Zakaj si ne uredijo papirjev?

Skupaj korakamo k novim zaostritvam zakona o tujcih. Logika je ista kot vedno: ljudje prečkajo mejo, zlorabljajo azil, si urejajo bivanje prek zaposlitve in študija … to naj bi bil problem, ki ga je treba rešiti.

Prosilci za mednarodno zaščito v azilnem domu v Ljubljani na prireditvi ob svetovnem dnevu migrantov, 18. decembra 2018. (Vsak je prižgal svečo in povedal svojo zgodbo.)

Prosilci za mednarodno zaščito v azilnem domu v Ljubljani na prireditvi ob svetovnem dnevu migrantov, 18. decembra 2018. (Vsak je prižgal svečo in povedal svojo zgodbo.)
© Borut Krajnc

Skoraj nemogoče je človeku razložiti, da je postal ilegalec. Ne glede na to, kako dolgo je pričakoval odločitev države o svojem statusu, nihče ni pripravljen verjeti, ko to dejansko prejme. Obsodbo dobi v obliki nedolžnega kosa papirja ali elektronskega sporočila odvetnice, brezveznega sporočila, v katerem je prijazno obveščen, da je njegova prošnja za bivanje zavrnjena. Po navadi mu moraš razložiti, da v praksi to pomeni zapor in odstranitev iz države. In po navadi ti obsojenec ne verjame. »Zapor? Jaz? Saj nisem kriminalec! Nič nisem naredil! Hodim v službo, plačujem davke, plačujem stanovanje …« Sledi obvezno zanikanje: »Ne, sigurno je napaka … bom šel na policijo in jim bom vse razložil. Saj bodo razumeli, da hočem samo v miru živeti.« Nikomur ne moreš dopovedati, da policije ne zanima, kako pridno delaš in koliko slovenščine si se naučil. Zanima jih le še to, ali imaš dokument, na podlagi katerega te lahko deportirajo.

Le kako bi razumeli? Sprememba statusa iz legalnega v ilegalnega je tako nenadna, tako kontraintuitivna, da je ljudje ne morejo doživeti drugače kot napako. En dan so normalni prebivalci, čez noč pa postanejo kriminalci – ne da bi vmes kaj zagrešili. Resnost situacije jim kapne šele, ko jih policija dejansko vklene in odpelje za rešetke centra za tujce, ko jim poberejo telefone, jih slečejo in jim dodelijo celice. Tam se odvetniki in prostovoljci že vrsto let srečujemo z zmedenimi ljudmi, ki jih je doletela nepričakovana preobrazba. Enim so zavrnili prošnjo za azil, drugim se je zapletlo pri podaljšanju dovoljenja za bivanje, tretje je zajebal delodajalec, četrti si po ločitvi niso spremenili dokumentov, peti so prepozno poslali kak obrazec ali prošnjo … Nekateri so v takšnih postopkih že desetletje ali več. Prihajajo iz Iraka, Afganistana, Nigerije, Rusije, Kosova, Bosne … Vsem je skupno to, da so si v Sloveniji urejali življenje na dolgi rok. Kdor ni imel tega namena, je že zdavnaj zbežal naprej. V deportacijskih postopkih so večinoma le nesrečneži, ki nimajo kam naprej in ki se nimajo kam vrniti.

Težko razumejo tudi to, da niso deležni nobenih simpatij javnosti. Ne le, da jih ima policija za kriminalce, ampak jih kot take dojema tudi družba. Mnogi slovenski državljani že tako ali tako sovražijo tujce, a tudi med bolj liberalnimi prevladuje odpor do »ilegalcev«. »Zakaj si niso uredili potrebnih dokumentov? Tudi jaz ne morem hoditi po svetu brez pasuša in vize!« Vse to domačinom pač zveni kot zdrava kmečka pamet. Njim za tajske turistične vizume ni bilo treba dolge mesece hoditi na upravno enoto, policijsko postajo, zavode, inšpektorate in sodišča, kjer bi jih uradniki pošiljali k novim uradnikom, ti pa naprej k novim. K svojim prošnjam jim ni bilo treba prilagati certifikatov, ki jih njihova domovina ne izdaja, overjenih na ambasadah, ki ne delujejo. Ni jim bilo treba dati prstnih odtisov v državah, kamor ne smejo potovati. Niso potrebovali pisnih potrdil svojih vlad o tem, da jih nameravajo ubiti. Predvsem pa jim na okencih niso nikoli lagali, jim zasegali dokumentov ali jim grozili.

* * *

Kljub temu da jim tako država kot njeni državljani očitno niso naklonjeni, pa ljudje v deportacijskih postopkih ohranjajo neverjetno vero v poštenost sistema. Do zadnjega verjamejo, da se bo že nekako uredilo, saj da so pošteni in delavni ljudje, ki ne morejo biti obravnavani kot kriminalci. Groza jih je, da bi se znašli zunaj sistema in bivali brez veljavnih papirjev. Policisti ta strah poznajo. Vedo, da je večina ilegalcev naivnih poštenjakov, ki jih ni treba loviti – samo ponuditi jim je treba malo upanja, pa se sami pridejo deportirat. Skozi leta so razvili prakse nastavljanja vabe: prestrašenemu človeku, ki je prišel na postajo, da bi razložil svoj problem, prijazno ponudijo roko. »Dobrodošel! Rabiš zdravnika, rabiš socialno pomoč? A poročiti se hočeš, čestitam! Prinesi mi papirje naslednji teden.« Če jih prinese, mu lahko z njimi uredijo vse potrebno za prisilno odstranitev, če jih ne prinese, ga lahko zaprejo v center za tujce zaradi nesodelovanja v postopku. Nasploh lahko tujca zaprejo za praktično vsak prekršek oz. sum, da utegne storiti prekršek, v zaporu pa ljudje podpišejo karkoli – tudi izjavo o prostovoljni deportaciji. Vse to sem videl že stokrat, a tujci vedno znova padejo na iste fore.

Danes policije ne zanima, kako pridno delaš in koliko slovenščine si se naučil. Zanima jih le še to, ali imaš dokument, na podlagi katerega te lahko deportirajo.

Toda ključni razlog, zakaj nihče ne verjame, da bo prav on postal ilegalen, je v tem, da si ne more razložiti smisla takega sistema. Preveč je noro, da bi bilo res. Kako razložiti človeku, ki je bil vse življenje reven (status ilegalca nekako vedno doleti le revne ljudi) in ki je v Evropi za drobiž opravljal najtežja umazana dela, da bo država namenila desettisoče evrov za njegove postopke? Menda stane deportacija tam okoli 25.000 evrov – vsota, kakršne še v življenju ni videl. Nikoli se ni nihče ukvarjal z njim, zdaj pa si množica uradnikov predaja vse večji kup njegovih papirjev, inšpektorji ga zaslišujejo ure in ure, obiskujejo ga odvetniki in nevladne organizacije, na koncu naj bi ga dva policaja celo pospremila na letu … kot da je jebeni minister!

Tega dela ne razume niti večina Slovencev, ko jim razložiš. Koliko teh postopkov ima dejansko funkcijo varovanja državnih interesov? Medtem ko Slovenija histerično išče tuje delavce, se cel kup ljudi, ki bi sicer živeli normalno življenje, zdaj gužva v centru za tujce, da bi jih na velikanske stroške vrnili v države, kjer mogoče sploh še nikoli niso bili. Občasno se poleg nevladnikov oglasijo celo druga ministrstva, delodajalci ali sodniki, da opozorijo na nesmisle. Mar ne bi malo pomirili te gonje proti ilegalcem? Kaj pa, če bi olajšali nekaterim ljudem pogoje za vstop v sistem? Saj v končni fazi njihov ilegalni status ni posledica njihovih dejanj, ampak tudi zavestnega truda države, da bi jim legalnost onemogočila. In tudi če so sami storili napako pri urejanju dokumentov, mar nista zapor in izgon iz države s prepovedjo ponovnega vstopa nesorazmerno visoka kazen za tako banalen prekršek? Takšni in podobni pomisleki se v različnih krogih pojavljajo že leta, a rezultat je vedno isti: sistem se ostri in ilegalnost vsako leto zajame več ljudi.

* * *

Tako migranti kot domačini seveda težko razumejo logiko ministrstva za notranje zadeve, ki vzpostavlja ta čudni sistem. Toda oni niso bili nikoli v koži uradnika, ki so mu šefi zabičali, da mora rešiti »problem migracij«. Kako točno naj bi to storili? S to zagonetno uganko se ukvarjajo birokrati po vsej Evropi že od 70. let, naloga pa postaja vse zahtevnejša. Teženje šefov se je zares zaostrilo konec 80., ko se je vzpostavljal schengenski režim z odprtimi mejami med članicami EU. Do takrat migranti niso bili obravnavani kot tak problem in sredozemske države so omogočale večini afriških in balkanskih državljanov potovanje brez vizuma. Toda pred vstopom v skupni mejni režim je François Mitterrand pod pritiskom LePenove desnice moral južnim sosedam postaviti pogoj: »Če hočete odpravo meje s Francijo, poskrbite, da ne boste v Evropo spuščali vse tiste afriške in balkanske drhali!« In uradniki so sledili ukazom – za ljudi iz Severne Afrike, Balkana in Bližnjega vzhoda so bili uvedeni težko dostopni vizumi.

Toda s tem »problem« za uradnike ni bil rešen. Lahko bi rekli, da se je šele začel. Takoj ko so bile legalne poti onemogočene, so se namreč začeli na obalah Sredozemlja pojavljati prvi čolni, polni dehidriranih Afričanov, vsak deseti tovornjak na poti skozi Balkan pa je imel v prikolici nekaj prezeblih skritih potnikov, ki so ob vstopu v EU vsi zaprosili za azil. Nekateri uradniki so se morda zavedali, da z ukinitvijo legalnih poti niso dosegli drugega kot vzpostavitev tihotapske industrije, a zdaj ni bilo poti nazaj. Šefi so že kričali in treba se je bilo soočiti z novim problemom iregularnih morskih in kopenskih migracij.

Tako so sledili novi ukrepi: okrepili so mejni nadzor, vpoklicali tisoče policistov in nabavili za milijarde evrov opreme. A problem ni izginil, saj so s tem zgolj preusmerili ljudi k novim, nevarnejšim potem. Število smrtnih žrtev je skokovito rastlo, sledile so katastrofe na Lampedusi, na Kanarskih otokih, Ceuti in Melilli … Mediji so prvič uporabili izraz »migrantska kriza«. Izkazalo se je, da se je zaradi slikovitih podob potapljajočih se ladij v Evropi bolj govorilo o nevarnosti migracij kot prej … uradniki so dosegli točno nasproten učinek in še okrepili paranojo ksenofobne desnice.

Čeprav je bilo v tej točki jasno, da meja ni mogoče zapreti in da nova politika ustvarja množičnejše iregularne migracije, je bilo sistem treba ohraniti. Namesto da bi sprostili legalne poti, so v upanju, da se tujci več ne bi odločali za pot, uvedli nove zakone, po katerih bi postalo življenje v Evropi za njih neznosno. Deportacije so postale agresivnejše, azil je postal težje dostopen, migranti pa so morali na odločbe čakati zaprti v migrantskih taboriščih. A fantje in dekleta v libijskih in turških kempih niso tako natančno brali evropskih direktiv in so se vseeno odpravljali na pot. Kaj drugega pa jim je v njihovih razmerah preostalo? Edini dosežek novih zakonov je bil, da se zdaj več ne ustavljajo na prvi policijski postaji in zaprosijo za azil, ampak se poskušajo po odročnejših poteh izmuzniti mimo policije in živeti v ilegali. Tako so imeli uradniki spet nov »problem«: nadzor je postal težji, ne lažji. Ob pomanjkanju boljših idej so se lotili militarizacije celotnih regij, ki so jih obdali z ograjami in napolnili z novo tehnologijo. Slovenska policija je v zadnjem obdobju poleg 20 terenskih vozil dobila 15 milijonov evrov za lovljenje tujcev, ki so pred tem sami prihajali k njim na postaje.

A »problem« ni nastal le na obalah in zunanjih mejah. Z uvedbo novih pravil je bilo tudi znotraj schengena čez noč ustvarjenih tisoče novih ilegalcev. Ko so z ostrejšimi pogoji legalizacije uradniki poskusili narediti Evropo manj privlačno za nove migrante, so tudi tisočim že ustaljenim prebivalcem tujega rodu onemogočili legalno bivanje – na podoben način, kot so slovenske izbrisane čez noč spremenili v tujce v lastni deželi. Mnogi so v strahu, da po odhodu iz EU ne bodo mogli nikoli več nazaj, tam ostali protizakonito. In tako se je pred uradniki pojavil še en stranski učinek njihovih ukrepov: poloviti in odstraniti so morali sto tisoče ljudi, ki so bili v vseh pogledih domačini. Med zmedenimi ljudmi, zaprtimi v centrih za tujce, zato najdete tudi osebe, ki ne poznajo druge domovine kot Evropo, a jih vseeno poskušajo »vrniti« nekim drugim državam. Slovenija se od izbrisa očitno ni naučila ničesar, saj je ravno pred kratkim policija zaprla piranskega slikarja iraškega rodu, ki tu živi že 40 let, a mu zaostrena zakonodaja ne omogoča pridobiti državljanstvo.

* * *

Seveda vsem uradnikom med uvajanjem teh ukrepov ni bilo posebej hudo. Nina Gregori, ki je na mesto vodje direktorata za notranje in upravne zadeve prišla iz ugledne funkcionarske družine, je po desetletju ustvarjanja ilegalcev na poti k višje plačani službi v izvršnem odboru EASO na Malti. Pametni uradniki so se pač naučili, kako iz izvajanja nemogočih ukazov narediti kariero. Odkar rešujejo »problem migracij«, so njihove rešitve za mnoge postale donosen posel, vsak njihov ukrep terja nova pooblastila, opremo in osebje, za kar so jim tuji in domači koncesionarji še kako hvaležni … Več ilegalcev ustvarijo, večja sta budžet in vloga ministrstva za notranje zadeve. Nič nenavadnega, da tri leta po balkanskem koridorju še kar govorijo o izrednih razmerah.

Državi ni nikoli grozilo, da jo bodo preplavili zlonamerni migranti – preplavili so jo interesi varnostne industrije, podprti z nacionalističnimi političnimi prepričanji.

A podobno kot pri vojni proti drogam ali vojni proti terorju tudi v vojni proti ilegalnim migracijam ni cilj rešiti »problem«, ampak ves čas širiti njegovo definicijo. Nina Gregori je prisostvovala že nešteto zaostritvam zakona o tujcih, a je to področje danes v vseh pogledih bolj kaotično kot kadarkoli. Leta 2004 je notranji minister Bohinc izjavil: »Priznavanje odločitev glede izgona, njihovo dosledno izvajanje ter sistematična uporaba tega instrumenta so bistveni elementi, ki usmerjajo preprečevanje nedovoljene migracije.« Ali je dejstvo, da je doslednemu izvajanju te politike sledil največji vzpon »nedovoljenih migracij« v sodobni zgodovini, to izjavo postavilo na laž? Očitno ne, kajti leta 2018 smo od novega ministra Poklukarja slišali identične izjave, Nina Gregori pa je bila za svoje strategije nagrajena z višjim položajem. Če je bil torej namen teh uradnikov ustaviti iregularne migracije, so nalogo opravili katastrofalno – po milijardnih investicijah se 30 let in 30.000 trupel kasneje iregularne migracije še kar stopnjujejo, nedokumentiranih ljudi pa je v schengenskem območju vse več. Ujeti smo v začarani krog, obsojeni na to, da vsakih par let ob novi »krizi« ponovimo iste debate, medtem ko požrešni deportacijski sistem raste in golta nove in nove žrtve.

In tako skupaj korakamo k novim zaostritvam zakona o tujcih. Logika je ista kot vedno: ljudje prečkajo mejo, zlorabljajo azil, si urejajo bivanje prek zaposlitve in študija … to naj bi bil problem, ki ga je treba rešiti. In ker si odločevalci ne postavijo vprašanja, zakaj to počnejo in kaj imajo s tem opraviti njihove predhodne poteze, bodo spet uzakonili spremembe, da bo ljudem težje priti do papirjev. In čez eno leto bo posledično na ulicah več ljudi brez dokumentov, več na črno zaposlenih delavcev, več tujcev, ki se bodo v strahu pred zaporom izogibali uradnih postopkov, več šolarjev v deportacijskih postopkih, več bo ločenih družin, več bo tihotapcev, več bo mrtvih v Kolpi. A nič hudega, saj bodo čez dve leti lahko uradniki spet dopisali nove amandmaje, si dali nova pooblastila in kupili še nekaj opreme.

Iz začaranega kroga nikakor ne moremo priti, dokler dovolimo tem uradnikom narekovati definicijo »problema«. Če bi začeli miselni proces s predpostavko »globalizacija je sprožila nove družbene procese, na katere moramo prilagoditi sistem«, bi morda prišli do drugačnih rešitev. Morda bi spoznali, da je legalno gibanje in bivanje ljudi varnejše, stabilnejše in vzdržnejše za vse strani in da moramo začeti resneje razmišljati o javni infrastrukturi za integracijo tako starih kot novih prebivalcev. Toda takšna politika ni bila nikoli na meniju naših nacionalističnih vlad – njihov miselni proces je še vedno ujet v predpostavkah evropske desnice 80.: »Če ne bomo zaostrili nadzora, nas bodo preplavili ilegalci.«

* * *

Naj se še tako dolgo pogovarjate z ilegalcem v centru za tujce, ta ne bo razumel, zakaj pomeni varnostni problem, zaradi katerega je treba »prilagajati kontingentni načrt dela policije, tudi z uporabo tehničnega varovanja meje«. Ne more razumeti logike uradnikov in strahu državljanov. Nazadnje, ko je pogledal, je bil še vedno čisto navaden človek. Morda ne najboljši človek na svetu, vsekakor pa ne nevaren kriminalec. In tega si ne more razložiti drugače, kot da je ta država očitno sovražna in nestrpna, tudi če nekateri njeni državljani hvalijo premierovo držo proti sovraštvu.

Toda večina prebivalcev Slovenije ne bo nikoli slišala njegovega stališča. Pravzaprav niti ne bodo vedeli, da obstaja. Morda ga zato držijo skritega v celici na obrobju nekega zanikrnega industrijskega parkirišča zunaj Postojne. Nobenih novinarjev ni tam, nobenih mimoidočih, s katerimi bi lahko govoril. Znova in znova pa bodo državljani slišali izjave uradnikov in funkcionarjev, ki jih bodo opozarjali na nevzdržne pritiske migrantov. Ti birokrati bodo toliko da ne jokali pred kamerami in rotili Slovence, naj razumejo njihovo strašno stisko. »Nimamo dovolj kadra, nimamo dovolj pooblastil, ne moremo obvladati vseh teh ilegalcev!« In empatični Slovenci jih bodo kakopak razumeli.

Prepozno je, da bi spremenili mišljenje uradnikov. Ti so se že navadili življenja v požrešnem birokratskem stroju, navadili so se samovoljno odločati o legalnosti in ilegalnosti nedolžnih ljudi. A če bi prebivalci Slovenije razumeli tudi stališče ilegalca, bi morda bili pripravljeni podvomiti o rešitvah ministrstva za notranje zadeve. Vprašali bi se, kje je tukaj dejanska nevarnost. So to res tuji delavci, prosilci za azil, otroci, družine? Kako pa smo živeli pred obstojem vseh tehničnih ovir, pa da nas tujci niso požrli? In morda bi prišli do sklepa, da državi v resnici ni nikoli grozilo, da jo bodo preplavili zlonamerni migranti – preplavili so jo interesi varnostne industrije, podprti z nacionalističnimi političnimi prepričanji. Ta prepričanja so še vedno živa med politiki v današnji vladi. Čas bi že bil, da si jih izbijejo iz glav.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.