Žana Erznožnik

7. 6. 2019  |  Mladina 23  |  Družba

Naš Salah

Raziskava je pokazala, da se je zaradi Mohameda Salaha islamofobija med navijači zmanjšala

Egipčan Mohamed Salah, ljubljenec liverpoolskega občinstva

Egipčan Mohamed Salah, ljubljenec liverpoolskega občinstva
© Profimedia

»Še en gol in spreobrnil se bom v muslimana,« se glasi eden od tvitov, ki so jih navijači trenutno najboljšega evropskega nogometnega kluba Liverpool namenili Mohamedu Salahu. Ko so tega v reviji Time letos uvrstili med sto najvplivnejših ljudi, so ga opisali takole: »Mo Salah je še boljši človek kakor nogometaš. Pri čemer moramo vedeti, da je eden od najboljših nogometašev na svetu.«

Prav s tem, da je dober človek, naj bi Salah – ta se, ko doseže zadetek, klanja, je zvest svojemu klubu in spoštljiv do vseh drugih, se kaže kot ljubeč mož ženi, ki ga zakrita spremlja na tekmah, in skrben oče deklici, ki pri petih letih igra nogomet – razblinjal predsodke o muslimanih. To je pokazala še nerecenzirana znanstvena raziskava Laboratorija za imigracijsko politiko (IPL) Stanfordove univerze. V njej na podlagi analize uradnih podatkov o prekrških zaradi sovražnosti, več kot milijona navijaških tvitov in več kot 8000 anket, opravljenih med navijači klubov, ugotavljajo, da navijači Liverpoola po včlanitvi Salaha v klub 50 odstotkov redkeje objavljajo islamofobne tvite, islam pa dojemajo kot za 5 odstotkov bolj združljiv z britanskimi vrednotami, če jih primerjamo z navijači drugih angleških klubov.

Da imajo slavne, uspešne osebnosti v povezavi z mediji, ki o njih pozitivno poročajo, velik vpliv na množice, ni nič novega. A je po mnenju strokovnjakinje za javno sfero in rasizem ter profesorice na Fakulteti za družbene vede Mojce Pajnik treba upoštevati celotno navijaško kulturo. »Ta producira rituale občutenja skupnosti, trenutke, ko v športnem zanesenjaštvu postanejo vsi ’naši’. Ko igralec doseže zadetek, mu je oproščeno, da ni ’avtohtone’ etničnosti, prave veroizpovedi ali spolne usmerjenosti,« je komentirala Pajnikova.

Podobno sporočilo, da je strpnost do manjšin odvisna od uspešnosti športnika in od skupinske »presoje« množic, ne pa od posameznikov, je razbrati iz enega od navijaških napevov, namenjenih Salahu (v prostem prevodu:) »Če je dovolj dober zate, je dovolj dober zame. Če bo še par golov dal, bom še sam muslič postal.« O tem pričajo tudi izjave nekaterih drugih nogometašev. »Sem Nemec, ko zmagujemo, in priseljenec, ko izgubljamo,« je, potem ko je zaradi domnevnih rasističnih žalitev zapustil državno reprezentanco, povedal nemški nogometaš turškega rodu Mesut Özil. »Ko zadevam, sem Francoz, drugače pa Arabec,« je dejal Karim Benzema, francoski napadalec alžirskega rodu.

Čeprav je raziskava na primeru Salaha pokazala, da lahko vidni predstavniki manjšin zmanjšajo stopnjo nestrpnosti in razblinjajo predsodke, je prepričanje, da bodo posamezniki, kot je Salah, svet športa rešili rasizma, preoptimistično. Čeprav je Salahova akcija, njegov individualni »upor s prijaznostjo« pozitiven, je po mnenju Pajnikove, dokler zadeva, »car za fene, vir zaslužka za klube in nacionalni ponos za državo, ki mu je po hitrem postopku izredne naturalizacije podelila državljanstvo«. Podobno kot košarkar Anthony Randolph, ki je v nekaj dneh dobil slovensko državljanstvo in postal »naš Tonček«, medtem ko nekateri desetletja živijo in delajo v Sloveniji, pa ne dobijo državljanstva in ne morejo postati »naši«.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.