Kratek spomin

Janša je Slovenijo postavil na pravno pot k marakeški deklaraciji

Državni zbor bo 21. novembra na izredni seji razpravljal o dogovoru Združenih narodov o varnih, urejenih in zakonitih migracijah, ki je globalno nadaljevanje marakeške politične deklaracije. Slednjo so 2. maja letos z nekaterimi afriškimi državami podpisale vse članice EU razen Madžarske. Gre za različna dokumenta, ki sta, po besedah poslanca SDS Branka Grimsa, vsebinsko enaka. Prvi velja na ravni EU, drugi na ravni OZN in bo sprejet 11. decembra letos. Sklic izredne seje so zahtevali poslanci SDS, NSi in SNS, ki od vlade zahtevajo, da od dogovora odstopi. Pri tem pa poslanci SDS pozabljajo, da je Slovenija v času vlade Janeza Janše postavila pravne temelje, na katerih deklaracija zdaj stoji.

Marakeška politična deklaracija je bila sprejeta maja letos na 5. evroafriški ministrski konferenci o migracijah in razvoju. Takrat je bil potrjen akcijski načrt za obdobje 2018–2020, usmerjen k lažji izmenjavi in sodelovanju med državami na migracijski poti v Severni, Zahodni in Srednji Afriki ter Evropi. Ti dvoletni akcijski načrti temeljijo na rabatskem procesu in deklaraciji Afrika–EU o migracijah in razvoju iz leta 2006, ki jih je podpisala tudi Slovenija.

To je bil čas prve Janševe vlade. Ta je v Rabat poslala tedanjega ministra za notranje zadeve Dragutina Mateja, ki se je 10. in 11. julija 2006 udeležil 1. evroafriške konference o migracijah in razvoju. Vlada je takrat zapisala, »da so migracije integralni del odnosov EU s tretjimi državami, zato predstavlja konferenca v Rabatu pomemben korak k medsebojnemu razumevanju in skupnemu iskanju učinkovitih odgovorov«. Dodali so, da »bo Slovenija migracije uvrstila med prioritetna področja«, ter se trudila »za uresničevanje zastavljenih ciljev in ukrepov v okviru razvojno-partnerskega sodelovanja z Afriko«. Janševa vlada je novembra istega leta v Tripoliju podpisala deklaracijo Afrika–EU o migracijah in razvoju.

Leto pozneje je Janša v Lizboni podpisal lizbonsko deklaracijo in skupno strategijo Afrika–EU ter prvi akcijski načrt o migracijah za izvajanje med letoma 2008 in 2010. Takrat je za govorniškim pultom dejal, da »se ne smemo navaditi na podobe obupanih in izčrpanih migrantov, pogosto naplavljenih na obale Sredozemlja«. V govoru je poudaril, da so »človekove pravice nedeljive. Njihovo spoštovanje pa je temeljni princip vsake humane družbe.« V pričakovanju predsedstva Svetu Evropske unije je zaključil, da sta »skupna strategija in Akcijski načrt dobra okvira, zaveze so konkretne. Slovenija jih jemlje resno.«

Na podlagi prizadevanj EU za ureditev migracij je nastal globalni dogovor ZN o varnih, urejenih in zakonitih migracijah. Dogovor, ki se ga je prijelo ime marakeška deklaracija, je nezavezujoč. Velja za prvi globalni dogovor, s katerim si države prizadevajo urediti migracije, da bi bile te predvsem varnejše, svari pa tudi pred porastom ksenofobije in rasizma.

Od sporazuma so že odstopile Združene države Amerike, Rusija, Madžarska, Avstrija, Hrvaška, Češka in Švica. Mar je to res skupina držav, v kateri si želimo biti?