Naj se sliši še druga stran

Sodnik ljubljanskega višjega sodišča Milan Štrukelj se je odzval na zapis okrožnega sodnika svetnika Zvjezdana Radonjića

Sodnik Zvjezdan Radonjić med rekonstrukcijo poti med domom osumljenega Milka Novića (levo na fotografiji) in krajem zločina (zadaj za njimi tožilka Blanka Žgajnar)

Sodnik Zvjezdan Radonjić med rekonstrukcijo poti med domom osumljenega Milka Novića (levo na fotografiji) in krajem zločina (zadaj za njimi tožilka Blanka Žgajnar)
© Bojan Velikonja, Dnevnik

Okrožni sodnik svetnik Zvjezdan Radonjić se v prispevku Dvojna merila disciplinskega tožilca, ki je bil objavljen v reviji Pravna praksa in povzet v 17. številki Mladine, sprašuje, kako je mogoče, da disciplinski tožilec zoper mene kot sodnika ni uvedel disciplinskega postopka, čeprav je v slovenskem sodstvu že dve leti znano, da naj bi bil po trditvah Jožeta Razpotnika v zadevi Patria odločil ne na podlagi domačih in mednarodnih zakonskih podlag, temveč »na zahtevo vrha«, ki mi je izdal nalog, nalogo, komando, da je treba obdolženca več mesecev držati v zaporu, kar naj bi državo stalo od 31 tisoč do 610 tisoč evrov, in še, da disciplinskih organov torej sploh ne zanima, da je bila v zadevi Patria sodba sprejeta kot transformacija volje iluminatov, ter ali delujem po zapovedih neuradnih centrov moči namesto po lastni sodniški presoji, itd.

V 18. številki Mladine je nato svoja stališča korenito spremenil, saj je zapisal, da sem se najbrž šalil, ko naj bi bil mehaniku Jožetu Razpotniku izrekel tolikokrat – sedaj že v parlamentu – ponovljene besede.

Ne bom se spuščal v motive in razloge, ki so sodnika Radonjića vodili k takšnemu pisanju, a dejstvo je, da je z njim negiral vse postulate in norme, vključno z EKČP, na katere se sam sklicuje v prvih treh odstavkih svojega prispevka. Pa ne samo to. Prvotni lažni izjavi tedaj še neimenovanega mehanika je sodnik Radonjić dodal še veliko hujše lažnive trditve o večmesečnem držanju obdolženca v priporu pa o stroških države, ki da sem jih s tem povzročil … Da so v takšnem pisanju podani najmanj znaki kaznivega dejanja obrekovanja, najbrž ni treba poudarjati. Sicer pa: audiatur et altera pars (naj se sliši še druga stran) je vodilo, ki ga mora spoštovati vsak sodnik in pomeni, da lahko pravično razsodi le, če prisluhne obema stranema. Tega temeljnega načela pri pisanju navedenega članka sodnik Radonjić zanesljivo ni upošteval.

Pa pojdimo po vrsti. Prvi je o moji domnevni izjavi poročal tednik Reporter 25. aprila 2015, ko je zapisal, da je »na včerajšnjem shodu zmage upanja, pravice in resnice pred Vrhovnim sodiščem v Ljubljani brigadir Tone Krkovič, potem ko je bil na podlagi odločbe Ustavnega sodišča izpuščen iz zapora zaradi zadeve Patria, zbrani množici povedal zgodbo, ki je na las podobna pripetljaju, ko sta zakonca Radovan in Mira Marvin v lokalu Ambient slišala, kako je predsednik Vrhovnega sodišča dejal, da je treba Janeza Janšo sfukati. Milan Štrukelj je tisti višji sodnik, ki je potrdil sodbo Janezu Janši, Ivanu Črnkoviču in Tonetu Krkoviču. Ima slučajno istega serviserja svojega audija, kot ga imam jaz (Anton Krkovič, op. p.) še iz časa vojne. Vseh dvajset let se poznamo. Pošten gospod, kmet, na kar jaz nekaj dam, ker sem tudi jaz kmečkega porekla, je pripovedoval Krkovič. In ker ga pozna tako kot njega, mu je takrat, ko je pripeljal avto na servis, dejal: ’Milan, pa zakaj ste obsodili in zaprli tudi Toneta?’ In Milan naj bi skomignil z rameni in mu odgovoril: ’Kaj češ, bila je komanda z vrha.’ ’A je to sodstvo?’ je vprašal Krkovič in dejal, da ne gre toliko za Milana Štruklja, tudi za Branka Maslešo ne, zanima ga, kdo je ta vrh, ki je to ukazal.«

Sodnik Radonjić, ki se v zadnjem času, predvsem v zvezi z razvpito zadevo umora, tako rad sklicuje na svojo poštenost, zavestno manipulira in izkrivljeno prikazuje dokazana dejstva.

Takoj po objavi članka na spletni strani tednika Reporter in v časopisu Demokracija, ki so ga povzeli številni mediji, tudi TV, je Višje sodišče v Ljubljani na podlagi 26. člena Zakona o medijih podalo zahtevo po objavi popravka, da Višje sodišče v Ljubljani po pridobitvi izjave sodnika Štruklja odločno zanika resničnost takšne informacije. Izjava pa je tudi neverodostojna, nelogična in neresnična, saj sodnik Štrukelj ne vozi in nikoli ni vozil vozila znamke audi, svoje vozilo pa servisira pri pooblaščenem serviserju. Popravka sta bila objavljena, a napadi so se kljub temu stopnjevali, novinarka tednika Demokracija je želela celo dokaz, da res ne vozim audija, predložil pa naj bi tudi vse kopije računov avtomobilskega servisa in sporočil, ali še vedno z vso sodniško in poklicno integriteto stojim za sramotno sodbo v zadevi Patria. Tudi obdolženi Janez Janša je podal prek Odvetniške družbe Matoz zahtevo po izločitvi treh sodnikov Višjega sodišča v Ljubljani, poleg sodnic Silvane Vrebac Arifin in Mateje Lužovec tudi mene, in sicer takoj, ko je izvedel, da bo senat teh sodnikov odločal o njegovi pritožbi zoper sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani o ustavitvi kazenskega postopka zoper vse tri obdolžence zaradi nastopa absolutnega zastaranja kazenskega pregona. Glede mene se je skliceval na že omenjeno mehanikovo izjavo, enako absurdne pa so bile tudi trditve glede obeh sodnic. Predlagal je, da se o vsebini moje izjave zasliši Anton Krkovič. Predsednik Višjega sodišča v Ljubljani je s sklepom Su 25/2015 z dne 12. novembra 2015 zahtevo obdolženega Ivana Janeza Janše glede vseh treh sodnikov zavrnil in se v odločbi poleg drugega oprl tudi na moje pojasnilo, da gre v danem primeru za nesmiselno navedbo, saj česa takega nikoli nisem izjavil niti nisem mogel izjaviti, in da bi moralo biti vložnikom zahteve (odvetnikom iz Odvetniške družbe Matoz) že zaradi poznavanja kazenskega procesnega prava in senatnega odločanja jasno, da so kakršnekoli »komande z vrha« absolutno izključene in nemogoče, še toliko bolj, ker je bilo v tej obsežni kazenski zadevi zbranih in s strani okrajnega sodišča ocenjenih, s strani višjega in vrhovnega sodišča pa preizkušenih res zelo veliko dokazov, dejstev in indicev, nanašajočih se na zahteve po izločitvi dokazov in tudi na sprejete krivdoreke za vse tri obdolžence. Poudaril sem še, da v svoji dolgoletni tožilski in sodniški karieri nikoli nisem dobil kakršnegakoli navodila, kako naj v posamezni kazenski zadevi odločim, da sem vedno ravnal po svoji vesti in poštenju in v skladu z dano prisego. Predsednik višjega sodišča je v odločbi tudi poudaril, da obdolženi Janša moje domnevno komentiranje sprejete odločitve o potrditvi obsodilne sodbe povzema iz člankov in prispevkov v medijih, ki ne izhajajo iz preverjenih dejstev, in da zato takšna zahteva po izločitvi ne more biti utemeljena okoliščina po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP.

Omenim naj le še odškodninsko tožbo, s katero Janez Janša od Republike Slovenije ter državne tožilke in štirih sodnikov od osmih (?), ki smo sodelovali v zadevi Patria, terja plačilo odškodnine 901.019,98 evra z zakonsko določenimi obrestmi, zoper mene pa svoj zahtevek (enako kot Anton Krkovič v svoji odškodninski tožbi zoper Republiko Slovenijo) ponovno utemeljuje s Krkovičevo izjavo o trditvi »najinega mehanika«.

Ker ni dvoma, da je trditev mehanika, sedaj že poimensko navedene priče v pravdni zadevi, rdeča nit članka sodnika Radonjića in se ves čas prepleta s kazensko zadevo Patria, želim poudariti, da sodnik Radonjić, ki se v zadnjem času, predvsem v zvezi z razvpito zadevo umora, tako rad sklicuje na svojo poštenost, zavestno manipulira in izkrivljeno prikazuje dokazana dejstva. Da v navedeni kazenski zadevi (niti v katerikoli drugi meni znani zadevi) ne more biti govor o sprejeti odločitvi okrajnega, višjega in vrhovnega sodišča kot transformaciji volje iluminatov, jasno izpričuje že vsebina obširnega kazenskega spisa z več kot 22 tisoč listovnimi številkami (ki jih sodniki Ustavnega sodišča Republike Slovenije nikoli niso videli) z dokazi, večinoma poslanimi iz Finske in Avstrije, na podlagi katerih sta tudi v teh državah tekla kazenska postopka zoper obtožence iz teh držav. Če bi sledili navedbam sodnika Radonjića, bi to pomenilo, da sta tudi v teh dveh državah tekla kazenska postopka na podlagi zahtev iluminatskih struktur, kot jih poimenuje sodnik, za kar pa, enako kot v Republiki Sloveniji, ne obstaja niti en indic.

Tudi če bi me mehanik v resnici vprašal, zakaj sem obsodil Toneta Krkoviča, bi mu lahko odgovoril le na en način: ker je storil očitano kaznivo dejanje.

Navedeno kazensko zadevo namreč sodnik Radonjić zanesljivo zelo dobro pozna, saj je o njej pisal tudi v medijih, kot sodnik pa je med drugim sodil v sorodni manjši kazenski zadevi (IK 1099/2012), zaradi katere je moral proučiti tudi dokazno gradivo v zadevi Patria, saj sicer na 24. in 25. strani sodbe ne bi mogel ugotoviti, da je trditev (odvetnika Francija Matoza), da je državna tožilka v obtožni predlog (v zadevi Patria) zapisala čisto neresnico in da so vsi dokazi zgolj plod njene domišljije, objektivno nevzdržna, docela neresnična, saj v kazenski ovadbi obstaja natanko 17 dokazov ekskluzivno zoper obdolženega Ivana (Janeza) Janšo, ki jih je državna tožilka uporabila v obtožbi kot obremenilne, izvirajo pa iz različnih dokaznih virov. Nekateri so izsledki policijskih postopkov tujih držav, nekateri izvirajo iz pregleda računalnikov v Sloveniji, nekateri so testimonialne narave, nekateri temeljijo na prikritih ukrepih, nekateri pa na zaseženih listinah. Vseh 17 dokazov je sodnik Radonjić v svoji sodbi tudi eksplicitno navedel.

Sodnik Radonjić poleg tega zanesljivo ve, da je ustavno sodišče razveljavilo sodbe rednih sodišč, ker v opisu ravnanja obdolženega Janše ni konkretiziran zakonski znak kaznivega dejanja »sprejema obljube nagrade«, ki naj bi ga v novem sojenju sodišče prve stopnje moralo šele »izluščiti«. Zagotovo mu je znana tudi sodba Vrhovnega sodišča Republike Avstrije 13OS2/14i-6, ki so jo podpisali štirje doktorji prava (med njimi en profesor), ti pa ista dejanska in pravna vprašanja v isti zadevi vidijo povsem enako kot slovenska redna sodišča. Vrhovno sodišče Republike Avstrije v sodbi ni na nobenem mestu podvomilo, da bi bilo treba obljubo denarnega zneska 900 tisoč evrov dr. Jožetu Zagožnu kot posredniku Ivana Janše še dodatno konkretizirati. Iz izreka in iz obrazložitve te sodbe jasno izhaja, da je bila obljuba, ki jo je dal obtoženi (in sedaj tudi obsojeni) Riedl, nato realizirana, saj je 15. februarja 2007 takšen znesek izročil dr. Zagožnu v gotovini, ta pa ga je prinesel v Slovenijo. Vrhovno sodišče Republike Avstrije je torej glede istega zakonskega znaka »obljube nagrade« presodilo povsem enako kot državna tožilka in devet kazenskih sodnikov v Republiki Sloveniji, vsak od njih z večdesetletno prakso na kazenskopravnem področju, zaradi česar zgolj drugačno pravno stališče ustavnega sodišča že v osnovi ne more biti temelj za odškodninsko odgovornost slovenske države, državne tožilke in štirih sodnikov.

Ker je sodnik Radonjić v svojem prispevku posebej poudaril, da disciplinskih organov sploh ne zanima, ali je bila v zadevi Patria sodba sprejeta kot transformacija volje iluminatov in ali kot višji sodnik delujem po zapovedih neuradnih centrov moči namesto po lastni sodniški presoji, moram vsemu povedanemu ob rob dodati še tole.

V pravosodju delam že več kot 42 let, od tega sem bil 18 let državni tožilec, preostala leta pa temeljni, okrajni, okrožni in višji sodnik. Z vso odgovornostjo trdim, da vedno dosledno spoštujem in se držim vseh pravnih načel in postulatov, ki jih tako natančno in skrbno povzema sodnik Radonjić. Predvsem pa sem bil in bom do konca svoje kariere ostal zvest zavezi o poštenju, ki so mi jo vcepili starši in mi jo je najlepše ponazoril pokojni oče, tudi pravnik, ko mi je ob izročitvi darila – prvega električnega brivnika – dejal, naj vselej ravnam tako, da se bom zjutraj ob britju lahko brez sramu zazrl v svoje oči v ogledalu. Predvsem zato me res nikoli ni zanimalo, kdo in kaj je osumljenec, obtoženec ali obsojenec, pač pa zgolj kaznivo dejanje, ki naj bi ga bil storil, in ali zbrani dokazi to potrjujejo. Tudi glede v prispevku navedene zadeve Patria ni bilo prav nič drugače in bi senat Višjega sodišča v Ljubljani, ki sem mu predsedoval, zagotovo sprejel povsem enako odločitev, tudi če se obdolženci ne bi pisali Janša, Krkovič, Črnkovič, saj zbrano dokazno gradivo izključuje kakršnokoli drugačno odločitev. Ob nestrinjanju z odločitvijo ustavnega sodišča bi tudi danes kot sodnik glasoval enako.

Nikoli me ni zanimalo, kdo in kaj je osumljenec, obtoženec ali obsojenec, pač pa zgolj kaznivo dejanje, ki naj bi ga bil storil, in ali zbrani dokazi to potrjujejo. Tudi glede zadeve Patria ni bilo nič drugače.

Ker je Anton Krkovič prek svojega pooblaščenca ob vložitvi odškodninske tožbe zoper Republiko Slovenijo končno razkril ime in priimek mehanika, ki ga je pravdno sodišče, kot mi je znano iz medijev, že zaslišalo, naj dodam še: v odličnem kolektivu kazenskega oddelka Višjega sodišča v Ljubljani, v katerem prevladujejo zgledni medsebojni odnosi in v katerem kot sodnik delam že od leta 1998, velja dosledno upoštevano strogo pravilo, da se sodniki med seboj ne pogovarjamo o kazenskih zadevah, ki so po sodnem redu dodeljene članom drugih senatov, vse dokler pisna odločba o posamezni zadevi ni posredovana sodišču prve stopnje. Tudi v zadevi Patria ni bilo nič drugače. Še več, zaradi občutljivosti in razvpitosti zadeve z rezultatom pritožbenega postopka ni bila seznanjena niti zapisnikarica na javni seji in je sodbo napisala sodnica poročevalka sama. Tudi zato je neverjetna in absurdna trditev, da naj bi bil mehaniku izrekel inkriminirane besede. Z zdaj razkritim mehanikom se res poznava, a ne zato, ker naj bi bil na svoji kmetiji tudi meni servisiral audija (ki ga nikoli nisem imel), pač pa zato, ker sta njemu oziroma članom njegove družine pomagala moj bratranec (kirurg) in moja žena (fiziatrinja) in se je gospod Jože obrnil še name z željo, da bi kot kazenski sodnik posredoval pri vrnitvi odvzetega mu vozniškega dovoljenja. Seveda sem ga lahko le napotil k dobremu odvetniku, nekdanjemu državnemu tožilcu in svojemu sodelavcu, ki je bil, kolikor mi je znano, s pritožbo uspešen. Res mi je gospod Jože opravil nekaj posegov na starem volkswagnu (menjava ležajev na kolesih, menjava manšete na polosovini, menjava sklopke), a s tem se je najino sodelovanje končalo in o kakšnem rednem servisiranju mojega avtomobila ne more biti govora. Sicer pa tega volkswagna, ki ga vozim zadnjih 11 let in večinoma tudi sam servisiram, zahtevnejše servise pa prepuščam pooblaščenim strokovnjakom, mehanik Jože še ni videl. Sprašujem pa se, kako je sploh mogoče verjeti izjavi mehanika, ki naj bi mi bil enako kot Tonetu Krkoviču servisiral avto, pa sploh ne pozna njegove znamke. Tudi če bi me mehanik v resnici vprašal, zakaj sem obsodil Toneta, bi mu lahko odgovoril le na en način: ker je storil očitano kaznivo dejanje.

Ker naj bi bil mehanik Jože Razpotnik mojo domnevno izjavo o komandi z vrha ponovil tudi, ko je bil zaslišan kot priča, bom ob koncu tega postopka zoper njega podal kazensko ovadbo zaradi suma storitve kaznivega dejanja krivega pričanja po drugem odstavku 284. člena KZ-1, če tega ne bo storilo sodišče po uradni dolžnosti.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.