Manfred Dworschak

4. 1. 2019  |  Mladina 1  |  Svet

Napad na resničnost

Zakaj so laži v politiki tako uspešno orodje? Ker gre za območje verovanja in vere, pravijo religiologi.

Števec laži ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki so ga uvedli pri Washington Postu, se je 30. oktobra ustavil pri 6420 dokazano napačnih ali zavajajočih trditvah.

Števec laži ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki so ga uvedli pri Washington Postu, se je 30. oktobra ustavil pri 6420 dokazano napačnih ali zavajajočih trditvah.
© Profimedia

Iskreno se lahko vprašamo, kdo temu sploh še lahko sledi. Alternativa za Nemčijo hujska z neprikritimi lažmi proti pravno nezavezujočemu dogovoru OZN o migracijah in ga označuje za tajni program preseljevanja. Skrajno desni krogi fantazirajo celo o izkoreninjenju, saj se to preprosto prelepo ujema z zloglasno blodnjo o »zamenjavi prebivalstva«, zaradi katere se privrženci trmasto razburjajo že leta.

Števec laži ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki so ga uvedli pri Washington Postu, se je 30. oktobra ustavil pri 6420 dokazano napačnih ali zavajajočih trditvah. Trump brez zadržkov laže skoraj ves dan. Ko so morali po ameriških parlamentarnih volitvah na Floridi vnovič prešteti glasove, je zatrdil, da so se goljufi preoblačili in tako večkrat prišli na volišče, s čimer so njegovo stranko oropali zmage.

Kljub temu ima Trumpov karneval političnega propadanja med ameriškimi republikanci še vedno trdno podporo. Njegovi privrženci vsako njegovo za lase privlečeno izmišljotino samozavestno razglasijo za resnico. Alternativa za Nemčijo s svojimi pravljicami o zarotah kljub jasnim dokazom osvaja eno volilno okrožje za drugim.

Povedano na kratko, priča smo nastajanju presenetljivo trdnih religijskih skupnosti, ki kot pravi verniki verjamejo tem lažem. Mar ni to skregano s pametjo?

Da že zdavnaj ne gre več za običajno laganje, je občinstvu že jasno. Kdor laže na običajen način, skriva svoje namere, se izmika in pretvarja – ker preprosto nima toliko vpliva, da bi svoj cilj dosegel brez zvijač. Kdor laže, je prešibak za resnico.

Predrzne laži novega tipa pa so odkrit napad na resničnost. Vsi vedo, da gre za laži, in ravno to je njihovo sporočilo. Ničesar ne skušajo prikriti.

Te laži prikazujejo moč, ne šibkosti.

Zakaj so očitne laži in absurdne blodnjave besede v politiki tako uspešne? Bodimo vendar iskreni: laž osvobaja. Če se ne čutimo več vezani na dejstva, nas to osvobaja.

Očitno se privrženci počutijo dobesedno poživljeni in podžgani zaradi provokativne tematike in je nimajo nikoli dovolj. Druga stran jo lahko mirno razume kot grožnjo: svoja dejstva si lahko nekam vtakne.

Kaj o tem pravi znanost? Z vidika evolucijskih raziskav je to le na videz protislovno. Za vrsto, ki se mora znajti v zapletenem svetu, je kolektivna izguba občutka za realnost pravzaprav slaba metoda. Vendar imajo ljudje že od nekdaj koristi od skupnih sanjarij, kar dokazuje zgodovina ver in verovanj. Antropologi so ugotovili, da je ravno vera v neverjetno pripomogla k močni skupnosti.

Zakaj je ta strategija tako uspešna? Ker je za opredelitev za fikcijo treba premagati samega sebe. Ni preprosto strumno zatrjevati nesmiselnih stvari. Brezbožni in drugače misleči se zgražajo. A kdor kljub vsemu vztraja pri svojih prepričanjih, oddaja močne znake somišljenikom: ti vidijo, da se nanj lahko zanesejo, saj ta kot dokaz svoje lojalnosti žrtvuje svoj razum.

Religiologi govorijo o požrtvovalni predanosti. Vera se torej odraža tem močneje, čim več človeka terja. Ameriški antropolog Richard Sosis je dokazal, da so stroge, zahtevne verske skupnosti še posebej dolgožive in s tem hkrati uspešne.

Oblika žrtve skoraj ni pomembna; naj člani spoštujejo zapletena pravila posta ali kot katoliki v srednjem veku prisostvujejo večurnim mašam v latinščini, namen je isti: ljudje javno pokažejo, kaj so pripravljeni storiti za svojo skupnost.

Znamenje požrtvovalne predanosti pripomore k močni pripadnosti in tujcem v isti skupnosti fikcije omogoča, da si med seboj zaupajo, hkrati pa s tem odvračajo prisklednike, ki ne bi nič prispevali in bi se tudi hitro pobrali, če bi bilo treba. V ugodnih okoliščinah se tako lahko razrastejo velike zarotniške skupine in skupna fikcija postane zgodovinska sila.

Tega ne izkoriščajo samo vere, temveč enako tudi politične sekte, kajti tudi pripravljenost lagati – pa čeprav vsi dokazi govorijo drugače – je zanesljivo znamenje predanosti. Čim bolj drastično je vse skupaj, tem bolje.

Absurdne zgodbe so med privrženci vedno dobrodošle in se še posebej hitro širijo, kar ni naključje. Kar zveni neverjetno, osupne, hitro se prime in je najboljša pripovedna snov, dokler se zdi vsaj kolikor toliko skladna.

Stari Germani so si izmislili velikana Aurgelmirja, ki naj bi nastal iz strupenih gnojnih kapelj. Sin in hči sta velikanu zrasla iz potu leve podpazduhe, tako je opisano v pesnitvi Edda. Ko je Aurgelmir udaril skupaj s stopali, je nastal še en sin, ki je imel šest glav.

Nič manj nepozabna ni zgodba, da so v Nemčiji begunci nastanjeni v luksuznih domovih in si v zahvalo lahko na žaru spečejo še koze iz mini zooja, ograde, v katero imajo obiskovalci prost vstop, da lahko pobožajo živali. Na takšne dogodke je osredotočena sovražna religija desnega roba in protidokaze omalovažuje kot slepilo. Demonizira migracije kot izvor vseh težav – nevaren, a izjemen primer neke vere. Privržencem ne obljubljajo višje zveličavnosti, le zlovešče zadovoljstvo, da se lahko izživljajo nad šibkejšimi.

Prepričane desne skrajneže morda navdušuje prav ta obet. Somišljeniki najbrž preprosto uživajo zaradi svobode zabavljanja in pričkanja. Bodimo vendar iskreni: laž osvobaja. Če se ne čutimo več vezani na dejstva, nas to osvobaja.

Prehitro se pozabi, da dejstva nikakor niso nevtralna. Človek jih vse življenje doživlja kot nasprotnike, ki ga omejujejo v njegovih sanjarijah, silijo ga v prilagajanje, boleče uvide in samokorekcije. Vse življenje mu dejstva strižejo krila in jemljejo pogum.

Dejanska svoboda se skriva samo v laži, je zapisala filozofinja Hannah Arendt. Lažnivec se izvije iz ozkosti dejstev in preide v neskončnost protidejstvenega. Tam lahko zganja hrup, hujska in neumorno širi polresnice. Povedano drugače, temeljito se maščuje realnosti. V običajnih časih seveda le redko kdo tako pogrne. Kdor bi ostal sam, bi ga razkrinkali kot ubogo paro. V skupini pa lahko vsaka blodnja postane družbena moč. Kar bi posameznika osramotilo, skupnost okrepi.

Obstaja seveda veliko sredstev za vzpostavitev zarotniškega vzdušja, vendar ima med njimi odkrita laž posebno veljavo: mogoče je razmeroma natančno presoditi stopnjo njene predrznosti. Ta je odvisna od odmika od resnice, ki je vsem znana, in sega od minimalnega potvarjanja do dih jemajoče absurdnosti, ki se dviguje nad vse dokaze.

Pripadniki skupnosti lahko po pripravljenosti na laganje razberejo, česa so sposobni kot skupina. Vsak trenutek so obveščeni o svoji zmožnosti odločanja in ukrepanja. Deljeni nesmisli so namenjeni nekakšnemu stalnemu samopreverjanju gibanja.

A kako se to lahko zgodi ljudem, ki jim sicer pripisujemo več pameti? Nekako se navadijo. Raziskovalci na univerzitetnem kolidžu v Londonu so ponazorili, kako hitro to poteka. Poskusne osebe so priključili na naprave za snemanje možganov in jim večkrat naročili, naj opravijo kako lažjo nalogo, za kar so dobili plačilo.

Sodelujoči so dobili namig, da bi lahko neopaženo goljufali in se tako okoristili. Več jih je tudi poskusilo, na začetku še zadržano, in to jih je precej obremenjevalo, saj je snemalnik razkril močne odzive pri čustvenem predelovanju. Sčasoma so postali vse drznejši, hkrati pa so pomisleki izginjali. Laganje je postalo rutinsko.

V tem privajanju se skriva draž, da bi se odmerek še zvišal. Laž, ki zlahka uide z jezika, se kot družbeni signal izrabi in nato je nujno ponuditi nekaj močnejšega. Vsaka uspešno uveljavljena laž kar vabi, da bi jo naslednja presegla.

Predrzne laži novega tipa so odkrit napad na resničnost. Vsi vedo, da gre za laži, in prav to je njihovo sporočilo. Ničesar ne skušajo prikriti.

Gibanje, ki hlepi po kravalu in prevratu, na meje tega, kar se sme izgovoriti, pravzaprav gleda kot na taktično vmesno postajo. Skušalo bo zavzeti nova področja protidejstvenosti. Vendar zarotniki z vsakim stopnjevanjem laži povečajo tudi višino padca svojega obstoja – prej ali slej je vrnitev na trdna tla dejstev mogoča le še kot strmoglavljenje. Tudi to, da ni več poti nazaj, krepi povezanost.

Na primeru ZDA je mogoče preučevati, kako hitro lahko to poteka: predsednik Trump si izmišljuje vse bolj absurdne stvari, pa so njegovi privrženci doslej sprejeli še vsak nesmisel, čeprav v zadnjem času tu in tam že po rahlem omahovanju in ne ravno navdušeno. Marsikateri sodelavec si je z dobesednim preizkusom v pogumu za brezsramnost že prislužil napredovanje.

V New York Timesu so se pred kratkim čudili, kako brez zadržkov so si ljudje iz Trumpovega kroga – tiskovni predstavniki, odvetniki in vodje predvolilnih kampanj – zakockali ostanke svojega državljanskega ugleda. »Lagali so celo zveznim oblastem, če je bilo tveganje, da jih bodo zalotili, veliko in so jim grozile resne posledice,« so med drugim zapisali v časopisu. A ravno to je smisel žrtvovanja razuma, s katerim se vrste še bolj strnejo.

Donald Trump privržencem ponuja še posebej veliko priložnosti za pokoritev, ko na primer za novo resnico razglasi ravno nasprotno od trditev prejšnjega dne. Zanikanja realnosti si ni izmislil Trump, vendar ga je dvignil na raven serijskega početja. Laži mu uidejo že kar na pol avtomatsko in tisti, ki naj bi preverjali dejstva, mu komaj še sledijo. Svoj največji dosežek doslej je zabeležil 7. septembra, ko je izustil 125 napačnih ali zavajajočih trditev.

Kljub temu Trump ni politični lažnivec novega tipa, le sramu ne pozna. Nikoli ni pustil niti trohice dvoma, okoli česa se sučejo njegove misli: okoli fikcije o svoji nepremagljivosti. Vsake volitve, na katerih ni zmagal, so po njegovem poneverjene. Tako je egoman v doslej še nikoli videni čistosti ponazoril, kam konec koncev vodi demonstrativno laganje v politiki: v demontažo demokracije.

Cilj je dosežen, ko ljudje ne priznajo več skupnih temeljnih dejstev in besede opisujejo le še osebna prepričanja, ki jih človek lahko deli ali pač ne. To se zgodi, ko laž postane družbena moč, takrat lahko resničnost razglasi za fikcijo in sebe postavi na njeno mesto. Takrat močnejši odloča, kaj je volilni uspeh in kaj poraz.

Filozofinja Hannah Arendt je napisala: »Preden so oblast v roke dobili voditelji množic, ki resničnost prilagajajo svojim lažem, je bilo za njihovo propagando značilno izrazito zaničevanje dejstev na sploh.« S tem naj bi se hkrati tudi že razkrivalo prepričanje, da so dejstva odvisna le od tistega, ki ima moč, da jih ugotavlja.

V tem smislu laž, ki vrste strnjuje navznoter, hkrati na zunaj že deluje kot grožnja. Arendtova je to ponazorila s primerom nacistov, ki so si izmislili zaroto svetovnega judovstva. Zdi se ji brezupno, da bi v takšnih razmerah dokazovali nasprotno. Po njenem mnenju antisemit tako ali tako nima niti najmanjšega namena povedati, kaj je v resnici. Pove, kar mora, da opraviči, kar že načrtuje oziroma verjame.

Dobro obiskana demonstracija proti skrajni desnici na fanatike gotovo naredi večji vtis kot lepo oblikovan govor o nasprotnem.

Povedano drugače: predrzno, neprikrito laganje niso opisi razmer, so dejanja, nekakšna predpriprava na nadaljnja dejanja.

To velja tudi, ko funkcionarji Alternative za Nemčijo, čeprav so stalni gostje pogovornih oddaj, sebe predstavljajo kot žrtve mnenjske diktature, ki jim zapira usta. S tem izdajajo svoj namen, da bodo ob prvi priložnosti udarili po demokraciji in nasilje opravičevali s silobranom.

Kaj storiti? Kdor je zašel v fiktivni protisvet, ta se na poti k uresničevanju fikcije ne bo pustil zmotiti niti argumentom niti preverjenim dejstvom. Iskrena vnema razsvetljevalcev na nasprotni strani samo še krepi njegovo prepričanje, da na pravi način spravlja ob živce prave ljudi.

Kader laži lahko načne le občutenje šibkosti in osame na lastni koži. Navdušenje nad skupinskim zaslepljevanjem izgubi mik, ko se dejanski manevrski prostor gibanja ne širi več, temveč oži.

Ostaja torej upanje na razum večine in njeno pripravljenost, da bo branila demokracijo, ko se bo ta znašla v stiski. Dobro obiskana demonstracija proti skrajni desnici na fanatike gotovo naredi večji vtis kot lepo oblikovan govor o nasprotnem. Ne more seveda škoditi, če po potrebi uporabimo zakone proti hujskanju in podobnim kaznivim dejanjem in jih v skrajnih primerih podkrepimo s sredstvi, ki so na voljo policiji.

© 2019 Der Spiegel

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.