Erik Valenčič

25. 1. 2019  |  Mladina 4  |  Politika

Tudi evropsko-ruski trilerji niso slabi

Povezave med evropskimi populisti in Putinovim režimom niso le ideološke, temveč tudi finančne. Primer francoskega Nacionalnega zbora kaže, kako problematično je lahko to.

Čisti računi, dobri prijatelji? Vodja Nacionalnega zbora Marine Le Pen pri ruskem predsedniku Vladimirju Putinu v Moskvi 24. marca 2017.

Čisti računi, dobri prijatelji? Vodja Nacionalnega zbora Marine Le Pen pri ruskem predsedniku Vladimirju Putinu v Moskvi 24. marca 2017.
© Profimedia

»Zveni kot fikcija, vendar je res. FBI je sprožil preiskavo, ali ameriški predsednik dejansko dela za Rusijo,« se je glasil eden od zapisov na družbenem omrežju Twitter, potem ko je New York Times razkril, da je bil ameriški Zvezni preiskovalni urad maja 2017 že toliko zaskrbljen zaradi ravnanj Donalda Trumpa, da je začel preiskovati, ali Trump služi ruskim interesom in ali pomeni grožnjo nacionalni varnosti. Toda roko na srce, tudi to razkritje je bilo komaj kaj več kot zgolj še eno poglavje v dolgotrajni zgodbi o povezavah med Trumpovim krogom in režimom Vladimirja Putina.

Medtem ko ves svet čaka, kako se bo razpletla ta kriminalka, se moramo vsaj v Evropski uniji zavedati, da tudi pri nas že dlje časa nastaja podoben politični triler, vreden pozornosti. Ena od največjih evropskih desničarskih strank si je v Rusiji sposodila skoraj deset milijonov evrov in se potem znašla v svetu, v katerem razmere diktirajo člani evrazijskega organiziranega kriminala in nekdanji visoki častniki ruske vojske, ki trenutno operirajo z licenco tajne službe FSB. Ne bi raje gledali tega filma?

Omenjena stranka se imenuje Nacionalni zbor, a je bržkone še vedno bolj znana po svojem starem imenu Nacionalna fronta. Je suvereno največja opozicijska stranka v Franciji in njena voditeljica Marine Le Pen se je leta 2017 uvrstila v drugi krog predsedniških volitev. Le Penova je stranko očistila očetovega antisemitizma in ji nadela bolj ’sodobno’ islamofobično in protimigrantsko podobo. Hkrati je Nacionalno fronto (kot se je stranka imenovala do junija lani) približala Rusiji, in sicer najprej z napovedjo umika Francije iz zveze Nato in celo Evropske unije. Nobena skrivnost ni, da si Putin želi oslabljenega Nata in razdeljene EU.

Ruskemu predsedniku močno ustreza tudi apokaliptičen pogled Le Penove na razmere v Evropi. To je pogled, ki ga Putin prodaja svoji javnosti, trdi v Washingtonu živeča novinarka Natalia Antonova. »Ena od preizkušenih in verodostojnih taktik, kako ravnati z vedno bolj nezadovoljnim volilnim telesom, je prepričati ga, da se nima nad ničimer pritoževati, saj so razmere v tujini še hujše. Tu nastopi Le Penova. Skrajna desnica poudarja evropsko nestabilnost in napihuje njene napake, s čimer pomaga Putinu doma prikazati sliko Evrope, preplavljene z migranti, globalisti in z vsemi drugimi nevarnostmi. (…) In to deluje. Večina Rusov, ki spremlja dogajanje v svetu prek državne televizije, je prepričana, da jim je bolje pod Putinom. Evropa hiti iz ene katastrofe v drugo. Rusija je ’stabilna’ – pa pustimo ob strani, da vse več Rusov drsi v revščino,« je cinično zapisala Antonova za mednarodni spletni medij Politico.

»Imamo pač skupen pogled na svet,« je javno komentiral Bertrand Dutheil de La Rochère, nekdanji strateg Nacionalne fronte.

Vendar ne gre samo za to. Marine Le Pen se glasno zavzema za odpravo sankcij proti Rusiji, leta 2014 pa je celo podprla rusko zasedbo in priključitev Krimskega polotoka. To so natančno premišljena stališča, ki so plod politične matematike. V stranki so zagotovo skrbno pretehtali vse prednosti in slabosti podpore ruski aneksiji Krima, preden so sprejeli dokončno odločitev.

Ena od največjih evropskih desničarskih strank si je v Rusiji sposodila skoraj deset milijonov evrov in se potem znašla v svetu, v katerem razmere diktirajo člani evrazijskega organiziranega kriminala in nekdanji visoki častniki ruske vojske, ki trenutno delujejo z licenco tajne službe FSB.

Naključje je hotelo, da je bilo to ravno takrat, ko je Nacionalna fronta neuspešno poskušala dobiti zajetno posojilo, zaradi česar je Le Penova francoske banke obtožila diskriminacije. Lepo je videti, ko se ksenofobi hudujejo nad diskriminacijo. Vendar banke niso politične ustanove, ki bi izključevale ljudi na podlagi njihovih ideoloških načel. Najverjetnejša scenarija sta, da posamične banke posojila Nacionalni fronti niso imele za obetavno investicijo, morebiti zaradi njenega finančnega stanja ali pa stranka sama ni želela sprejeti pogojev, kakršni so takrat veljali na francoskem trgu. Kakorkoli že, posojilo je bilo treba poiskati drugje.

Zasedba sumljivcev

Nacionalna fronta se je obrnila na svojega predstavnika v evropskem parlamentu Jean-Luca Schaffhauserja, o katerem je ameriški Washington Post zapisal: »Več let si je prizadeval vzpostaviti zavezništvo med Evropo in Rusijo, ki bi, kot pravi, delovalo kot krščanski branik pred Azijo in Bližnjim vzhodom. (…) Sanjal je o tem, da bi nekoč vodil proruski sklad, ki bi razdeljeval ruski denar evropskim organizacijam in Evropo približal Moskvi.« Seveda je takoj sprejel nalogo, da Nacionalni fronti poišče financerja.

Poklical je Aleksandra Babakova, poslovneža in od leta 2012 kremeljskega posebnega odposlanca za ruske organizacije v svetu. Babakov je Schaffhauserju predlagal, naj se obrne na moskovsko banko z zanimivim, angleškim imenom First Czech-Russian Bank. Prek svoje podružnice na Češkem je FCRB uspelo pridobiti tudi evropsko licenco za poslovanje. Lastnik banke je bil Roman Popov, človek, ki je po navajanju ameriškega inštituta Alliance for securing democracy (ASD) tesno posloval z Rubnom Tatulianom, enim od ključnih finančnih nadzornikov znanega evrazijskega kriminalnega kartela, imenovanega Lopovi po zakonu. Ameriško finančno ministrstvo je decembra 2017 uvedlo sankcije zoper Tatuliana zaradi povezanosti z organiziranim kriminalom.

Toda počasi, kajti to še sploh ni začetek političnega trilerja. Septembra 2014 je blagajnik Nacionalne fronte Wallerand de Saint Just v Moskvi podpisal pogodbo za najem 9,4 milijona evrov vrednega posojila za obdobje petih let z obrestno mero šest odstotkov na leto. Denar je bil v glavnem porabljen za kampanjo za predsedniške volitve, ki jih je maja 2017 Marine Le Pen izgubila proti Emmanuelu Macronu. Po porazu je Nacionalni fronti tako ostal samo en velik problem, ki bi ga še najbolje ponazorilo vprašanje: »Sranje, komu, za vraga, smo mi zdaj dolžni denar?«

Sledi denarja

»FCRB je bil domnevno ključni organizator nezakonitih finančnih tokov. FCRB je ena od 19 ruskih finančnih institucij, vpletenih v beg kapitala v vrednosti 20 milijard dolarjev in pa v shemo pranja denarja, prek katere se je prenašal denar iz Rusije na evropske bančne račune skozi Moldavijo in Latvijo med letoma 2011 in 2014. Zadeva je postala znana kot ruska pralnica,« je poročal inštitut ASD.

Ruske oblasti na čelu s Putinom so enostavno morale posredovati. Vodja Ruske centralne banke Elvira Nabiulina je osebno vodila preiskavo in ostro ukrepala proti bankam, ki so bile marionete mafijcev ali ki so sicer slabo poslovale in tako spodkopavale rusko gospodarsko stabilnost, že ogroženo zaradi mednarodnih sankcij. Do konca leta 2016 je bilo v Rusiji ukinjenih blizu 100 finančnih institucij, med njimi tudi First Czech-Russian Bank. Ko so začasni upravitelji najprej prevzeli nadzor nad banko, so ugotovili, da je FCBR tik pred njihovim prihodom odprodala velik del svojega premoženja. Med drugim je prodala tudi dolg Nacionalne fronte. Ruski centralni banki tako na koncu ni preostalo drugega, kot da ukine FCRB zaradi lažnega knjigovodstva in ’izgube’ v vrednosti več sto milijonov evrov. Roman Popov je medtem izginil neznano kam.

FCRB je dolg Nacionalne fronte prodala Kontiju, uradno skoraj bankrotiranemu podjetju za najem avtomobilov. Britanski Financial Times je izbrskal, da ima Konti sedež v stanovanju v neuglednem bloku na obrobju Moskve. »Konti je eno od 977 podjetij, ki so registrirana na tem naslovu,« je poročal časopis. Konec leta 2016 je dolg potoval naprej. Kupilo ga je podjetje Aviazapčast, ki se ukvarja z dobavo in vzdrževanjem letal. Je tesno povezano z rusko vojsko, ima licenco državne tajne službe FSB, eden od njegovih klientov pa je režim Bašarja Al Asada v Siriji. Zakaj je Aviazapčast kupil dolg Nacionalne fronte, ni niti najmanj znano. Hoče pa svoj denar. Ko je podjetje prvič zahtevalo izplačilo obroka, se je blagajnik Saint Just obrnil na ruske oblasti. Te trenutno presojajo, ali je bil prenos dolga Nacionalne fronte v celoti legalen. Moskovsko arbitražno sodišče je sicer lani razsodilo, da je Aviazapčast zakonit lastnik dolga. Državne finančne oblasti so se pritožile zoper to odločitev z argumentacijo, da dolg pravzaprav pripada državi, in naslednja sodna obravnava bo predvidoma februarja. Saint Just medtem pošilja plačila obrokov neki moskovski [sic] »notarki gospe Romanovi«, ne da bi bilo sploh jasno, kje bo na koncu ta denar končal.

Putinov nasmešek

Vprašanje seveda je, kje je v vsem tem Putin. Le Penovi je pomagal v njeni predvolilni kampanji. Marca 2017 jo je sprejel v Moskvi, zato da se je doma lahko ponašala s tem, da je »globalna političarka«. Ruski spletni troli so medtem bombardirali Macrona z obdolžitvami, kot je bila ta, da ima skrivne bančne račune v davčnih oazah. A kljub temu Putin ni mogel resno računati na to, da bo Le Penova zmagala; javno mnenje ji ni bilo naklonjeno. Novinarka Antonova je prepričana, da s podporo skrajno desnim populistom, kot sta Le Penova in pa madžarski premier Viktor Orbán, Putin Evropski uniji sporoča, naj se ne igra z njim.

In že to je po svoje veliko bolj škandalozno in nesprejemljivo kot pa to, čemur smo priče v Ameriki. Tam sta najbolj žgoči vprašanji, ali je ameriški predsednik vedel, da se ljudje iz njegovega kroga (še iz časa predvolilne kampanje) na skrivaj dogovarjajo s predstavniki Rusije in ali je tudi sam pri tem sodeloval. V Evropi pa so stvari jasne. Ena od največjih evropskih desničarskih strank je elementom iz ruskega režima dolžna okoli 10 milijonov evrov. Putin bi lahko dolg Nacionalnega zbora, kot se ta nesrečna stranka imenuje danes, rešil tako ali drugače v enem dnevu in to, da njena kalvarija zdaj vstopa že v tretje leto, nam nekaj pove. Putin se ravna po načelu, da je v visoki politiki sicer dobro imeti zaveznike, še bolje pa dolžnike. Fiasko Le Penove stranke je dobrodošla iztočnica za široko javno razpravo o nedopustnih povezavah med evropskimi populisti in Putinovim režimom. Letos je ta še toliko bolj pomembna zaradi volitev v evropski parlament. Skrajni desničarji bodo spet tulili, da nezakonite migracije ogrožajo stabilnost Evrope. Treba jim je nastaviti ogledalo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.