšo«, kot je obljubljal med predsedniško kampanjo. Republikanci so delali vse, da bi jo zrušili, a so se vedno zadnji trenutek ustavili. Ne brez tehtnega razloga, se razume: Američani so namreč z Obamovo zdravstveno reformo precej, precej bolj zadovoljni kot s Trumpovo davčno reformo.

Najprej belci!

Trumpu, ki je v času predvolilne kampanje srečo preizkušal s številnimi lažmi (srednjemu razredu bomo še do volitev znižali davke!), za hip ali dva tudi s tezo, da gibanje #MeToo moškim dela krivico, in ki je, kot pravi njegov nekdanji odvetnik Michael Cohen, rad rekel, da ga črnci ne volijo, »ker so preveč zabiti«, se je očitno zdelo, da še najmanj tvega, če podžiga rasne predsodke, strahove in tesnobe – njegova volilna baza so itak belci, še posebej tisti belci, ki so prepričani, da belci izgubljajo kulturno, demografsko in rasno prevlado in da postajajo manjšina, da so torej žrtve genocida. In takih je veliko.

Ekonomija je zanje irelevantna – ideologija je vse. Razredni boj je zanje irelevanten – kulturni boj je vse. Trump lahko povsem mirno razdavčuje bogataše in korporacije – pomembno je, da prikimava jeznim, paničnim, zrevoltiranim belcem in njihovim rasnim predsodkom, strahovom in tesnobam. Da bi pa njihovim rasnim predsodkom, strahovom in tesnobam lahko prikimaval, jih je moral najprej podžgati in naščuvati. Moral jim je reči: prav imate! Vaši rasni predsodki, strahovi in tesnobe so upravičeni – res prihajajo!

In da bi bil prepričljivejši, da bi torej pokazal, da je položaj res alarmanten, je na mejo poslal 5000 vojakov, ki naj bi karavani prebežnikov preprečili vstop v Ameriko. Pazite: karavana prebežnikov je bila tedaj 1500 kilometrov od meje, proti meji se je prebijala peš, to pomeni, da bo do meje prišla šele čez nekaj tednov ali mesecev (ali nikoli), Trump, ki je na meji obljubljal postavitev orjaškega zidu, pa je tja bombastično in urgentno poslal vojsko – kot da bo karavana do meje prišla čez nekaj ur! Kot da neposredno in smrtno ogroža ameriško nacionalno varnost! In kot da bo zdaj zdaj štela več sto tisoč ljudi!

V resnici jih je bilo v karavani le nekaj tisoč, pretežno žensk in otrok. In vprašanje je, koliko jih bo nazadnje sploh pripešačilo do meje. Ne pozabite, da je spomladi z juga Mehike na pot proti ameriški meji krenila karavana, ki je štela okrog 1500 ljudi, toda do meje jih je nazadnje prišlo le kakih 500.

No, 5000 ameriških vojakov bo zdaj nekaj mesecev na meji čakalo karavano. Vse to govori predvsem o tem, kako zelo paničen je bil Trump. A ni se bal prebežnikov, temveč Američanov – volivcev. Ankete in projekcije – ABC News/Washington Post, NBC News/ Wall Street Journal, »Battleground Tracker« (via CBS News) – so kazale, da bi lahko republikanci izgubili večino v predstavniškem domu. Kar je pomenilo, da bi demokrati pridobili 23 sedežev – in to, da bi republikanci izgubili spodnji dom kongresa, je bilo v nekem smislu srhljivo. In če bi v predstavniškem domu pridobili 23 sedežev (portal RealClearPolitics in podobni agregati vseh sondaž so jim jih napovedali od 25 do 40), ali to pomeni, da bi lahko tudi v senatu pridobili tista dva sedeža, ki sta jim manjkala do večine? Teoretično da, praktično pa ne: portal FiveThirtyEight, precej natančen napovedovalec volilnih izidov, jim je dajal le 10-odstotne možnosti, da pridobijo več kot dva sedeža. Še huje: demokrati bi lahko nekaj senatnih sedežev celo izgubili, saj so jih šest branili v državah (Florida, Indiana, Misuri, Montana, Severna Dakota, Zahodna Virginija), ki jih je leta 2016 z velikim naskokom osvojil Trump.

Trump si tega, da bi demokrati odnesli oba kongresna domova (že izguba predstavniškega doma bi pomenila katastrofo), ni mogel privoščiti – če bi demokrati prevzeli oblast v obeh domovih, ne bi mogel imenovati nobenega konservativnega vrhovnega sodnika več, kakor tudi ne bi mogel nadaljevati davčne reforme in kompulzivnega brisanja sledov Obamovega predsednikovanja. Še huje: če bi demokrati prevzeli oblast v predstavniškem domu in senatu, bi lahko končno stekli tudi vsi postopki za Trumpov impičment in vse druge preiskave, recimo o osebnem bogatenju v času predsedniškega mandata, saj bi se lahko demokrati zdaj dokopali tudi do njegovih skritih davčnih napovedi.

Ergo: če je hotel Trump politično preživeti, je moral oba kongresna domova rešiti pred demokrati. Da bi ju rešil, je moral »mobilizirati« svoje ljudstvo – svojo volilno bazo. Da bi »mobiliziral« svoje ljudstvo, je moral tisto karavano prikazati kot katastrofo, kot ultimativno pošast. In sklenil je, da ji napove vojno. Rekel je, da prebežniki prihajajo brez veljavne, legitimne pravice do azila (kako je vedel?), rekel je, da bo na mejo poslal 5000 vojakov (politizacija vojske!), rekel je, da jih bo poslal 15 tisoč (več, kot se jih zdaj v Afganistanu bori proti talibanom, Al Kaidi in Islamski državi!), rekel je, da bodo kamenje, s katerim bi ti prebežniki obmetavali vojake, razumeli kot »strelno orožje«, na katero naj bi vojska – vsaj tak je bil podton – odgovorila z ognjem (nigerijska vojska je takoj zatem citirala Trumpovo izjavo, ko je postrelila množico muslimanov, ki so metali kamenje!), rekel je, da bo z izvršnim poveljem razveljavil 14. amandma ustave (ki osebam, rojenim v Ameriki, zagotavlja ameriško državljanstvo), tako da otroci, ki se ilegalnim priseljencem rodijo v Ameriki (anchor babies), ne bi več samodejno dobili ameriškega državljanstva (ustavnih amandmajev ni mogoče razveljaviti z izvršnim poveljem!), rekel je, da bodo vse prebežnike zaprli v »masivna šotorska mesta«, v katerih bodo ostali »zelo dolgo«, in rekel je, da karavana prebežnikov pripravlja »invazijo na našo deželo«.

Le izpolnjevali so Trumpove ukaze

Ja, uporabil je izraz »invazija«, natanko ta izraz pa je za te prebežnike v zapisih na družabnih omrežjih uporabljal Robert Bowers, dementni belski neonacistični konspirološki etnonacionalist, ki je 27. oktobra, deset dni pred kongresnimi volitvami, v pittsburški sinagogi Tree of Life pobil 11 judov. Bowers je napovedal, da bo pobil tiste, ki podpirajo judovsko organizacijo HIAS (Hebrew Immigrant Aid Society), ki novim priseljencem – prebežnikom, azilantom ipd. – pomaga pri namestitvi. »Odprite oči,« je zapisal tik pred križarskim pohodom, »umazani judje v našo deželo dovažajo umazane muslimane!« Pittsburška kongregacija Tree of Life je podpirala HIAS: »HIAS k nam dovaža zavojevalce, ki pobijajo naše ljudi. Ne morem mirno sedeti in gledati, kako masakrirajo moje ljudstvo. Jebite se – noter grem!« In je tudi šel.

Trump – infantilni promotor rasizma, diskriminacije, ksenofobije, islamofobije, razbijanja priseljenskih družin, spolnega nasilja, kulta osebnosti, diktatorjev, brexita, ekocida, kleptokracije in konspirološke, mračnjaške, destruktivne kulture – ga je čakal. Še več: s histerično nativistično protiimigrantsko retoriko, ki dosledno kriminalizira priseljence in njihove podpornike, ga je dobesedno klical. O, še več: Bowers – nativistični histerik, alergičen na »invazivno« karavano prebežnikov, na »zavojevalske« priseljence in nebelce – je Trumpa le grizlijevsko dopolnil. Nacistični zločinci so v Nürnbergu trdili, da so le izpolnjevali Hitlerjeve ukaze – Bowers lahko na sodišču reče, da je le izpolnjeval Trumpove ukaze.

In to niti ne bi bil precedenčni primer: Patrick Stein, Trumpov fen, ki mu sodijo, ker je leta 2016, tik pred predsedniškimi volitvami, v Garden Cityju (Kansas) pripravljal bombni atentat na stanovanjski kompleks, v katerem so živeli muslimani, trdi natanko to – da je le izpolnjeval Trumpove ukaze. Njegov odvetnik pravi, da je Steina nahujskala Trumpova retorika – in da je verjel Trumpovim lažem.

Da je le izpolnjeval Trumpove ukaze, pa bi lahko rekel tudi Cesar Sayoc, Trumpov fen, ki se je v predvolilno kampanjo vključil s tem, da je zakoncema Clinton, zakoncema Obama, magnatu Georgeu Sorosu, TV-mreži CNN, Robertu De Niru in drugim poslal pisemske bombe – eksterminirati je hotel tiste, ki jih je Trump psoval in razglašal za »sovražnike ljudstva«. Hotel je pomagati.

Dobili so ga 26. oktobra, dan po tem, ko je rasist v Jeffersontownu (Kentucky) ubil ostarela črnca, in dan pred Bowersovim pokolom. In le kdo se ob njegovi »eksterminaciji« judov ne bi spomnil neonacistov in rasistov, ki so lani tako »ponosno« marširali v Charlottesvillu, mahali z baklami, stiskali pesti in vzklikali: »Judje nas ne bodo zamenjali!« Jasno, Trump je rekel, da so med njimi tudi »zelo fejst ljudje«.

Leta 2016 je bilo v Ameriki 99 rasističnih in neonacističnih organizacij – lani pa že 121. Trump deluje res inspirativno.

Kongresna predvolilna kampanja je bila njegov pornič.

Oktobrska presenečenja

Vprašanje je bilo le – s čim bo Trump, ki hoče biti dojenček pri vsakem krstu, nevesta na vsaki poroki in truplo na vsakem pogrebu (če naj parafraziram Bette Midler), šokiral naslednji dan? In naslednji dan? In naslednji dan? »Oktobrsko presenečenje« ni bilo več le eno – kot »oktobrsko presenečenje« je bil tempiran vsak Trumpov tvit, vsaka Trumpova izjava, vsak Trumpov nastop.

A ne brez razloga – demokratom je »na papirju« dobro kazalo: imeli so več denarja kot republikanci, imeli so višjo splošno javnomnenjsko podporo kot republikanci, registrirali so več novih volivcev kot republikanci, od povsod so poročali o volilnem entuziazmu Afroameričanov in Latinskih Američanov, ki so jim demokrati že tradicionalno ljubši od republikancev, neopredeljeni, industrijski delavci v Michiganu, Wisconsinu in Ohiu in belski predmestni volivci – še posebej predmestne belke – so se nagibali na demokratsko stran, Trumpu so ratingi pred volitvami padli, volilo naj bi veliko mladih, ogromno ljudi pa je volilo predčasno. Dva dni pred volitvami je že volilo 35 milijonov Američanov, precej več kot na prejšnjih kongresnih volitvah, ko je bila volilna udeležba le 37-odstotna.

A Trumpu so igro in ritem kvarili tudi pisemski bombaš, morilec judov in mizoginik-rasist, ki je tri dni pred volitvami v Tallahasseeju (Florida) na tečaju joge postrelil množico žensk (in dve ubil), vsi ti množični morilci pa so pokazali, da Amerike ne ogrožajo prebežniki, pred katerimi je svaril Trump, temveč prav sami Trumpovi volivci – Trumpovi feni.

Trumpovi volivci so pobijali Američane, Trump pa je Američane še naprej mirno in brez sramu zastraševal s karavano, priseljenci, nebelci, ki menda prihajajo zato, da bi lahko pobijali belce. Če karavane ne bi bilo, bi si jo izmislil. Itak je izgledala kot izmislek belske rasne paranoje. Potreboval jo je – kot je med predsedniško kampanjo potreboval Hillary Clinton.

Teden pred volitvami je svoj rasizem stopnjeval do konca: kar sam je namreč – prek Twitterja! – lansiral predvolilni oglas, ki ni puščal nobenega dvoma, da so karavanski prebežniki, ki se skušajo priseliti v ZDA, kriminalci in morilci in da skušajo demokrati ZDA preplaviti z latinskoameriškimi kriminalci in morilci. V videu najprej pokaže Luisa Bracamontesa, ilegalnega priseljenca, ki so ga že dvakrat izgnali, a so ga »demokrati spustili nazaj v Ameriko« (v resnici se je vrnil v času predsednika Busha, republikanca), tako da je potem leta 2004 v Sacramentu ubil dva šerifova pomočnika. Kot vidimo, se Bracamontes sodišču le arogantno posmehuje, ubojev pa ne obžaluje. Sporočilo je jasno: pošast! Potem pa pokaže latinskoameriške prebežnike, ki se valijo proti meji, kjer naj bi zaprosili za azil. Sporočilo je spet jasno: med njimi so številni Bracamontesi! Priseljenci so rojeni kriminalci in morilci! »Nezaslišano! Kaj demokrati počnejo naši deželi! Volite republikance!«

Demokrati bi lahko mirno odvrnili: »Nezaslišano! Kaj Trump počne naši deželi! Volite demokrate!« Prav res: Trump je Ameriko s polno paro, polnimi jadri, neronskim zadahom in naravnost religiozno vnemo potapljal v močvirje rasistične demagogije, še toliko bolj, ker je študija, ki jo je prav letos objavil konservativni Cato Institute, pokazala, da priseljenci ne povečajo stopnje kriminala in da proporcialno zagrešijo manj kriminalnih dejanj od domačinov.

Ta oglas je mnoge spomnil na razvpiti rasistični predvolilni oglas, s katerim so privrženci republikanskega predsedniškega kandidata Georgea H. W. Busha leta 1988 napadli Michaela Dukakisa, demokratskega predsedniškega kandidata. Oglas je najprej povedal, da Bush podpira smrtno kazen za morilce. Potem je povedal, da Dukakis smrtni kazni nasprotuje, še več – Dukakis nima nič proti, če gredo obsojeni morilci lahko za konec tedna domov. Nazadnje pa je povedal, da so Willieja Hortona za konec tedna spustili na prostost in v tem času je potem zaklal nekega moškega in posilil njegovo dekle. Horton je bil kakopak temnopolt. Bushevi privrženci so skušali »mobilizirati« belske volivce.

Bush – kandidat za ameriškega predsednika – se je tedaj z gnusom distanciral od rasističnega predvolilnega oglasa privržencev. Danes je drugače: Trump – ameriški predsednik – je sam lansiral rasistični predvolilni oglas. Zaveda se moči in učinkovitosti rasizma. Veliko rasizma je potreboval, da bi »mobiliziral« svojo volilno bazo. Veliko rasizma je potreboval, da bi prestrašil in zastrašil svoje ljudstvo. Veliko rasizma je potreboval, da bi preglasil demokrate. Veliko rasizma je potreboval, da bi lahko svojo vojsko – oh, in svoje ljudstvo – odpeljal v raj, v »spet veliko Ameriko«.

Da je slogan »Naredimo Ameriko spet veliko« – Make America Great Again, alias MAGA – rasističen, vemo, kakor tudi vemo, da je rasističen prikrito, zastrto, šifrirano, ne pa neposredno. Komponiran je tako, da lahko Trump in njegovi vedno »plavzibilno« zanikajo, da je rasističen, pa četudi je jasno, da govori o tem, da je treba Ameriko narediti spet belo in belsko (pač »veliko« kot »nekoč«). Pri Trumpovem novem oglasu – sicer vizualni radikalizaciji njegove dobro znane predvolilne mantre, da so Mehičani, ki prihajajo v Ameriko, dilerji, kriminalci in posiljevalci – pa ni bilo več nobenega prikrivanja in šifriranja, ampak je bilo vse neposredno: nebelci so kriminalci, morilci! Nebelcev ne spustimo več noter! Nebelcev ne bomo več tolerirali! Ameriko bomo naredili spet belo! Ameriko bomo naredili spet belsko! Ameriko bomo naredili spet veliko!

Trump rasnih napetosti ni miril, ampak jih je razvnemal in razpihoval. Kot džanki – zasvojen je z rasističnimi fantazijami. A ne pozabite: ljudstvo od firerja vedno terja prav to – da je iracionalen, pretiran, glasen, nefiltriran, nelogičen, brezobziren, saj s tem dokazuje, da je res ljudski. Nič čudnega, da je med kongresno kampanjo deloval kot diler – razpečeval je rasistične napetosti, rasistične fantazije, rasistični džank. Ne sramujte se svojega rasizma! Objemite ga! Najprej belci!

Rasizem je postal nova normalnost letošnje kongresne predvolilne kampanje. Povsod, kjer so bili republikanci ogroženi in obupani, so v kampanje – izjave, slogane, oglase ipd. – vnašali rasistične podtone. Recimo: ko je newyorškemu republikanskemu kongresniku Johnu Fasu gorelo pod nogami, so republikanci lansirali oglase, v katerih so volivce strašili in svarili, da je bil njegov demokratski tekmec, temnopolti Antonio Delgado, nekoč reper in da je pisal »strašna« besedila. Rasni spin je bil očiten. V oglasu se pojavi belec, ki dahne: »Nihče tu pri nas ne govori tako – to je žaljivo.« Če boste izvolili Delgada, potem bodo tu, pri nas, govorili repersko! Črnsko! Kriminalno!

Trump vs. Obama

Trump, ki je izgledal kot ameriška verzija Alternative za Nemčijo, se s posledicami svojih besed – s posledicami svojega razpihovanja rasističnega ognja – ni ukvarjal. Še zdaleč ne. Vseeno mu je bilo, če bo Ameriko po volitvah razneslo in če se bo utapljala v rasnih napetostih, magari rasni vojni. Amerika bo njegova – ali pa je ne bo!

Zato je tudi hotel svoje ljudstvo na vsak način in za vsako ceno čim bolj prestrašiti. Glejte, prihaja karavana! Prihajajo dilerji, morilci, kriminalci, posiljevalci! Pripravlja se invazija na Ameriko! Amerika je napadena! Nacionalna varnost je ogrožena! Trump je to karavano napihnil čez vse plafone, ali bolje rečeno: pripisal ji je status in razsežnost novega terorističnega napada, nove Al Kaide, nove Islamske države, novega 11. septembra.

Vse to se je »prelepo« podalo ameriški predvolilni folklori: tu so bili skrivnostni financerji kampanj, skriti za Političnimi akcijskimi komiteji, dvomi o ugotovitvah javnomnenjskih anket, elektronske volilne mašine, ki so tako zastarele, da jih je mogoče zlahka shekati (Rusi, vljudno vabljeni!), elektronske volilne mašine, ki ne puščajo »papirnate sledi«, tako da se z volilnimi glasovi zlahka manipulira, prorepublikansko »naštelane« elektronske mašine v Teksasu, »ruske« dezinformacijske kampanje na Facebooku in Twitterju, »kiberteroristični« napadi na volilne podatkovne zbirke in republikanski poskusi, da bi črnskim, latinskoameriškim in staroselskim volivcem v Georgii, Severni Dakoti, Arizoni, Misuriju, Indiani in Kansasu otežili ali preprečili volilno udeležbo – v Georgii, kjer bi lahko guvernerka postala Stacey Abrams, s čimer bi postala prva črnska guvernerka v zgodovini Amerike, so policisti avtobus s črnci, ki so jih peljali na predčasne volitve, ustavili, črnce pa razgnali.

V Georgii, kjer bi lahko guvernerka postala Stacey Abrams, s čimer bi postala prva črnska guvernerka v zgodovini Amerike, so policisti avtobus s črnci, ki so jih peljali na predčasne volitve, ustavili, črnce pa razgnali.

In seveda: tu so bili strahovi republikancev, da jim je Trump ugrabil kampanjo in da jih bo njegova protiimigrantska retorika pokopala, in demokratski strahovi, da bodo republikanci ukradli volitve in da bodo tokratni volilni izidi še šokantnejši in katastrofalnejši kot leta 2016.

To je bila bitka za Ameriko, v katero sta obe strani, republikanska in demokratska, zmetali pet milijard dolarjev.

Trump je z rasistično retoriko vztrajno, enodimenzionalno in resničnostno mežikal svoji volilni bazi, kot da spet ve nekaj, česar vsi drugi, z anketami in analitiki vred, ne vedo, toda vprašanje je bilo, ali bodo feni, ki so množično drli na njegove bučne predvolilne shode, 6. novembra zdrveli na volišča in obkrožili republikanskega kandidata, do katerega niti približno ne čutijo tega, kar čutijo do Trumpa.

A po drugi strani: letošnja kongresna predvolilna kampanja je itak izgledala kot predsedniška predvolilna kampanja, kot Trump vs. Obama, še toliko bolj, ko se je pred koncem vanjo tudi zares in aktivno – s shodi, govori, agitkami ipd. – vključil Barack Obama, ki se je čudil: »Zakaj so ti, ki so dobili predsedniške volitve, ves čas tako jezni?«

Res noro: republikanci so imeli pred temi volitvami v lasti Belo hišo, kongres in 33 guvernerjev, pa so bili še vedno nezadovoljni! Kako jezni in nezadovoljni bodo šele zdaj, ko so brez predstavniškega doma in še nekaj guvernerjev. Pred Ameriko je II. državljanska vojna.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.