Lara Paukovič

18. 1. 2019  |  Mladina 3  |  Družba

Ne pomeni ne

Pogovoriti se moramo o posilstvu

Posilstvo Perzefone, detajl kipa, Gian Lorenzo Bernini, 1621–1622, Galerija Borghese v Rimu

Posilstvo Perzefone, detajl kipa, Gian Lorenzo Bernini, 1621–1622, Galerija Borghese v Rimu

Osmega januarja je bil v Dnevniku objavljen članek, v katerem je novinar Peter Lovšin pisal, kako neprimerno zakonodajo o posilstvu imajo nekatere države. Omenil je španski primer »La manada«, o katerem se je veliko govorilo lani: skupina moških je poleti 2016 v Pamploni posilila 18-letno dekle in posnetek objavila na družabnem omrežju Whatsapp. Še grozljivejše kot posilstvo je bilo to, da je sodni senat, ko je zadeva prišla pred sodišče, presodil, da zaradi odsotnosti neposredne sile ali grožnje sploh ni šlo za dejanje posilstva, ampak »samo« za spolno zlorabo – zaporna kazen je v tem primeru za pet let nižja, devet namesto 14 let, kot bi jih dobili za posilstvo. A še bolj kot »La manada« je pretresel primer iz slovenske sodne prakse, iz Kopra, ki ga je Lovšin prav tako popisal v članku, ker se mu je zdela odločitev sodišča v tem primeru podobno nesmiselna in neutemeljena kot v zgodbi iz Španije – ni pa pričakoval, da bo, glede na to, da je bil primer v sodni obravnavi že leta 2017, dvignil toliko prahu. Vendar ga je – in prav je tako. Očitno je, da številne stvari v zvezi s posilstvom še vedno niso razjasnjene, meje spolne nedotakljivosti pa še vedno ne dovolj jasno določene. Skrajni čas je, da se o tem resno in podrobno pogovorimo.

Od #jaztudi do koprskega primera

Kaj se je leta 2015 pravzaprav zgodilo v Kopru? Žrtev in obtoženec, družinska prijatelja, sta večer skupaj preživela v lokalu, nato je šla ona – vinjena – k njemu prespat. Ko se je zjutraj zbudila, je ugotovila, da jo slači, da bi spolno občeval z njo, in čeprav ga je začela odrivati, ji je z roko zakril usta ter jo pod seboj zadržal toliko časa, da je dejanje lahko končal. Moški je bil sprva spoznan za krivega posilstva, a je vložil pritožbo in posilstvo je bilo prekvalificirano v spolni napad na slabotno osebo. Nato je bila vložena zahteva za varstvo zakonitosti, o kateri je odločilo vrhovno sodišče in odločbo višjega sodišča razveljavilo – sodišče je tako ponovno odločalo in ga obsodilo za prisiljenje, ki se kaznuje z zaporom do enega leta; obtoženi je dobil deset mesecev (za posilstvo pa je predvidena kazen od enega leta do desetih let). Odločitev je bila pravnomočna, vendar je obtoženi še enkrat vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, o kateri še ni odločeno – to pomeni, da bo kazen, če se bo njegovi zahtevi ugodilo, lahko še milejša. In zakaj njegovo dejanje ni posilstvo? Ker je senat koprskih višjih sodnikov sklenil, da »kadar storilec uporabi silo šele po tistem, ko že pride do spolnega odnosa, oziroma zato, da spolni odnos dokonča, kot je to v obravnavani zadevi, potem kaznivo dejanje posilstva ni podano«.

Odločitev je razburila javnost, posebej burno pa so se odzvali pri Inštitutu 8. marec in stranki Levica. Inštitut 8.marec je pripravil peticijo za redefinicijo kaznivega dejanja posilstva in spolnega napada, ki jo je podpisalo že več kot 5000 ljudi. Poslanec Levice Matej T. Vatovec pa je vladi izročil pobudo, v kateri predlaga spremembo več določb kazenskega zakonika – na primer uvedbo modela »ne pomeni ne«, ki pomeni, da ni privolitve v spolno dejanje, takoj ko oseba reče »ne« na kakršnokoli spolno pobudo. Tako je spolno dejanje, ki sledi taki zavrnitvi, kaznivo. Tak model med drugim že imajo v Nemčiji in Avstriji, še radikalnejši pa je model »ja pomeni ja«, ki je v veljavi na Švedskem in na Islandiji. Temelj modela »ja pomeni ja« je privolitev oziroma pritrdilno soglasje vseh oseb, udeleženih v spolni interakciji. To pomeni, da je storilec odgovoren za kaznivo dejanje, ne le če je žrtev spolnemu ravnanju nasprotovala (»ne pomeni ne«), ampak tudi, ko svoje volje ni izrazila oziroma je ostala pasivna (odsotnost »da« pomeni »ne«).

Inštitut 8. marec na vprašanje spolnega nasilja opozarja že dlje, omenjeni primer je uporabil samo kot izhodišče za to, da ponovno opomni na pomanjkljivo zakonodajo na tem področju. Lani je začel kampanjo #jaztudi, slovensko različico #metoo, v okviru katere zbira osebne zgodbe o spolnem nasilju v Sloveniji – nekaj smo jih takrat objavili tudi v Mladini. Zgodbe še kar prihajajo, v slabem letu so prejeli približno 50 novih, pripoveduje direktorica in ustanoviteljica Inštituta 8. marec Nika Kovač. Pri zelo veliko zgodbah so člani inštituta zaznali dvoje: da so žrtve med posilstvom otrpnile in bile sposobne samo nemo opazovati človeka, ki je z njimi počel res hude reči – ali pa so bile omamljene oziroma so spale, posilstvo pa se je zgodilo med tem. »Taksist je videl, da sem budna, in očitno se je prestrašil, da se bom ponovno upirala, zato je prenehal. Bala sem se, da bi se mu zdela najlažja opcija, da me ponovno spravi v nezavest, zato sem bila povsem pri miru,« piše ena izmed njih, žrtev dvojnega posilstva, v pretresljivem pričevanju. »V teh zgodbah tudi pogosto pravijo, da niso upale podati prijave, ker so mislile, da jim nihče ne bo verjel – ali pa so jo oddale in je storilec dobil manjšo kazen, ker se niso branile. Takrat smo se odločili, da bomo naredili podrobno analizo zakonodaje na tem področju in predloge za spremembe poslali različnim odločevalcem, kajti ogromno je primerov, v katerih se naša zakonodaja pokaže kot luknjičasta. Ko se je v Dnevniku pojavil članek o koprskem primeru, se nam je zdelo nedopustno, da ga vsi delimo po Facebooku in se zgražamo, hkrati pa nima nekega mobilizacijskega naboja in ni pritiska na pravosodne oblasti. Dodatno nas je razburilo, da je pravosodno ministrstvo v komentarju na članek dejalo, da ne namerava uvesti nobenih sprememb na tem področju. V tistem trenutku smo se odločili, da je to primer, ki zahteva spremembo, in to tako, ki odgovornost za to dejanje preloži na storilca, na oblasti, ki so to dopustile, in na koprsko sodišče, ki je tu ravnalo absolutno sporno, ne pa na žrtev,« opomni Nika Kovač.

Posilstvo Perzefone, kip, Gian Lorenzo Bernini, 1621–1622, Galerija Borghese v Rimu

Posilstvo Perzefone, kip, Gian Lorenzo Bernini, 1621–1622, Galerija Borghese v Rimu

Tudi posilstvo v zakonski zvezi je posilstvo

Kljub seksualni svobodi, ki naj bi vladala v sodobnih družbah, so ženske v spolnih odnosih pogosto podrejene. Posebej sporni so spolni odnosi v zakonu z dominantnim možem ali izvenzakonskim partnerjem, ki si zakon še vedno predstavlja kot institucijo, v kateri mu mora biti žena za spolni odnos na voljo, ko si ga zaželi. Hkrati ženske v tem pogosto ne vidijo ničesar spornega, saj so naučene, da je seks z možem njihova dolžnost. Koncept posilstva v zakonu je zato včasih težko prepoznati – ali pa ženske vedo, da to, kar se jim dogaja, ni prav, vendar to pasivno sprejemajo. V eni izmed zgodb slovenske kampanje #jaztudi žrtev pripoveduje, kako jo je posilil policist. Skrb zbujajoč je tale odlomek: »Poskusila sem se mu izviti, šla sem v počep, a sem ugotovila, da nimam šans. Raje sem pristala na hiter seks, kot velikokrat prej pri partnerju.« Vzorec se pogosto začne že v mladosti, ko mlada dekleta s spolnostjo ustrežejo fantom, ki jih izsiljujejo, da jih bodo sicer pustili – takšne primere prav tako najdemo v kampanji #jaztudi. Neka žrtev se spominja, kako ji je prvi fant, ko je imela 15 let, grozil, da si bo poiskal drugo, če ne bosta imela čim prej spolnega odnosa. Ko je privolila v oralni seks, ji je dal kmalu na izbiro: ali ga bo gledala, kako igra računalniške igrice in se ji ne bo posvečal – ali pa bosta seksala. Spet je privolila. »Rekel mi je, naj se slečem. In sem se. Še vedno je igral igrice. Ko je končal s tem, si je nataknil kondom in prodrl vame. Bolelo me je. Saj je bilo kmalu konec in potem mi je rekel: no, vidiš, kako je dobro. Sploh nisem imela nobenega občutka.«

Inštitut 8. marec, katerega direktorica je Nika Kovač, na vprašanje spolnega nasilja opozarja že dlje, koprski primer pa jim je služil kot izhodišče, da ponovno opomnijo na pomankljivo zakonodajo na tem področju.

Inštitut 8. marec, katerega direktorica je Nika Kovač, na vprašanje spolnega nasilja opozarja že dlje, koprski primer pa jim je služil kot izhodišče, da ponovno opomnijo na pomankljivo zakonodajo na tem področju.
© Uroš Abram

»Zgodbe o posilstvu so večinoma zgodbe, ki se dogajajo v najintimnejših okoljih,« pravi Nika Kovač. »Bolj malo je pričevanj, kjer k tebi stopi neki popoln neznanec in te napade. Pogosto je to denimo dober prijatelj na kakem žuru.« V to kategorijo spada tudi koprski primer. »Prav tako je dosti zgodb žensk, ki so bile že v postopku razhajanja z zakonskim partnerjem, a pravnoformalno še poročene, ko je prišlo do posilstva.« Vseeno pa je treba omeniti, da je bila Slovenija med prvimi evropskimi državami, ki so izenačile posilstvo v zakonski zvezi s tistim zunaj nje. Kot navajata Špela Veselič in Katja Matko v Analizi usklajenosti nacionalnih standardov, zakonodaje in javnih politik s Konvencijo sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima (2014), je iz določb kazenskega zakonika razvidno, da se za ta kazniva dejanja preganjajo sedanji in nekdanji zakonci ali partnerji. Zgolj dejstvo, da se, če je storilec oseba, s katero žrtev živi v zakonski, zunajzakonski ali registrirani istospolni skupnosti, kazenski pregon začne na predlog, v ničemer ne spremeni tega, da je tako ravnanje inkriminirano. Špela Veselič in Katja Matko sicer v analizi pišeta, da bi morali biti v kazensken pravu, povezanem s posilstvom, bolj usklajeni z istanbulsko konvencijo, ki jo je Slovenija sprejela že leta 2011. »36. člen istanbulske konvencije spreminja koncept opredelitve spolnega nasilja in posilstva, kjer se inkriminacija razširja izven klasične oblike uporabe sile ali grožnje ter se osredotoča na voljo osebe. S tem se zdi, da Konvencija sledi t. i. ’švedskemu modelu’, ki npr. inkriminira posilstvo osebe v nemočnem položaju oz. pasivne osebe (kot milejši obliki posilstva z nižjo kaznijo) in ki ni večinsko sprejet.« Toda »prav razširjena inkriminacija izven klasične oblike uporabe sile ali grožnje, ki je osredotočena na voljo osebe, je pri pregonu spolnega nasilja ali posilstva bistvena. Če nek model ni večinsko sprejet, še ne pomeni, da ni primeren. Ko govorimo o (spolnem) nasilju in posilstvu, je namreč prav večinsko sprejeta obravnava pogosto neprimerna, na kar nevladne organizacije v Sloveniji opozarjamo že več kot dve desetletji, v tujini pa več desetletij.« Tudi Nika Kovač se strinja, da že nekaj časa obstaja pritisk mednarodne javnosti, da bi se zakonodaja na tem področju izboljšala. »V medije je že prišlo kar nekaj zgodb, ki dokazujejo, da je zakonodaja na tem področju pomanjkljiva – pa ne le v Sloveniji, tudi po svetu –, koprski primer je zgolj zadnji v nizu. Strah me je le, da bo vzet samo kot neka anomalija v sistemu in da ne bo strukturne rešitve, kar bi bilo nedopustno. Kazenski zakonik ne sme ostati tak, kakršen je.«

Pravica do svobodne odločitve

Hkrati se danes vse pogosteje govori, da ženskam ni treba več trpeti slabega seksa. Če je spolni odnos, v katerega se spustijo prostovoljno, tako grob ali pa preprosto slab, da vmes ugotovijo, da bi ga rade prekinile, imajo do tega vso pravico. Če moški vztraja in sili v nadaljevanje kljub jasno izraženemu nasprotovanju, je to posilstvo. Posilstva, ki se zgodijo tako, so morda stranski produkt hook-up kulture, vendar pa krivde –kakor sugerira še vedno skrb zbujajoče razširjeni tip diskurza – ne nosijo ženske, ki »dajo vsakemu, potem so pa same krive, če jih posiljujejo«, ampak prej moški, ki o ženski spolnosti še vedno vedo zelo malo ali pa so prepričani, da so sami upravičeni do užitka, dekleta, s katerimi spijo, pa ne – in da lahko z dekletom, ki ga peljejo domov iz bara, ravnajo kot z vrečo, v katero se spraznijo. Če se ženska temu upre in spolni odnos zavrne ali prekine, to sproži frustracijo, ki lahko pripelje do agresije in posilstva. »Ženska spolnost je še vedno nekaj, o čemer se ne govori,« meni Nika Kovač. »Skozi odraščanje se ukvarjamo z moškim vidikom spolnega odnosa, o tem, kaj se medtem dogaja z žensko, pa je govor bolj v reproduktivnem smislu. Zato je včasih težko zaznati, kje so meje. Ozaveščanje se mi zdi tu izjemnega pomena, na primer s knjigami, kakršna je Prepovedani sad, ki so jo nedavno izdali pri VigeVageKnjige.«

Vprašanja o tem, ali je posiljeni ejakuliral, niso bistvena: ko govorimo o spolnem dejanju proti volji osebe, govorimo o nasilju.

Kljub vsemu ne smemo zanemariti, da so tudi moški lahko žrtve posilstva – in to toliko ranljivejše. Pod pojmom »moški« si po besedah Nike Kovač številni še vedno predstavljajo le moškega v tradicionalnem smislu – stereotipno belopoltega mišičastega moškega, ki si ves čas želi spolnosti. »A zavedati se je treba, da v resnici obstaja večji spekter spolnih identitet, značajev in odnosov,« dodaja. Če heteroseksualnega moškega zlorabi drug moški, si o tem pogosto ne upa spregovoriti, ker ga je strah, da bi bil označen za istospolno usmerjenega, prav takšna stigma je prisotna pri posilstvu, pri katerem je moški žrtev (posebej starejše) ženske: moški tvega, da bo v še vedno pretežno patriarhalni družbi označen za šibkega ali da bo tarča komentarjev v slogu »ne bo rekel, da mu ni pasalo«, »kaj bi dal, da bi mene naskočila, ko sem bil njegovih let« (pogost odziv pri spolnem nasilju učiteljice nad učencem) in podobno.

Sociologinja Sonja Lokar pravi, da kljub temu da je položaj žensk, kar se tiče spolnih zlorab, danes boljši kot v devetdesetih, usedline predsodkov ostajajo

Sociologinja Sonja Lokar pravi, da kljub temu da je položaj žensk, kar se tiče spolnih zlorab, danes boljši kot v devetdesetih, usedline predsodkov ostajajo
© Uroš Abram

Takšne pripombe smo na spletu spremljali v primeru Jimmyja Bennetta, ki je lani spolnega napada obtožil igralko Asio Argento, (ironično) eno od aktivistk v boju proti večkratnemu spolnemu napadalcu Harveyju Weinsteinu. Bennett je kmalu po tem, ko je javnost izvedela za napad, gostoval v italijanskem televizijskem šovu, kjer voditelj Massimo Giletti njegovih obtožb očitno ni jemal resno. Komentiral je fotografijo Bennetta v postelji z Asio Argento, ki je domnevno nastala po spolnem odnosu, češ da na njej »ni videti nezadovoljen«, zatrdil pa je tudi, da dejanje ne more biti posilstvo, če je med njim ejakuliral, kar je še eno zmotno razumevanje v zvezi z moškim posilstvom – pa tudi ženskim, če se je med posilstvom pokazal kakšen fiziološki odziv, ki bi se lahko štel za odraz vzburjenja. To je bil tudi eden izmed argumentov v primeru iz Kopra – pritožnik je skušal pravilnost sodbe omajati z dejstvom, da je bila nožnica žrtve pri spolnem odnosu navlažena, kar naj bi kazalo na sporazumni spolni odnos. Toda to s konceptom posilstva v resnici nima nobene zveze – o tem pričajo tudi nekatere zgodbe iz kampanje #jaztudi. V nekem pričevanju žrtev poudari, da je, ko jo je, šestletno, začel zlorabljati družinski član, ki jo je med drugim lizal po prsih in spolovilu, »doživljala užitek kot vsaka ženska«. A kar se ji je dogajalo, je bilo seveda posilstvo. »Zatem sem ga morala zadovoljevati. Vedno, ko sem morala oditi, pa mi je jasno in glasno naročil, da tega ne smem nikomur povedati. Vedno pa mi je dal tudi čokolado, bonbone ali pa igrače,« še zapiše. Druga žrtev pravi, da se je, ko jo je posiljevalec začel otipavati, »njeno suho telo zmočilo« in počutila se je, kot da jo je izdalo.

Tako imenovani pravičneži so si o nedopustnosti posilstva pogosto edini v eni sami situaciji: ko so (ali naj bi bili) posiljevalci migranti.

»Žrtev je žrtev, ne glede na spol,« o vprašanju posilstva moškega pravi Aleksander Jakobčič, član Inštituta za proučevanje enakosti spolov. »Seveda pa je to, kako neka država kazenskopravno ovrednoti neko kaznivo dejanje in oblikuje procesno pot dokazovanja in poteka postopka, v različnih državah različno. V Angliji na primer dobro rešujejo to vprašanje s tem, da je pri dokazovanju posilstva (rape) ključno to, ali obstaja soglasje, ki ga je podala oseba, ki v to ni bila kakorkoli prisiljena in je to storila s polnim zavedanjem (ne pod vplivom drog, alkohola itd.). Torej – če ni soglasja in so prisotni tudi drugi zahtevani znaki, govorimo o posilstvu. To temelji na razumevanju posameznika in posameznice kot svobodnega človeka, ki ima pravico in zmožnost odločati se o lastnem telesu in bitju. Z drugimi besedami, če oseba reče ne – ta izraz volje pravo varuje. Tako vprašanja o tem, ali je posiljeni ejakuliral, niso več bistvena: ko govorimo o spolnem dejanju proti volji osebe, govorimo o nasilju.« Temu pritrjuje tudi članica Inštituta 8. marec Maiken Kores. »Diskurz, ki se v primeru moških osredotoča na to, ali je med odnosom ejakuliral ali ne, je zgrešen, ker je še vedno poudarek na žrtvi, čeprav bi moral biti fokus na napadalcu in njegovi odločitvi, da zagreši kaznivo dejanje. Posilstvo je posilstvo v primeru nekonsenzualnega spolnega odnosa oziroma spolnega odnosa v odsotnosti eksplicitne privolitve vanj, in to bi moralo zadostovati.«

Težave z definicijo posilstva

Zanimivo je, da so si tako imenovani pravičneži o nedopustnosti posilstva pogosto edini v eni sami situaciji: ko so (ali naj bi bili) posiljevalci migranti. Pa četudi se večina posilstev zgodi v domačem krogu – ampak »spodrsljaj« spolne zlorabe pijane obiskovalke bližnje gostilne, ki jo je zagrešil kdo iz okolja, ki ga poznamo, se raje pomete pod preprogo. »Neokonservativna gibanja so sposobna obravnavati socialne stiske, stiske žensk in napade na način, da poiščejo drugega, zunanjega krivca,« poudari Nika Kovač. »Zanimivo je, da ko se je v Nemčiji govorilo o posilstvih, ki so jih zagrešili begunci, se je potem izkazalo, da so bili posiljevalci Nemci. To je bilo tipično prelaganje odgovornosti na drugega in prek tega zbujanje še večjega sovraštva.«

Podobno je v ZDA posilstva še vedno veliko lažje in hitreje obtožen temnopolt moški, pri drugih, belcih iz višjega srednjega razreda – kot je na primer plavalni prvak s Stanforda Brock Allen Turner, ki je za posilstvo nezavestnega dekleta, kar šteje za posilstvo tretje stopnje, dobil le šest mesecev zapora – pa je sodstvo bolj popustljivo. O tem v knjigi Redefining Rape piše Estelle B. Freedman, ki dvojna merila omenja tudi v članku za New York Times iz leta 2016. Članek začne ravno s Turnerjevim primerom, ki po tem, da je storilec dobil milejšo kazen, kot bi bilo ustrezno, nekoliko spominja na koprski primer, hkrati pa se tudi njegova žrtev ni zavedala, kaj se z njo dogaja in tako ni mogla soglašati ali nesoglašati s spolnim odnosom. Turner je bil prvotno obsojen za posilstvo omamljene osebe in posilstvo nezavestne osebe. Toda pozneje se je obtožnica spremenila v »napad s poskusom posiliti omamljeno ali nezavestno osebo«; »penetracija nezavestne osebe s tujkom«. Po kalifornijskih zakonih pa je posilstvo le »penetracija s penisom«. Tako, je takrat poročal Independent, je Turner po zakonu sicer spolni napadalec, ne pa tudi posiljevalec. To je ravno tako bizarno kot primorski primer, kjer je obtoženec kriv prisiljenja, ne pa posilstva.

Pravna stroka je še danes zelo konservativna in mačistična. Sodbe so pogosto odvisne od nazorov sodnikov – in prevzgojiti sodnike, to je posebna težava.

V omenjenem članku se Freedmanova spomni tudi primera iz sedemdesetih let, ko je sodnik v Wisconsinu 15-letnika obsodil na leto hišnega pripora po skupinskem posilstvu dekleta na stopnišču srednje šole. Pri tem je dejal, da so se fantje obnašali »povsem normalno« glede na to, da dekleta nosijo tako izzivalna oblačila. Ko mu je neka tožilka očitala, da je to seksistično, je odvrnil: »Lahko stavite, da je. Jaz ne morem hoditi naokoli in vsem kazati genitalij, one pa lahko svoje seske.«

Prepričanja »sama je kriva, kaj pa je bila tako oblečena,« se ne glede na ves trud naprednih oblikovalcev javnega mnenja še kar ne moremo znebiti. Amnesty International navaja, da več kot eden od štirih ljudi v Evropski uniji meni, da je spolni odnos brez privolitve lahko upravičen, če je na primer žrtev pijana, nosi razkrivajoča oblačila, ne reče jasno »ne« ali se ne upira dejavno. Pred kratkim smo v Mladini pisali o dveh takšnih dogodkih iz ne tako daljne preteklosti.

Ugrabitev (posilstvo) Levkipovih hčera, slika, Peter Paul Rubens, 1618, Pinakoteka v Münchnu

Ugrabitev (posilstvo) Levkipovih hčera, slika, Peter Paul Rubens, 1618, Pinakoteka v Münchnu

Prizorišče enega je bila Italija v devetdesetih letih, ko je tamkajšnje vrhovno sodišče razsodilo, da ženska ne more biti posiljena, če nosi tesne kavbojke – kajti teh posiljevalec ne more potegniti z nje, mora jih sleči sama, to pa pomeni, da je bil odnos sporazumen. Številne žrtve posilstva, ki so med zločinom nosile kavbojke, so se takrat oglasile in protestirale, da so jih slekle same, ker so bile ohromljene od strahu, a to sodnikov ni prav nič zanimalo. Prizorišče drugega pa je Irska lani – odvetnik 27-letnega moškega, ki je v baru posilil 17-letnico, je osemčlanski poroti, v kateri so bile tudi štiri ženske, namignil, naj upoštevajo, kakšno perilo je nosilo dekle, porota pa se je potem na podlagi tega res odločila, da moški ni kriv. Žrtev je nosila čipkaste tangice in to po mnenju višje svetovalke Elizabeth O’Connell samo po sebi pomeni, da si je tisti večer želela spati s kom – pa čeprav je bila še nedolžna.

Z roko v roki z »neprimernim oblačenjem« za ženske, ki po mnenju nekaterih lahko izzove posilstvo, gre tudi »neprimerno obnašanje« – torej pijanost in/ali »razuzdanost«, o kateri se pogosto presoja precej pristransko. Če se vrnemo h koprskemu primeru: v sodbi med drugim beremo, da se je obtoženec na obsodbo pritožil z utemeljitvijo, da je žrtev »spolnost dojemala bolj sproščeno kot slovenska dekleta ter da je kritičnega večera veseljačila v lokalu in se objemala tako z obtožencem kot z drugimi moškimi« – teh sicer niso upoštevali, je pa precej sramotno, da sta obtoženec in njegov odvetnik sploh pomislila, da bi svoj prav uveljavljala tako. Mar vse to pomeni, da je prosila, da bi bila posiljena? Jasno in glasno – ne.

Ranljivost žrtve

Žalostno je, da je – kot je videti – še vedno veliko sodnikov v resnici naklonjenih obtožencem, ne pa žrtvi. »Pravna stroka je še danes zelo konservativna in mačistična. Iz vseh očitkov, ki jih je izrekla javnost, so se sodniki naučili le, da ne smejo na glas povedati čisto vsega, kar mislijo, še vedno pa pogosto ravnajo v skladu s svojimi konservativnimi prepričanji. Tudi ta sodba ni bila naključna – češ, zakaj je bila pa žrtev pijana? Ona je kriva. Mislim, da je v tem primeru takšno mišljenje botrovalo končnemu izidu, pa četudi podzavestno. Sodbe so pogosto odvisne od nazorov sodnikov – in prevzgojiti sodnike, to je posebna težava,« pravi sociologinja, aktivistka in nekdanja predsednica Ženskega lobija Sonja Lokar. Javnosti je znana tudi po sodelovanju pri slovensko-hrvaškem projektu Kako reči šefu ne, ki je leta 1997 nastal na podlagi primera prve znane žrtve spolnega nadlegovanja pri nas Suzane Čuček, ki si je upala svojo zgodbo, zaradi katere je ostala brez službe, zaupati medijem. Suzano Čuček je več let spolno nadlegoval nadrejeni in ji postavil celo ultimat – ali privoli v spolne odnose z njim ali izgubi službo. Ker tega ni želela, jo je začel šikanirati: premestil jo je na težje delovno mesto, slednjič pa v popoldansko izmeno, ki je bila zanjo zaradi majhnega otroka nesprejemljiva, zato je dala odpoved. »Namen projekta je bil ozaveščanje o problemu, ki je bil povsem prikrit, in spodbujanje sprememb zakonodaje. V okviru projekta je bila na našo pobudo v sodelovanju s Slovenskimi novicami opravljena prva telefonska javnomnenjska raziskava na to temo, ki je pokazala, da javnost ne dojema, da je spolno nadlegovanje na delovnem mestu veliko širša zadeva kot le posilstvo – vse drugo je bilo takrat del folklore. Liberalni novinarji so nas napadali, da si izmišljamo probleme, ker nimamo kaj pomembnejšega početi, pravna stroka pa nas je prepričevala, da spolnega nadlegovanja ni mogoče pravno sankcionirati, ker ga sploh ni mogoče definirati kot kaznivo dejanje. Poskus, da bi Suzana prišla do pravice, žal ni uspel, tudi zakonodaje nam takrat ni uspelo spremeniti ne v Sloveniji ne na Hrvaškem. Treba je bilo počakati do procesa vstopanja Slovenije v EU, takrat pa je vse, kar nam je uspelo narediti s tem projektom, zelo pomagalo, da je v zakonodajo prišlo res vse, kar je EU že imela uzakonjenega v najnaprednejših državah članicah.«

Kljub seksualni svobodi, ki naj bi vladala v sodobnih družbah, so ženske v spolnih odnosih pogosto podrejene.

Sonji Lokar se na splošno torej vseeno zdi, da so se reči, kar zadeva nasilje in spolne zlorabe nad ženskami, od časov, ko so se mediji ukvarjali s primerom Suzane Čuček, spremenile na bolje. »Krasno se mi zdi, da imamo Društvo za nenasilno komunikacijo, SOS društvo, Žensko svetovalnico in podobna društva, ki delajo super stvari in res veliko prispevajo k spremembam na tem področju. Ampak ostajajo pa usedline nekih predsodkov – in mačizem, celo med ženskami. Ženska fronta še vedno ni usklajena, potem imamo prikrite mačiste, ki jih je veliko, potem tiste, ki se označujejo za feministe, čeprav v resnici ne vedo, kaj je to. Hvala bogu za tiste prave, ki k sreči tudi obstajajo.«

Ugrabitev (posilstvo) Sabink, slika, Pietro da Cortona, 1629, Vatikanski muzej

Ugrabitev (posilstvo) Sabink, slika, Pietro da Cortona, 1629, Vatikanski muzej

Opozarjanje na sodne krivice v primerih posilstva položaja morda ne bo spremenilo čez noč, bo pa nemara vsaj malo pripomoglo k temu, da bodo tudi tisti, ki sedaj vztrajno tiščijo glavo v pesek, končno spoznali, kako globoka in dolgotrajna travma je posilstvo za žrtev, pa tudi za njene ali njegove svojce – in kako težko se je že izpostaviti, kaj šele biti deležen omalovaževanja in zmanjševanja storilčeve krivde v sodnem procesu. »Pri kaznivem dejanju posilstva je težko dokazati, da je bila uporabljena takšna sila ali grožnja z uporabo sile, da se je morala žrtev pri tem upirati oziroma se je zaradi strahu pred uresničenjem grožnje bala fizično ali kakorkoli drugače upreti storilcu. Dokazno breme tega kaznivega dejanja je vselej na žrtvi,« je v pogovoru za STA povedala vodja oddelka za mladoletniško, družinsko in spolno kriminaliteto na ljubljanskem tožilstvu Mirjam Kline. »In žrtev je v kazenskem postopku večkrat izpostavljena, vedno znova mora ponavljati čim večje podrobnosti okoliščin dogodka, ki bi ga najverjetneje rada čim prej pozabila.«

Da šepamo pri načinih, kako žrtvam posilstva zagotoviti neko osnovno dostojanstvo, za konec pove tudi Nika Kovač, ki je takšnega odziva na peticijo Inštituta 8. marec vesela tudi zato, ker to sporoča slovenskim sodnikom, da so pod drobnogledom. »Na vsak tak primer, ki se bo ponovil, se bo treba odzvati in pritiske stopnjevati. Prvo sporočilo akcije je, da je tako ravnanje nedopustno, a da pri tem ne gre le za spremembo zakonodaje, ampak tudi za sprejemanje odgovornosti sodnikov. Absolutno smo na strani žrtev. Če pa bo ta zgodba po naključju šla mimo brez kakršnihkoli sankcij, se bo treba organizirati in iti na ulice, kot se je v tujini že zgodilo. Pri nekaterih stvareh je namreč tako, da je treba zelo jasno zahtevati svoje pravice, sicer se lahko zadeve samo stopnjujejo.« Za zdaj je videti, da na ulice ne bo treba – ministrica za pravosodje Andreja Katič je v nedeljo v TV Dnevniku predstavila precej spremenjen prvotni pogled ministrstva na primer (kot je dejala Nika Kovač, je ministrstvo najprej zatrdilo, da na tem področju ne misli uvajati nobenih sprememb). »Mogoče sama razmišljam o koraku naprej, da torej ni dovolj samo, da ženska reče ’ne’, kajti nekako velja, da vedno, kadar ženska ne reče ne, lahko tudi zaradi grožnje zmrzne, ne izrazi tistega jasnega ne ali preprosto misli ne, pa reče kako drugače. Morali bi preučiti možnost, da bi veljalo pravilo ’ja je ja’, se pravi, da gre vedno, razen kadar ženska izrecno reče ’ja’, za posilstvo.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.