Žana Erznožnik

31. 5. 2019  |  Mladina 22  |  Družba

V gozd po svobodo

Partizanska tiskarna Slovenije in umetniški projekt Novice iz gozda 

Letaka, stiskana na stroj, na katerem so med vojno tiskali tudi Mladino

Letaka, stiskana na stroj, na katerem so med vojno tiskali tudi Mladino
© Mestni muzej Idrija

Letos mineva 75 let od ustanovitve Partizanske tiskarne Slovenije, v kateri je kot oblika upora proti nacistični okupaciji in fašistični raznarodovalni politiki ilegalno nastajal Partizanski dnevnik. Ta še danes velja za edini uporniški časopis v takratni okupirani Evropi, ki je izhajal vsak dan, pomemben pa je tudi zato, ker je izhajal v slovenščini. Zanj je od septembra 1944 do konca vojne poleg več kot 40 ljudi v tiskarni tvegalo življenje še več prostovoljcev, ki so po nevarnih poteh dan za dnem prinašali časopis ter z njim novice, upanje in spodbudo za odpor.

Zagnanost, idealizem in organizacijska sposobnost partizanov so ob obisku Partizanske tiskarne, ki spada med najavtentičneje ohranjene spomenike druge svetovne vojne na Slovenskem, navdihnili avstrijskega umetnika Hannesa Zebedina, da jo je obudil v obliki umetniškega projekta. Tako je to soboto oskrbnik z izvirnim tiskarskim strojem v skladu z oblikovno zasnovo Partizanskega dnevnika natisnil Novice iz gozda.

V »izdaji Partizanskega dnevnika enaindvajsetega stoletja« sicer ni novic, temveč literarni, družbenokritični in zgodovinski zapisi, ki jih je zbudilo razmišljanje o gozdu, tisku in uporu. Zebedin poudarja, da to ni publikacija, ampak umetniško delo. »Aktivacija zgodovinskih partizanskih tiskalnih strojev je simboličen akt klica v sili. Namen tega dela ni zbujanje nostalgije, ampak opozarjanje na nujnost delovanja tukaj in zdaj,« je zapisal Zebedin.

Zakaj partizanski tisk? Zgodovinska potreba po (re)produkciji informacij, ki nasprotujejo režimu, in zgodb, ki realnost osvetlijo z druge plati, je sodeč po sodobnih političnih in medijskih razmerah še zelo živa. Zebedin je prepričan, da živimo v vse bolj postdemokratičnem svetu, kjer poleg politične cenzure kraljuje tudi cenzura neoliberalističnega trga. Neoliberalistični časovni pritisk po njegovem mnenju državljanom otežuje iskanje »resnice«, zato je ta tudi v poplavi novih medijev težko dostopna, kakor je bila težko dostopna med vojno.

Pri razmišljanju o povezavah med stvarnostjo partizanov in sodobnostjo Zebedina najbolj navdihuje gozd. Ta je partizanom zagotavljal skrivališče pred sovražniki in »zavetje za produciranje proti-resnice«, danes je gozd za večino ljudi skrivališče pred natrpanim vsakdanjikom in nekakšno zavetje, »v katerem lahko zadihamo in svobodneje razmišljamo«. Po njegovem mnenju nam lahko v vsakdanjem življenju prispodoba gozda pomaga, da, zasuti z ogromnimi količinami informacij, o njih presojamo čim bolj neodvisno.

Miha Kosmač, eden od soavtorjev Novic iz gozda in kurator Mestnega muzeja Idrija, h kateremu spada tiskarna, meni, da se Slovenci ne zavedamo njenega pomena, kar se deloma kaže tudi v pičlem obisku za turiste odprtega kulturnozgodovinskega spomenika. »Zdi se mi, da Slovenci na tiskarno ne gledamo kot na simbolni spomenik svobodni besedi in svobodnemu tisku, čeprav točno to tiskarna je,« pravi Kosmač. V njej so bile natisnjene tudi štiri številke takratne Mladine, neposredne predhodnice današnje revije Mladina.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.