Jelinčičevo streljanje pred zidom: zakaj RTV Slovenija promovira nasilje?

Včerajšnja oddaja Tarča na TV Slovenija bo znova šla v anale zaradi nedopustnega nastopa poslanca SNS Zmaga Jelinčiča, v katerem je promoviral nasilje in sovražni govor

V oddaji, ki je v napovedniku obetala razpravo »o reformah in proračunu« in tem, ali »bo pot med socialno državo ter zategovanjem pasu in varčevanjem finančno vzdržna«, se je razvila debata, na trenutke podobna gostilniškemu klepetu o vsem mogočem.

Voditeljica Erika Žnidaršič je izgubljala avtoriteto nad povabljenimi poslanci, med katerimi so nekateri prestopili rob dostojnosti in se do nje obnašali, kot da imajo pred sabo natakarico, vendar noben ni dosegel nivoja očitno premišljenega nastopa poslanca Jelinčiča, ki je uspel izvesti popolno provokacijo o streljanju pred zidom. Koga, ni precizno specificiral:

Jelinčič: »Dokler ne bomo postavili ene tri tipe pred zid in jih počili, ne bo nič.«

Žnidaršič: »Dobro, gospod Jelinčič, prosim, dajte retoriko…«

Jelinčič: »Saj bi z dušilcem, z dušilcem, da ne bi motili.«

Žnidaršič: »Gospod Jelinčič, prosim vas, da pazite, kako govorite«.

Jelinčič: »Kako? Eni streljajo, jaz samo govorim!«

Žnidaršič: »Gospod Jelinčič!«

Jelinčič: »A ni to vredu? Ampak jaz bi jih počil, veste. Takoj bi bil red, v celi državi bi bil red, takoj!«

Žnidaršič: »Gospod Jelinčič, opozarjam vas na kulturno raven pogovora.«

Jelinčič: »Sem lepo povedal, celo z nasmehom.«

Žnidaršič: »Brez groženj.«

Jelinčič: »Da vam povem, grozljivo je, kar se dogaja in kot jaz vem, iz slovenske politike nihče ne bo odgovoren, ne kaznovan, niti politično niti kazensko ali kakorkoli drugače.«

Kaj je Jelinčič storil narobe?

Sicer težko vehementno zatrdimo, da je poslanec storil kakšno kaznivo dejanje, recimo po 135. členu Kazenskega zakonika, ki govori o ogrožanju varnosti z resno grožnjo ustrahovanja in vznemirjanja z napadom na življenje ali telo, vsekakor pa je nedopustno promoviral prav takšno dejanje in izvajal tisto, čemur sam pravim sovraštveni govor.

Kar je najbrž storil premišljeno in z veliko mero pazljivosti na način, da ni konkretiziral nasilja na nobeni osebi ali skupini ljudi, s čimer se je želel zavarovati pred morebitnim pregonom.

Kaj je narobe z vidika medija, ki ga je gostil? Vodstvo RTV Slovenija sicer lahko vedno odvrne, da takšne promocije nasilja ni moglo predvideti. Vendar ali je to res? Prva zadrega je v tem, da interni dokumenti zavoda, Poklicna merila, Etična merila in Programski standardi, ne predvidevajo posebnih intervencij v takih in podobnih primerih.

Prepričan sem, da se Jelinčič tega zelo dobro zaveda in enostavno izkorišča priložnost za vnovično lastno promocijo z diskurzom nasilja, s katerim je tudi zaslovel in ohranjal politično in strankarsko formo skozi desetletja. Končno gre za nekoga, ki se nikoli ne pozabi fotografirati z orožjem v rokah – spomnimo le na famozno fotografijo, ki so jo poslanci SNS naredili sredi Državnega parlamenta, v katerega so skrivoma prenesli orožje in potem bahavo pozirali pred fotografskim objektivom.

Jelinčič enostavno izkorišča priložnost za vnovično lastno promocijo z diskurzom nasilja, s katerim je tudi zaslovel in ohranjal politično in strankarsko formo skozi desetletja. Končno gre za nekoga, ki se nikoli ne pozabi fotografirati z orožjem v rokah.

Ironija je hotela, da je Jelinčič leta 2006 prav v oddaji z isto voditeljico Eriko Žnidaršič izpeljal sovražni govor do Romov. Po njegovem nastopu v Piramidi, sicer delu tedanjega razvedrilnega programa, so se takrat v vodstvu RTV Slovenija, prestreljenem s samimi Janševimi kadri, hiteli distancirati od dogajanja.

Prvak SNS je takrat Rome poimenoval za cigane, govoril o tem, da gre za ljudi, ki jim je dovoljeno, da kradejo in lažejo, da gre za ljudi, ki vplivajo na vso Slovenijo in ne delajo drugega kot škodo, da so vsi Slovenci delavni, pridni in pošteni, cigani pa kradejo in podobno.

Leta 2010 je bil proti Jelinčiču podan obtožni predlog, ki ga je bremenil zbujanja sovraštva, razdora ali nestrpnosti. Kasneje je bil, precej pričakovano, oproščen vseh obtožb, saj slovenski tožilci v sovražnem govoru dobesedno ne vidijo kaznivega dejanja.

Kaj bi javni zavod moral storiti

Na sojenju je Jelinčič cinično zatrjeval, da ga je RTVS v primeru oddaje Piramida izkoristila, da bi si dvignila gledanost. Glede na razplet včerajšnje Tarče lahko ugibamo, da bi utegnil storiti podobno – dejansko vse kaže, da je bilo obratno.

Kako bi se lahko javna radiotelevizija izognila takšnim nastopom politikov? Zelo preprosto. S tem, da bi naredila tisto, kar bi storil vsak resen javni servis na svetu: politika takega kova več ne bi vabila v svoje studie, razen v času volilnih kampanj. Vendar temu pričakovano oporekajo vodilni.

Leta 2010 je bil proti Jelinčiču podan obtožni predlog, ki ga je bremenil zbujanja sovraštva, razdora ali nestrpnosti. Kasneje je bil, precej pričakovano, oproščen vseh obtožb, saj slovenski tožilci v sovražnem govoru dobesedno ne vidijo kaznivega dejanja.

Odgovorna urednica informativnega programa TV Slovenija Manica J. Ambrožič in varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev Ilinka Todorovski vztrajata na napačnem načelu o tem, da pri njih ni prepovedanih tem in gostov.

To seveda ne drži. Lahko naštejem kar nekaj imen, ki jih na TV Slovenija ne boste videli. Vendar isto ne drži, kot sem zapisal, niti v nekem bolj elementarnem smislu:

Fraza »Pri nas ni prepovedanih tem in gostov« apelira na nekakšno liberalnost, hvali se tem, da je odprta, da ne cenzurira. Toda karikiranje s pomočjo ideje o »prepovedi« ima funkcijo zanikanja tega, kar uredniki in novinarji sicer morajo početi: procesov odbirateljstva (gatekeeping), prednostnega tematiziranja (agenda setting), uokvirjanja (framing) in podobno. Del tega je tudi odločanje, komu dati besedo in o čem govoriti. Seveda lahko tudi vsi navedeni postopki hitro postanejo uredniška karikatura.

Pritiski na Tarčo

Še vedno pa čakamo na pojasnilo, kdo je pritiskal na urednike in novinarje v Tarči 24. januarja letos, torej pred mesecem in pol.

Takrat je voditeljica oddaje celo tvitnila, da se dogajajo pritiski na uredništvo – oddaja je govorila o domnevnem mobingu ministra za kulturo Dejana Prešička in nesrečni usodi tamkajšnjega zaposlenega. Ob Eriki Žnidaršič je podoben tvit objavila še novinarka iste oddaje Nataša Markovič.

Želim spomniti, da »Poklicna merila in načela novinarske etika v programih RTV Slovenija« nalagajo, da uredniki in novinarji RTV Slovenija ne smejo podlegati nikakršnim posrednim ali neposrednim pritiskom, naj cenzurirajo svoje prispevke in oddaje. Še več, »o morebitnih poskusih cenzure bodo novinarji, uredniki oz. programsko vodstvo obvestili javnost«.

Si res lahko privoščimo javni servis, na katerem politiki pozivajo k streljanju pred zidom?

No, tega novinarji in vodstvo RTV Slovenija nikoli niso storili. Zato jih v primeru Tarče zdaj čakata že dve nalogi: da jasno izrazijo svoje stališče o dogajanju pritiskov na oddajo 24. januarja letos in potem še o včerajšnji Jelinčičevi promociji nasilja in ustreznosti ravnanja voditeljice.

Močno dvomim, da si lahko privoščimo javni servis, na katerem politiki pozivajo k streljanju pred zidom. V resnici mislim, da si Slovenija ne sme in ne more privoščiti niti takšnih politikov.

Besedilo je bilo najprej objavljeno na spletni strani IN MEDIAS RES >>