Aroganca oblasti

Spoštovani, v članku avtorica Vesna Teržan opisuje problematiko vodenja investicij s strani ministrstva za gospodarstvo in turizem (MGRT), konkretno paviljona na Svetovni razstavi EXPO 2020 v Dubaju.

Obravnava neprimernost postopka za »javno naročilo« izdelave idejne zasnove za paviljon. Na ta postopek so se dokaj množično in javno pritožili arhitekti in njihova predstavništva (ZAPS). Poglaviten očitek je nesprejemljivo kratek čas za pripravo želenega gradiva, pa tudi neskladnost postopka z veljavnimi pravili za te vrste dejavnosti. »Ideje« v arhitekturi naj bi se namreč iskalo z »javnimi natečaji«, ki imajo svoja pravila, avtorska varovanja, in so tudi delno nagrajeni.

Vse to je MGRT v svojem postopku obšlo.

Avtorica očita neprimernemu pristopu tudi to, da na tak način ministrstvo in vlada onemogočata primerno reprezentativnost države na mednarodnih dogodkih, ki so širšega gospodarskega, pa predvsem tudi promocijskega pomena za državo.

Posebej zaskrbljujoče je pri vsem dejstvo, da tak postopek vodi prav ministrstvo, ki ima v svojem okrilju delovanja tudi »turizem«, »turistični razvoj dežele«, in v okviru njega še posebej »kulturni turizem«. Le kaj si pod »kulturnim turizmom« predstavlja, če ena najbolj vizualno vpadljivih oblik kulture neke dežele, kot so njen gradbeni fond, krajinsko oblikovanje, in podobno, niso vključeni v skrb za njeno »kulturo«? Lepoto oblikovanja stavb in drugih objektov so gojili in še gojijo narodi in države skozi tisočletja, in se s tem »postavljali« v javnosti in medsebojno. Za to so zaslužni avtorji s svojimi strokovnimi in avtorskimi stvaritvami, kar bi morala spoštovati vsaka kulturno razvita država.

Brez »arhitekture« ni kulture na področju investiranja, tako vse-vplivno področje, kot so investicije, pa ob skrbi za kulturo ne more ostati spregledano!

V Sloveniji smo z muko uveljavili dokument »arhitekturna politika«, potem ko nas je prehitela večina drugih evropskih držav, avgusta 2017, z naslovom »Arhitektura za ljudi«. Osnutek tega dokumenta, katerega temelj je Nacionalni program za kulturo 2014–2017, je pripravila strokovna komisija, veljati pa je začel, ko ga je sprejela vlada. Nastal je v okviru Ministrstva za kulturo (MK), ki pa je do njegovih vsebin očitno indiferentno – saj tak »propust«, kot si ga je dovolilo MGRT, ne bi smel iti neopaženo mimo soglasja MK, posebno potem, ko so javno s protestom nastopili »nosilci kulture« s področja arhitekturnega ustvarjanja.

Dokument »Arhitektura za ljudi« bi se moral realizirati preko delovanja vseh vladnih resorjev, biti primerno vgrajen v področne zakone ter realiziran v primerno vodenih postopkih.

Akcija MGRT od tega daleč odstopa.

Očitno s tem »odstopa« tudi od svojega koncepta »kulturnega turizma«, država pa od »kulturnega razvoja«. »Usmeritev« samovolje in arogance je MGRT, skupaj s celotno takratno vlado, postavilo že z uvedbo LEX MAGNA, in posledično z vsemogočnim političnim odločanjem po novem ZUreP-2 in GZ.