Bodeča neža 2019

V nekaterih medijih smo zasledili, da je bila podeljena „bodeča neža“ za seksistično izjavo preteklega leta Viliju Ščuki, upokojenemu zdravniku šolske medicine, psihoterapevtu in predavatelju. Podeljevalci so navedli, da naj bi g. Ščuka enačil žrtve spolnega nasilja s storilci. Ker Vilija Ščuko dobro poznamo zaradi intenzivnega sodelovanja v njegovem projektu Brez megle v glavi, želimo predstaviti njega in njegovo delo v realnem kontekstu. Popolnoma zavračamo interpretacijo podeljevalcev, saj smo pri Viliju Ščuki preverili, kaj je rekel, komu, kdaj in v zvezi s čim, zato trdimo, da je »citat« konstrukt.

K odzivu so nas poleg navedb podeljevalcev spodbudile tudi objave posameznikov na socialnih omrežjih pod informacijo o podelitvi bodeče neže, ki so v zapisih izražali gnev in celo sovraštvo. Podelitev bodeče neže Viliju Ščuki je poskus oblatenja njega in s tem njegovega življenjskega dela, zato čutimo odgovornost, da javnosti predstavimo informacije, s katerimi si lahko vsak oblikuje realno sliko.

Vili Ščuka je kot zdravnik in terapevt v svoji dolgoletni praksi pri delu z otroki in mladimi, še posebej z ranljivimi, opazil, kako pomembno vlogo imajo pri oblikovanju osebnosti različni dejavniki družinskega in vrstniškega okolja, pa tudi vzgojitelji, učitelji in drugi pedagoški delavci. Zato se je aktivno podal izven sten svoje ordinacije v prostor, kjer otroci in mladi preživijo največ časa – v šolo. Svoje znanje o razvoju zdrave osebnosti je vrsto let posredoval otrokom in mladim skozi mnoge delavnice, staršem in pedagoškim delavcem, ki so z mladimi najtesneje povezani, pa je namenil raznovrstna predavanja in seminarje.

Na podlagi izkušenj sodelovanja s šolami se mu je porodila ideja, da bi v intenzivnem projektu povezal pedagoške delavce, ki so pripravljeni z dodatnim angažiranjem prevetriti svojo prakso in vanjo vnesti nov, drugačen pristop, ki otroke in mlade aktivno spodbuja k osebnostnemu razvoju. Gradnja občutka varnosti, razvijanje pripadnosti (družini, prijateljem, skupnosti, narodu, človeštvu), razvoj lastne identitete, vrednot, ozaveščanje lastnega čustvovanja in obvladovanje čustvenega odzivanja na stresne dogodke, iskanje smiselnosti vlaganja napora v učenja, v zdravje, v dobre odnose … Vsebine vseh 50 delavnic, ki smo jih v njegovem štiriletnem projektu izvedli z več kot 200 učenci na osnovnih in srednjih šolah, se v tem pismu ne da zaobjeti.

Rezultati ob koncu izvajanja delavnic pa so z anketami, ki so jih izpolnili mladi udeleženci, potrdili to, kar smo izvajalci vseskozi opažali že sami: šolarji so se odzvali z boljšim učnim uspehom, z razumevanjem dejstva, da je za učenje potreben napor, z zavedanjem, da lahko sami obvladujejo močna čustva, od jeze do strahu in žalosti, da jim prizadevanje za dobre medsebojne odnose prinaša zadovoljstvo in sprejetost tako v vrstniški skupini kot širše, da je ozaveščanje notranjega psihičnega doživljanja nujno za ohranjanje ravnovesja v različnih preizkušnjah, da so s sprejetjem odgovornosti za svoje besede in dejanja sprejeli tudi resnično svobodo – svobodo, ki temelji na zavedanju sebe in drugih.

Vse to Vili Ščuka podrobno predstavlja v knjigi Šolar na poti do sebe, ki je na voljo v že 4. natisu (!). Navajamo komentar, objavljen na spletu kot mnenje kupca: »Vrhunska knjiga. Še posebno me je osupnila širina avtorjevih obzorij. Razlage so podane zelo jasno in dovolj poljudno. Moja je vsa počečkana in popisana, saj je prišlo do interakcije med knjigo in mano. Priporočam jo vsem kolegom pedagogom in staršem, ki se zavedajo pomembnosti svojega poslanstva.« Kljub odličnim rezultatom projekta Vili Ščuka na ravni resornega ministrstva ni našel sogovornika, ki bi v njegovem (in našem) delu prepoznal pravo vrednost. Zato se projekt ni mogel razširiti na vse slovenske šole in zato so koristi ostale omejene na skupino v pilotni štiriletni izvedbi. Najblažji izraz, s katerim lahko ocenimo to situacijo, je: škoda. Vsi, ki smo v projektu sodelovali, smo iskreno obžalovali nezanimanje odločevalcev za resnično uspešno prakso (ki je bila, mimogrede, zaradi entuziazma Vilija Ščuke udejanjena skoraj brez javnih sredstev). Najbolj je bil ob tem seveda prizadet Vili Ščuka sam. Grenak odziv na gluha ušesa resornega ministrstva je njegova knjiga Država v megli, v kateri je poleg rezultatov pilotnega projekta predstavljeno tudi neuspešno prizadevanje za to, da bi v Sloveniji vsi šolarji dobili uporabno opremo za življenje oziroma, v jeziku sodobne pedagogike, ustrezno »razvite kompetence za življenje v sodobni družbi«.

Izziv je seveda resničen in velik, preživetje v potrošniški džungli nikakor ni preprosto, še posebej, če naj bi posameznik živel kakovostno, ohranjal svojo identiteto, deloval avtonomno, ozaveščeno, v stiku s svojimi potrebami in potrebami drugih, še posebej šibkejših, in se nanje odzival z empatijo. Ob tem naj bi se aktivno vključeval v družbeno dogajanje in delo ter se stalno učil iz relevantnih virov, ki jih zna s kritičnim razmislekom tudi ustrezno izbrati. Zanimivo je, da se po Sloveniji (in tudi v drugih državah) vse pogosteje porajajo pobude za drugačno šolo, za šolo, kjer niso cilj ocene in točke, ampak je cilj razvoj učenca samega v zdravo, odgovorno, čutečo in razmišljajočo osebnost, ki ostaja odprta za učenje na svoji celotni življenjski poti. Projekt, o katerem pišemo, je ponudil odgovor v našem prostoru, a ga niti oblast niti širša javnost nista podprli. Zakaj? O tem lahko le ugibamo. Svojevrstno sporočilo pa je prav bodeča neža, ki poskuša zanikati oziroma problematizirati to, o čemer pišemo.

Slutimo, da je bodeča neža s spremljajočo obrazložitvijo posledica nepoznavanja dela Vilija Ščuke. »Citatu« lahko namreč verjamejo le ljudje, ki nikoli niso poslušali njegovega predavanja, ki niso brali njegovih knjig, ki niso bili deležni njegove pomoči kot pacienti, ki niso doživeli njegove podpore v duševni stiski. Gotovo ne vedo za njegovo reševanje mnogih mladih (z motnjami hranjenja, zasvojenih, učno neuspešnih, sprtih s svojimi starši ali vrstniki, samomorilnih …). In najbrž ne vedo, da je mnogim pomagal popolnoma brezplačno, da je svoj čas posvečal ljudem v stiski tudi takrat, ko mnoge institucije nimajo odprtih vrat za osebe v krizi.

Pridružujemo se prizadevanjem za dosledno odpravljanje vseh vrst nasilja, fizičnega, psihičnega, besednega, ekonomskega in spolnega, in naše pismo je tudi poskus odpravljanja posledic javnega napada na strokovnjaka, ki si zaradi svojega vseživljenjskega humanega in strokovnega delovanja zasluži globoko spoštovanje.