Prijatelja spoznaš v nesreči

Ustava zahteva neodvisnega in nepristranskega sodnika. Na papirju.

Nekdanjemu uslužbencu Kemijskega inštituta in sežanskemu županskemu kandidatu SDS dr. Milku Noviču, ki je bil že pravnomočno obsojen umora, se je sreča v sodnem postopku začela nasmihati, ko je njegov primer v roke dobila vrhovna sodnica Barbara Zobec. Napisala je sodbo, s katero se je zadeva vrnila v ponovno sojenje, in tudi nakazala, naj bo Novič oproščen. To se je v torek tudi zgodilo. Januarja se je na vrhovno sodišče obrnil tudi predsednik SDS Janez Janša, ki je bil pravnomočno obsojen na plačilo odškodnine zaradi razžalitve, in tudi v njegovem primeru se da slutiti podoben razplet. Pod odločitev se je podpisal soprog prej omenjene sodnice, Jan Zobec.

Janez Janša je pred dobrimi tremi leti novinarki nacionalne RTV Mojco Pašek Šetinc in Eugenijo Carl na Twitterju označil za »odsluženi prostitutki«. Novinarki sta zato zoper njega vložili odškodninski tožbi in tudi predlog za kazenski pregon. Odškodninski tožbi sta že pred časom postali pravnomočni, Janša pa bi moral vsaki od novinark plačati po 6000 evrov odškodnine. Ne glede na to, da gre za tako imenovani zamudni sodbi (ker se Janša na pozive sodišča ni odzival), ne bi bil obsojen, če sodišče njegove izjave o novinarkah ne bi prepoznalo kot objektivno žaljive. Temu v prid govori tudi dejstvo, da je žaljivost njegovega zapisa z obsodbo prepoznalo celo kazensko sodišče, kjer veljajo precej višji standardi za dokazovanje žaljivosti. A ta postopek še ni pravnomočen. Odškodninski tožbi pa sta in Janša je v eni od njiju na vrhovno sodišče vložil izredno pravno sredstvo – predlog za revizijo.

Vrhovno sodišče v senatu treh sodnikov, ki mu je predsedoval Jan Zobec, je odločilo, da so bile v postopku storjene pomembne kršitve postopka, in odredilo revizijo. Ob tem so že namignili, da bi Janša v postopku revizije utegnil biti oproščen, saj da njegova izjava, ki jo je za žaljivo poprej označilo že vsaj pet različnih sodnic in sodnikov, sploh ni žaljiva »do te mere, da bi bila kazniva«. Strinjajo se namreč s ponovnim razmislekom o naslednjem vprašanju: »Ali je pravilna in zakonita presoja, da je toženec z zapisom ’Na neki FB strani javne hiše ponujajo poceni usluge odsluženih prostitutk Evgenije C in Mojce PŠ. Eno za 30 evrov, drugo za 35 evrov,’ protipravno posegel v tožničine pravice?«

O zadevi bo zdaj na vrhovnem sodišču odločal nov petčlanski senat, sestavljen iz sodnikov civilnega oddelka. Kot rečeno, tako o formalnopravnih postopkovnih vprašanjih kot tudi o sami krivdi pravnomočno obsojenega. Slednje kljub temu, da v skladu s prakso evropskega sodišča za človekove pravice za politike velja posebej stroga presoja njihovih izjav, kadar so v njih žaljivi. Ker gre to pač z roko v roki s funkcijo, ki jo opravljajo, z vplivom, ki ga imajo na volivce, na družbo.

Vrhovni sodniki pa so v tem primeru naredili še eno izjemo. In sicer zato, da bodo sploh lahko odločali o reviziji v tem primeru. Po zakonu je namreč revizija dovoljena zgolj v primerih, ko odškodnina znaša več kot 40 tisoč evrov. V vseh drugih primerih pa le izjemoma, če gre za pravno vprašanje, glede katerega se sodna praksa nižjih sodišč razlikuje od prakse vrhovnega sodišča, če te prakse sploh ni ali če ni enotna. Slednje bi v primerih razžalitve – kjer je sodne prakse, skladne z odločitvijo nižjih sodišč v tem primeru, res veliko, težko argumentirali. A vrhovni sodniki pod Zobčevim vodstvom so storili točno to.

Vrhovni sodniki so naredili izjemo, da bodo lahko odločali o reviziji Janševe obsodbe, ki sicer po zakonu ni dovoljena.

Nikoli ni povsem nepomembno, kateri sodnik odloča v nekem primeru. Tudi sodniki so le ljudje. Problem pa je, kadar v odmevnih primerih zoper politike odločajo njim nedvomno naklonjeni sodniki. To naj bi zakonodaja, ki zapoveduje neodvisnega in nepristranskega sodnika, onemogočala – recimo prek instituta izločitve sodnika. A sodnica Zobčeva in sodnik Zobec, ki sta nekoč javno podprla kandidata SDS in tudi sicer v javnih nastopih jasno izražata politična stališča, kljub temu odločata v zadevah zoper funkcionarje te stranke, tudi zoper njenega predsednika.

Politični prijatelji

Oba, sodnik Zobec in njegova soproga Barbara Zobec, sta bila leta 2006 v skupini petih vrhovnih sodnikov, ki so se vključili v predvolilno bitko na ljubljanskih županskih volitvah in podprli kandidaturo Franceta Arharja, kandidata Združene desnice na čelu s SDS. Takrat je sodni svet odločil, da so ravnali v nasprotju s sodniško etiko. A pri tem je tudi ostalo oziroma ni ostalo samo pri tem – odvisno od zornega kota. Večina sodnikov je bila za svojo zvestobo kasneje namreč nagrajena – v času, ko je bila SDS na oblasti, so napredovali na najbolj odgovorne funkcije v sodstvu. Recimo Mitja Deisinger in Jan Zobec sta postala ustavna sodnika, Janez Vlaj pa predsednik sodnega sveta.

Pred leti, ko je bila aktualna zadeva Patria, v kateri je bil prvoobtoženi Janez Janša, je bil Jan Zobec ustavni sodnik in med najbolj odločnimi zagovorniki oprostitve pravnomočno obsojenih v tej zadevi. Barbara Zobec pa se je (sicer neuspešno) za to zavzemala na vrhovnem sodišču. V tem času so pred sodiščem potekali shodi v podporo Janši, na enem od teh pa se je pojavila tudi vpadljivo velika fotografija Janše, ki se rokuje z nekdanjo ukrajinsko premierko Julijo Timošenko. Šlo je za sporočilo, da je slovenski pravosodni sistem enak ukrajinskemu, ki je Timošenkovo obsodil, da so se je politični tekmeci lahko znebili. Ta fotografija je bila morda še najbolj neposredna in hkrati najbolj neutemeljena kritika slovenskega pravosodja. V rokah jo je držal Žiga Schäffer, sin vrhovne sodnice Barbare Zobec.

Neoliberalni somišljeniki

»Skrajni čas je za zasebno lastnino in za zasebni kapital. Končno!« je pred časom svojo kolumno za spletni portal Ius-info začel vrhovni in nekdanji ustavni sodnik Zobec. Šlo je za odziv na napovedi aktualne vlade, da bi dodatno obdavčila najbogatejše. Te napovedi je – vrhovni sodnik – označil za »poskuse oderuške, zaplembene obdavčitve najsposobnejših, tistih, ki s svojim delom, ustvarjalnostjo in osebnim odrekanjem vlečejo nacionalni voz – z vso nebodigatreba navlako, ki se na njem udobno prevaža in se pri tem še šopiri«.

Verjetno ni potrebno dodatno pojasnilo njegovih besed. Ali pač? Sodnik Zobec je premožne in vplivne, ljudi na vrhu družbene lestvice, kamor poleg lastnikov kapitala šteje tudi sebe, označil za edine družbi koristne posameznike. Odprto pustimo vprašanje, koga je označil za zajedavce oziroma »nebodigatreba navlako«, ki živi na njihov račun in si poleg tega še drzne javno govoriti o družbenih vprašanjih.

Zobec sicer ni nikoli skrival neoliberalnih pogledov na svet. Z njimi seznanja javnost prek različnih kolumn in javnih nastopov, v katerih pogosto tudi obračunava s svojimi sodniškimi kolegi, ki jih večinoma dojema kot svoje nasprotnike. Zobčev svetovni nazor pa je viden tudi iz njegovih odločb, še posebej iz ločenih mnenj, ki jih je pisal v vlogi ustavnega sodnika. In ta svetovni nazor je skladen s politiko slovenske desnice, predvsem s SDS.

Različni pred zakonom

»Enakost pred zakonom je ena floskula, ki se narobe razume. Ljudje smo različni, živimo v različnih situacijah in naloga prava je, da te različnosti ovrednoti, da te različnosti kvalificira in nanje veže temu primerne različne posledice. Neki gospod ali gospa, ki se ta trenutek sprehaja okrog hiše, ne more odločati o reviziji ali o zahtevi za varstvo zakonitosti, najbrž ne, najbrž mora imeti – in to zahteva pravo – neke kvalifikacije. Zato nismo vsi enaki pred zakonom, nismo vsi enaki, nismo vsi v enakem položaju, ampak vsi v enakem dejanskem pravnem položaju smo pa seveda enaki pred zakonom. In vrhovni sodnik na vrhovnem sodišču ni v enakem položaju kot stranka ali nek naključni obiskovalec vrhovnega sodišča,« je sodnik Zobec dejal v intervjuju na javni RTV, kjer je gostoval pri voditelju, sicer piscu himne SDS Igorju Pirkoviču. Omenjena izjava je bila del njegovega pojasnila »incidenta« s pravosodnim policistom.

Zobec je namreč decembra 2017, ne da bi upošteval varnostni protokol, vstopil skozi glavni vhod (vhod za stranke in obiskovalce) na vrhovno sodišče in bil deležen obravnave pravosodnega policista, ki je vhod varoval. Tedaj je trdil, da je šlo za napad pravosodnega policista na vrhovnega sodnika, na sodno vejo oblasti. Posnetki varnostnih kamer pa so razkrili, da je vrhovni sodnik izzval postopek, ki ga je pravosodni policist sicer izvedel korektno. Pa še nekaj so razkrili posnetki, ki sicer javno niso bili objavljeni. In sicer da naj bi vrhovna sodnika zakonca Zobec kasneje grozila temu pravosodnemu policistu, da bo izgubil službo.

Seveda so ljudje v različnih pravnih položajih lahko tudi različno »enaki« pred zakonom, recimo v sodni dvorani, kjer poteka sojenje. A iz razmišljanja vrhovnega sodnika je jasno, da ni mislil tega, pač pa neenakost na sodnih hodnikih, tudi pri vstopanju na sodišče, na ulici … In na neenakost, ki jo prinese različna stopnja izobrazbe ali položaj v družbi – na neenakost vrhovnega sodnika in vseh drugih ljudi nasploh. Povedano preprosteje, po njegovem mnenju bi moral biti standard enakosti za sodnika višji kot za druge državljane.

»Ko se je sodnik Zobec z ustavnega vrnil na vrhovno sodišče, je v prvem pogovoru z menoj izjavil, da bo ’enfant terrible’. Sam s takšnimi ’enfanti’ nimam težav, če so kritike upravičene, sprejemljive in pripomorejo k izboljšanju našega delovanja. Bolj me skrbi to, da od vsega ostane le še tisti ’terrible’. Tu gre po moji oceni izključno za takšen primer in tega bi se sam sodnik lahko zavedal. Predvsem pa bi se tega lahko zavedale tudi kakšne institucije v našem sistemu. V mislih imam predvsem etično komisijo pri sodnem svetu, ki se ji za zdaj še ni zdelo vredno opredeljevati se do tovrstnih vprašanj.« Tako je pred dnevi v intervjuju za Sobotno prilogo Dela razmišljal predsednik vrhovnega sodišča Damijan Florjančič. Da, sodnik Zobec je po vrnitvi z najeminentnejše pravne pozicije ustavnega sodnika na vrhovno sodišče tako zaostril svojo retoriko in svoja ravnanja, da se je o njegovi etičnosti začel kar javno spraševati celo predsednik vrhovnega sodišča.