Timmermans vs. Weber

Oba, socialdemokrat Frans Timmermans in konservativec Manfred Weber, vodilna kandidata velikih strank, bi rada postala predsednik evropske komisije. Tako je bilo videti njuno soočenje.

Timmermans in Weber

Timmermans in Weber
© WikiCommons / montaža Mladine

Prejšnjo sredo zjutraj sta po hitrem stisku rok Nizozemec Timmermans, prvi podpredsednik evropske komisije, in Nemec Weber, predsednik največje frakcije v evropskem parlamentu, sedla nazaj na stola v pustem sejnem prostoru enega od kölnskih hotelov. V bruseljskem vsakdanjiku pogosto sodelujeta, zdaj pa sta tekmeca za položaj predsednika evropske komisije. V obdobju predvolilnega boja, ko so kritike modela z vodilnimi kandidati vse ostrešje, sta se udeležila svojega edinega pogovornega soočenja.

Gospod Timmermans, gospod Weber, Evropa ima težave s čustvi. Desni populisti netijo sovraštvo do Evropske unije, medtem pa je v široki sredini čutiti malodušje. Pri vaju je drugače: Evropo imata strastno rada. Kako se je to zgodilo? 

Timmermans: Zame so bile najpomembnejše zgodbe, ki mi jih je dedek pripovedoval o vojni, ko sem bil še deček. Povedal mi je, kako se je, ko je bil rudar na nemški meji, spoprijateljil s številnimi Nemci. Med vojno pa je bilo prijateljevanja konec. Celo on, ki je vedno delal z nemškimi tovariši, je bil vesel, ko so bombardirali Aachen. Zelo me je presunilo, da se prijateljstvo lahko tako hitro sprevrže v sovraštvo.

Gospod Weber, kdaj ste ugotovili, da ste tako globoko navezani na Evropo?

Weber: Zgodilo se je na mojem prvem potovanju z Interrailom. Star sem bil 17 let in potoval sem s prijatelji, teden dni od Škotske do Sicilije. V neki gostilni na jugu Anglije sem se zapletel v pogovor s 65-letnim Britancem. S pivom v roki je tudi on obujal spomine na drugo svetovno vojno. Vprašanje, ki me zaposluje danes, pa je, kako bi lahko dosegli, da mlada generacija ne bi pozabila tega obdobja zgodovine.

Na evropskih volitvah bodo številni mladi državljani in državljanke, rojeni po letu 2000, prvič oddali svoj glas. Zanje je tema varovanja okolja še posebej nabita s čustvi, to je opaziti na petkovih demonstracijah.

T: Med mladimi je bilo vedno opaziti idealizem, le da se je doslej pogosto izpel že z objavljanjem na Facebooku. Zdaj pa vidijo, da se nekaj dejansko premakne in jim drugi prisluhnejo, če gredo na ulice. Vesel sem, da se to dogaja.

W: Mladi opazujejo Evropo in zahtevajo odgovore, to je nekaj novega in prav je tako. Varovanje podnebja je ena naših najpomembnejših nalog. Podpiram prizadevanja, da bi do leta 2050 v Evropi imeli podnebno nevtralno gospodarstvo. Hkrati poudarjam, da ob vseh prizadevanjih za zmanjšanje izpustov ogljikovega dioksida ne smemo pozabiti na socialna vprašanja, a tudi ne na gospodarstvo. Trajnostno ne pomeni le ekološko trajnostno, temveč tudi uravnoteženo.

Timmermans: Navaditi se je treba na to, da obstaja ameriški predsednik, ki je prepričan, da je razkol v Evropi v ameriškem interesu.

T: Prav tako ne moremo reči, da se ne bomo ukvarjali z varovanjem podnebja, ker pač ne moremo socialno pravično porazdeliti tega bremena. To bi obrnil na glavo: poskrbeti moramo, da se bomo socialno trajnostno organizirali, saj bomo tako hitreje pritegnili ljudi. Nimamo časa čakati. Konkretno zagovarjam uvedbo evropskega davka na ogljikov dioksid in davka na kerozin. Kakšna traparija, da je mogoče tako rekoč zastonj leteti kamorkoli, na bencinskih črpalkah pa plačujemo trošarino.

W: Davek na ogljikov dioksid obremeni predvsem šibkejše. Nasprotujem prepovedim in novim obremenitvam za državljane, podpiram pa inovacije in pobude. Evropa je glavna usmerjevalka pri varovanju podnebja in na to smo lahko ponosni. Vendar so tu še druge teme. Ko pomislim, da smo bili decembra zaprti v strasbourškem parlamentu, ker sta zunaj na božični tržnici vladala groza in strah – v prihodnje mora biti izmenjava podatkov samodejna in dobiti moramo evropski FBI, ki naj nastane iz Europola.

Številne teme vašega predvolilnega boja so čustveno obarvane, tudi čezatlantska trgovina. Recimo, gospod Weber, da bi postali predsednik komisije. Kaj bi rekli ameriškemu predsedniku, če bi še naprej nenehno grozil s kazenskimi carinami za evropske avtomobile?

W: Rekel bi mu, da smo pripravljeni sodelovati z njim, vendar to ni mogoče z izsiljevanjem. Slog Donalda Trumpa ni sprejemljiv. Ravno ko gre za trgovino, lahko Evropa nastopa samozavestno. Američanom bi ponudil, da popolnoma odpravimo industrijske carine.

T: Najprej se je treba navaditi, da obstaja ameriški predsednik, ki je prepričan, da je razkol v Evropi v ameriškem interesu. Toda v resnici nam ne more vsiliti ničesar, če bomo enotnega mnenja. Britanci ravno doživljajo, kako šibki so sami. Če bodo s Trumpom podpisali trgovinski sporazum, se bodo morali sprijazniti tudi z zloglasnim ameriškim piščancem, razkuženim z varekino. V EU nam tega ne bo treba.

W: Škoda le, ker Frans Timmermans Trumpu, žal, ne bi mogel ponuditi ničesar. Socialdemokrati so v parlamentu zavrnili pogajalsko pooblastilo komisije, da odpravi carine. V trgovinski politiki niso zanesljivi partnerji, podobno kot Zeleni.

T: No, nekaj bi že lahko ponudil. Nekoč so bile trgovinske pogodbe zadeva, s katero so se ukvarjali strokovnjaki. Zdaj se je javnost prebudila in to nam je pomagalo izboljšati pogodbo, da je poštena, zelena in socialna brez tajnih arbitraž. Za vse to se moramo zahvaliti strankam na levici. A to gospoda Webra in njegovih strankarskih prijateljev ni nikoli zanimalo.

W: Zeleni, levi in del socialdemokratov so zavrnili tudi posodobljeni dogovor. Naj še enkrat ponovim, da z levo večino, za kakršno si prizadeva Frans Timmermans, ni mogoče doseči trgovinskih sporazumov. Timmermans bi moral v Združene države Amerike potovati kot predsednik komisije, ki ne more ničesar ponuditi. Zakaj bi ga v tem primeru Trump sploh jemal resno?

T: Zdajle obujate stare strahove svoje Krščansko-socialne unije pred levo večino. A jaz se zavzemam za preudarno, napredno večino. Če mi bo uspelo zbrati večino, ki sega od na primer grškega premiera Aleksisa Ciprasa do francoskega predsednika Emmanuela Macrona, to pač ni radikalna leva pošast.

W: Seveda spoštujemo večino, vendar se odločilno vprašanje glasi, kaj se skriva za njo. Če se pojaviš … če se pojavite …

Mirno lahko še naprej tikate gospoda Timmermansa, če ga tudi sicer tikate.

W: Ko se začnejo napadi, vedno preidem na vikanje, po tem lahko vidite, kako vljuden sem. Torej: Frans, če se pojaviš in rečeš, da imaš levo večino, potem so vendar zraven politiki, kot je Francoz Jean-Luc Mélenchon …

T: Ta ne sodi k nam.

W: Je del levice. Takšna pustolovska koalicija bi bila kot sodelovanje vodje svobodnih demokratov Christiana Lindnerja in Sahre Wagenknecht iz Levice.

Weber: Rekel bi mu, da smo pripravljeni sodelovati s Trumpom, vendar to ni mogoče z izsiljevanjem. Slog Donalda Trumpa ni sprejemljiv.

Oba morata v svojih strankarskih družinah shajati s težavnimi značaji. Začnimo na levi. Jeremy Corbyn, predsednik laburistov, v Veliki Britaniji zbira točke s skrajno kritiko kapitalizma, in vodja mladih socialistov Kevin Kühnert bi razlastil BMW. Kako se vi, gospod Timmermans, ki ste mož sredine, nameravate spoprijeti s tem?

T: Zdi se mi odlično, da evropska socialna demokracija spet strastno in energično razpravlja o temeljnih vprašanjih prihodnosti. Pri tem je slišati tudi predloge, kot je Kühnertov, s katerim se ne strinjam. Kljub temu se je pravilno in nujno vprašati, kaj danes pomeni pravična nova porazdelitev glede na nove pojave, kot je digitalizacija. Mimogrede, to so zadnjih 150 let klasična socialdemokratska vprašanja.

Številni izmed vaših strankarskih prijateljev v Nemčiji vseeno obupujejo nad Kühnertom, saj naj bi bil ta vajenec vse pokvaril, ravno ko ste končno dobili pravi zagon v predvolilnem boju.

T: Temu po mojem mnenju ne bi smeli posvečati pretirane pozornosti. Za mlade ljudi je pomembna tema trajnostni razvoj in kako ga uskladiti s pravičnostjo. Tako je slišati tudi radikalne predloge, zakaj pa navsezadnje ne. Socialna demokracija kljub temu ostaja politična sila, ki najzanesljiveje jamči za dejansko socialno tržno gospodarstvo in za to, da bodo tudi za globalizacijo in digitalizacijo veljali pravični predpisi. 

W: Frans pravi, da so Kühnertovi predlogi konstruktivni, kar kaže, da socialdemokrati na vprašanja našega časa še vedno odgovarjajo z včerajšnjimi rešitvami. Razlastitev BMW, lepo vas prosim! Skoraj ni drugega delodajalca, ki bi bil tako socialen, ki bi izplačeval tako visoke pokojnine iz svojega sklada in v katerem bi bili sodelavci tako velikodušno udeleženi pri dobičku. Predsednik delavskega sveta upravičeno pravi, da socialdemokratov ni več mogoče voliti. Seveda moramo govoriti, kako bi to, kar smo dosegli s socialnim tržnim gospodarstvom, ohranili tudi v obdobju digitalizacije. Moj predlog bi bil, da bi EU ustanovila digitalizacijski sklad, iz katerega bi delojemalci in podjetja, ki imajo težave zaradi digitalizacije, dobivali podporo.

T: Razčistimo nesporazum: nisem rekel, da se strinjam s Kühnertovimi predlogi, ker se ne. Pred kratkim sem bil na obisku pri predstavnikih delavskega sveta BMW in tudi name je vse to naredilo velik vtis …

W: … potem pa ne govori, da je to ustvarjalen predlog, temveč preprosto priznaj, da so to stara jajca.

T: Ne gre za to, temveč za vprašanje, kdo ima danes koristi od gospodarske rasti. Odgovor je: delničarji. Državljani pri svojih plačah še vedno ne občutijo dovolj te rasti. Je to prav? Po mojem mnenju ne. Imamo torej težave s porazdelitvijo in treba je bobu reči bob. Ne potrebujemo podržavljenja, a da vedno samo delničarji odločajo, kaj se bo zgodilo z nekim podjetjem, ni sprejemljivo.

W: Pa saj ni tako! Meni se zdi pomembno, da bi sindikati imeli večji vpliv na evropski ravni. Podjetja že zdavnaj sodelujejo mednarodno, sindikati pa so precej ujeti na državni ravni. Potrebujemo prave evropske sindikate.

Tudi krščanski demokrati imajo črne ovce, gospod Weber, izstopa predvsem Viktor Orbán. Neugodni so še avstrijski konservativci, ker so doslej vladali skupaj z desnopopulističnimi svobodnjaki.

T: Za evropske konservativce bo usodno vprašanje, kako tesno nameravajo sodelovati z desnimi radikalci. Nekdanji avstrijski kancler Wolfgang Schüssel je svobodnjake še kolikor toliko krotil tako, da jih je ignoriral. Vendar so desničarji medtem postali bolj zviti in spretnejši.

Kako to mislite?

T: Donedavni podkancler Heinz-Christian Strache, še vedno član Svobodnjaške stranke, se ni hotel distancirati niti od desnih radikalcev, kot so tisti iz Gibanja identitete! Dejansko sem prepričan, da med konservativci in temi ljudmi obstajajo ideološke razlike, in lahko le upam, da bodo te razlike tudi ostale nedvoumne. Vem, da je Manfredu Webru osebno to popolnoma jasno, vendar mora to v svoji vlogi vodilnega kandidata tudi izraziti. Nova garda v njegovi stranki, Evropski ljudski stranki, mi resnično povzroča skrbi.

W: Ne prenaglimo se. Evropska ljudska stranka je kratko malo evropska stranka, ki se bo zavzemala za evropske vrednote. To smo tudi že dokazali, saj smo glasovali za postopek zaradi kršenja načel pravne države proti Madžarski, zamrznili smo članstvo Viktorja Orbána v naši stranki, in če ne prej, je moje pozicioniranje kristalno jasno zdaj, ko je Orbán dejal, da me ne podpira več.

Kar se tiče Avstrije, pa ni tako kristalno jasno.

W: Želel bi si, da te teme ne bi več zlorabljali v strankarsko-politične namene. V Avstriji Socialdemokratska stranka na Gradiščanskem vlada tudi s svobodnjaki! Zato je Fransov napad na Kurza popolnoma neverodostojen. V EU potrebujemo nov mehanizem pravne države, v okviru katerega bi v skrajnih primerih lahko uvedli sankcije, da bi torej državam članicam, ki ne spoštujejo evropskih vrednot, odpravili financiranje. Komisija bi morala na tem področju dobiti več manevrskega prostora.

Svobodnjaška stranka je pokazala, da ne jemlje preveč resno svobode tiska, čeprav je to ena temeljnih vrednot Evrope.

W: Avstrijska vlada je v drugi polovici lanskega leta predsedovala svetu EU in v tem obdobju je bilo sprejetih več kot 50 zakonov, od predpisov glede ogljikovega dioksida do prepovedi plastike. Res ne moremo reči, da avstrijska vlada ne spoštuje temeljnih evropskih vrednot. Lahko bi vprašal, zakaj je v Španiji na oblast prišel Pedro Sánchez skupaj z ljudmi, ki hočejo razdeliti državo. Lahko bi rekel, da imajo romunski socialdemokrati precej težav s spoštovanjem pravne države, ampak to ni produktivno.

T: Avstrijska vlada je čisto dobro vodila svet EU, toda to, kar je delal kanclerjev namestnik Strache, je razdiralo družbo. Na avdienco v Budimpešto se je odpravljal tik po tistem, ko je bil tam Matteo Salvini. Načrtno se je usmerjal k ljudem, s katerimi bi lahko sestavil protievropsko koalicijo. Ti nacionalisti hočejo uničiti EU.

W: Poslušaj, Frans … 

T: Ne, nič poslušaj, Frans! Zaradi tega bi moral biti zaskrbljen!

W: Tudi ti veš, kakšne nizkotne argumente je Robert Fico, premier Slovaške, predstavil med begunsko krizo. In? Socialdemokrat je! To kaže na težave s temeljnimi načeli, ne s strankarsko politiko. Nehaj iskati krivce in celotno državo, kot je Avstrija, postavljati ob sramotilni steber. Menda ni dvoma, da je pravna država. Kurz je poskrbel, da Avstrija ostaja na proevropski poti.

T : Vendar je sodeloval z ljudmi, ki se nočejo distancirati od identitarnega gibanja. Tako imamo vseeno moralno dilemo glede konservativcev. Antonio Tajani, predsednik evropskega parlamenta, je relativiziral zločine italijanskega diktatorja Mussolinija, samo da bi se prikupil italijanski desnici.

W: Tajani na položaju predsednika parlamenta opravlja dobro in spoštovanja vredno delo. S tem ko ga zdaj tako sramotiš, si prekoračil meje, do česar sem osebno zelo kritičen. Zakaj se tako napadava med seboj? >

T: Dragi Manfred, ko nekdo, ki pozna evropsko zgodovino, reče, da je Mussolini naredil tudi kaj dobrega – kam to vodi? To ni ustrezen odnos do naše evropske zgodovine.

W: Veš, da je Tajani pojasnil, kaj je mislil s tem. Kaj torej želiš doseči? Če se med seboj sramotimo kot desne in leve, od sredine ne ostane veliko. Tako samo nasedamo radikalnežem. Rad bi zagotovilo za nas na sredini, da izhajamo iz istih temeljev.

Kako pojasnjujete, da je ravno v državah, ki sodijo v samo jedro EU, zavladala takšna jeza na evropsko idejo? Razlogi so sicer različni, vendar povsod vre, v Veliki Britaniji, Italiji, rumeni jopiči v Franciji … 

T: Prestali smo toliko kriz, finančno, evrsko, begunsko, ljudje so izkusili ogromno negotovosti. Vse skrbi, jeza, vse to je vplivalo na izid britanskega referenduma o izstopu iz EU. Družine so se zaradi tega vprašanja sprle tako globoko, da sorodniki ne govorijo več med seboj. Razdeljena družba pa se ne razvija, obtiči v času. Britanci niso ničesar postorili v infrastrukturi, izobraževanju in zdravstvu. Zato moramo opogumiti ljudi, ki so politično na sredini in se raje ne opredeljujejo, ker takoj nastane hrušč in trušč. Politika mora pokazati, da obstajajo predlogi, ki zdravijo našo družbo in ji pomagajo napredovati.

Timmermans: Antonio Tajani, predsednik evropskega parlamenta, je relativiziral zločine italijanskega diktatorja Mussolinija, samo da bi se prikupil italijanski desnici.

W: Pomemben razlog za negotovost je dinamika sprememb, s tem se strinjam. A kakšna je rešitev, kako bi se Evropa lahko približala ljudem? Prvič, moramo nekaj pokazati. Ljudje Evropo povezujejo s premalo vsakdanjih uspehov, saj se jih veliko knjiži kot zasluga nacionalnih držav. Zato predlagam tudi tako konkretne točke, kot je celosten načrt za boj proti raku. Prizadeval bi si, da bi se z novim mandatom krizno obdobje končalo in bi pogumno stopili v prihodnost.

T: Če je to tvoja analiza, zakaj tvoja stranka ne podpira zakonsko določene najnižje plače v vseh članicah EU? Temu, da ljudje delajo za tri evre na uro, bi morali narediti konec, saj s tem znižujejo tudi plače v naših državah in slabijo naše gospodarstvo. Drugič, zakaj ne podpiraš pozavarovanja za brezposelnost? Razbohotenje desnih radikalcev v nekaterih državah je povezano tudi s socialno obubožanostjo. Seveda mora država varčevati, če pride kriza, a če varčuje na socialnem področju, uniči več, kot pozneje lahko spet popravi.

Oba pravita, da se želita odpovedati konfrontacijski politiki, čeprav živimo v obdobju konfrontacijske politike – Trump, Xi, Erdoğan, Orbán, Putin. Kako se vidva, ki v Evropi nista zelo znana in imata precej zadržan slog, nameravata lotiti te težave?

W: Svojega sloga političnega delovanja ne nameravam žrtvovati zaradi duha časa. Sem človek, ki si prizadeva za kompromise, vendar sem tudi politik, ki rad razpravlja in spoštuje vsebinske razmejitve. V nasprotju z evropskimi socialdemokrati ne podpiram evropskega zavarovanja za brezposelne, ker bi to pripomoglo, da bi na primer Cipras v Grčiji obljubljal in se zadolževal, nato pa odšel k Bolgarom in jim rekel, da mu morajo pomagati rešiti težave v njegovi domovini. Med menoj in Fransom obstajajo nedvoumne razlike. Nanje tudi opozarjava in ljudem tako dajeva možnost, da se na volitvah s svojim glasom odločijo, v katero smer bo krenila naša celina. Tako se s sredine razpravlja o prihodnosti.

T: Dober zgled za odnos do populistov in radikalnih desničarjev je španski premier Pedro Sánchez. Vedno je znal potegniti črto in se je vedno odločno izrazil proti skrajni desnici v Španiji, pri čemer je ostal prijazen in vztrajal na sredini. Kaj so storili konservativci v Španiji? Besedno in vsebinsko so drseli vedno bolj na desno – in svoj izkupiček na volitvah zmanjšali na pol. Če je kdo prepričan, da lahko zmaga, tako da kot Trump teka za ljudmi, ga čaka neuspeh. Ljudje namreč v tem primeru glasujejo za izvirnik. Bolje se je odkrito izreči za socialno politiko, trajnostna načela, enakopravnost med moškimi in ženskami, za vrednote demokracije, torej slediti liniji.

Skupaj z vami, gospod Weber, se za položaj predsednika komisije poteguje Nemec. Ali zadržki iz preteklosti, zaradi nacionalsocializma, še vedno igrajo vlogo?

W: Seveda sem s srcem in dušo Nemec, vendar bi rad, da me vidijo predvsem kot kandidata Evropske ljudske stranke.

T: Brez dvoma je slišati kritike na račun Nemčije in tudi moje domovine, na primer zaradi varčevanja med evrsko krizo. Na jugu pogosto rečejo, da so jim vsilili gospodarski model, ker hočeta Nemčija in Nizozemska postati svetovni prvakinji v izvozu. Ampak Nemce povezovati z vojno – ta refleks, ki je tudi v moji domovini dolgo vztrajal, tega ni več.

Kaj je pripomoglo, da je tako?

T: Seveda dolga leta in desetletja, ko se je Nemčija kazala kot zanesljiva partnerka v Evropi. A tudi Angela Merkel ima zasluge. Morda zveni nenavadno, da to reče socialni demokrat, vendar je pri begunski politiki pokazala človečnost. Seveda je imela takšna begunska politika hude posledice – odraz tega sta na primer dogajanje v Italiji in Alternativa za Nemčijo –, vendar si je treba predstavljati, kaj bi se zgodilo, če bi se Nemčija septembra 2015 odločila zapreti mejo za begunce iz Madžarske: kaj bi se dogajalo v Grčiji in na Balkanu in predvsem, kaj bi se zgodilo na Madžarskem. Orbán bi pravzaprav danes moral biti hvaležen Merklovi.

Francoski predsednik Macron je pred kratkim zelo nedvoumno povedal, da nima ravno dobrega mnenja o modelu vodilnih kandidatov. Kakšna zagotovila lahko dasta svojim volivcem, da njihov glas enemu ali drugemu ne bo vržen proč?

W: Verjamem v moč demokracije. Z izvolitvijo Jean-Clauda Junckerja pred petimi leti in krepitvijo evropskega parlamenta je evropska politika končno postala malo bolj demokratična in pregledna. Za Evropo bi bilo pogubno, če bi naredila korak nazaj. Največja večina evropskega parlamenta je večkrat potrdila, da za predsednika komisije ne bo izvolila človeka, ki se ni že izkazal, moralno in s programom, in ki ne bi nastopil kot vodilni kandidat svoje stranke. Za Evropsko ljudsko stranko je znano, da želi postati najmočnejša frakcija, in na podlagi tega bi tudi želela prevzeti vodenje komisije.

T: Z vsem spoštovanjem, ki ga imam do gospoda Macrona, a na zadnjem srečanju voditeljev EU v Sibiuu smo slišali tudi soglasno podporo vseh socialdemokratskih premierov moji kandidaturi in sistemu z vodilnimi kandidati. Zaradi tega postopka je Evropa bolj demokratična in državljankam ter državljanom daje večjo moč. Skoraj si ne morem predstavljati, kako bi evropski svet zavrnil kandidata, ki bi se izluščil s tem postopkom in bi ga podpirala večina evropskega parlamenta.

Pogovor smo začeli s čustvi, pa ga še končajmo z njimi.

W: Hočete še več čustev?

Weber: Razlastitev BMW, lepo vas prosim! Skoraj ni drugega delodajalca, ki bi bil tako socialen!

Da. Tekmeca sta in izhajata iz različnih predpostavk. Gospod Timmermans je že zasedal visoke politične položaje, je dobrih deset let starejši od vas, gospod Weber, mednarodno izkušen, tekoče govori sedem jezikov. Vi ste iz bavarske vasi in nimate veliko izkušenj. Se včasih počutite šibkejši od gospoda Timmermansa?

W: Vsak ima svojo osebnost in je doživel osebni razvoj. Ponosen sem na svoje korenine, domovino in izkušnje v nemškem parlamentu. Hkrati pa naju tesno povezuje, da sva goreča navdušenca nad evropskim načinom življenja. Rad burno razpravljam s kolegom, tako kot danes med tem pogovorom. To so načela demokratične politike, ki jih oba zagovarjava. Kar se tega tiče, ga cenim in še vedno tikam.

T: Ta pogovor ni bil namenjen ponazoritvi tega, da se pri nekaterih vprašanjih ne strinjava. Obstajajo seveda razlike, vendar bi bilo pogubno, če bi v politiki nasprotnike videli kot sovražnike. To je tisto, zaradi česar se poraja ekstremizem, to je tisto, kar počne Trump. Oglejte si, kako me neutrudno napadata Orbán in Jarosław Kaczyński, predsednik poljske stranke Pravičnost in mir. Sem čustven človek in ne znam skriti, če mi kaj ni pogodu, a v demokraciji je treba tekmece videti kot tekmece, ne kot sovražnike.

Zakaj je to tako pomembno?

T: V demokraciji se razmerja moči spreminjajo. Danes je nekdo v opoziciji, jutri v vladi in mora biti do mene enako spoštljiv kot jaz prej do njega. Prizadevam si, da bi v Evropi ohranili takšno politično kulturo, sicer nas ne čaka nič dobrega.

Gospod Timmermans, gospod Weber, zahvaljujeva se vama za pogovor. 

© Der Spiegel 2019

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.