Izak Košir

14. 6. 2019  |  Mladina 24  |  Družba

Kljub kvotam manj slovenske glasbe

Komercialne radijske postaje ne upoštevajo zakona

Upoštevanje predvajanja slovenske glasbe leta 2018

Upoštevanje predvajanja slovenske glasbe leta 2018
© IPF / Izak Košir

Med top 20 najbolj predvajanimi skladbami v letu 2018 ni niti ene slovenske, in to kljub obveznim kvotam slovenske glasbe, ki so določene z zakonom. Tako kažejo podatki, ki jih je predstavil IPF, Zavod za uveljavljanje pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov Slovenije. Statistika je pokazala, da je lani kvote slovenske glasbe izpolnjevala zgolj RTV Slovenija, lokalni in regionalni programi so jih izpolnjevali 79-odstotno, komercialne radijske postaje zgolj 53-odstotno.

Glasbenik Boštjan Dermol, član nadzornega odbora IPF, pravi, da se redko zgodi, da bi bile določbe katerega zakona tako grobo kršene kot v primeru Zakona o medijih. »Kršitve se dogajajo množično, vsakodnevno. Radijske postaje svojih kršitev niti ne poskušajo prikriti. Zakon je torej mrtva črka na papirju, domača ustvarjalnost, zaščita slovenskega jezika in domača glasbena produkcija pa so opeharjene. In vse ravno v času, ko so v dnevni politiki nacionalni interes, kultura in izročilo, slovenski jezik, lastna ustvarjalnost, narodna zavest glavna municija in sredstva manipulacije,« poudarja. Dodaja še, da imamo v Sloveniji »izjemno kakovostno glasbeno produkcijo, ki na radijskem trgu ne najde poti do poslušalcev, predvsem zaradi bojkota ključnih akterjev« (glasbenih opremljevalcev), ali še huje, »zaradi popolne odsotnosti glasbenega urednikovanja«.Razmerje uporabe med domačo in tujo glasbo je od leta 2015 od 43:57 v letu 2018 padlo na 32:68, torej za približno 11 odstotnih točk. »Zakon o medijih potrebuje prenovo, a kaj ko že obstoječega velik del uporabnikov ne upošteva in tudi pristojni ne naredijo nič,« sklene Dermol.

»Kršitve se dogajajo množično, vsakodnevno. Radijske postaje svojih kršitev niti ne poskušajo prikriti. Zakon je torej mrtva črka na papirju, domača ustvarjalnost, zaščita slovenskega jezika in domača glasbena produkcija pa so opeharjene. In vse ravno v času, ko so v dnevni politiki nacionalni interes, kultura in izročilo, slovenski jezik, lastna ustvarjalnost, narodna zavest glavna municija in sredstva manipulacije.« 
(Boštjan Dermol)

Drugače razmišlja Tomaž Čop, glasbeni urednik in izvršni direktor pri komercialni radijski mreži Infonet. Po njegovem mnenju je sistem kvot kompleksen, sedanjemu ne zaupa. Trdi, da radijske postaje niti ne vedo, koliko odstotkov slovenske glasbe je bilo predvajane, »saj skladbe slovenskih avtorjev, izvajane tudi v tujem jeziku, štejejo v slovensko kvoto le, dokler ta kvota ne preseže 25 odstotkov«. Upoštevanje kvot naj bi bilo težko predvsem za formatirane postaje, za tiste, ki so zavezane le določenemu žanru, denimo balkanski glasbi. »Največji problem kvote predstavljajo postajam, ki vrtijo elektronsko pop glasbo, predvsem zato, ker ni dovolj slovenske produkcije, ki bi zvenela sodobno. Tako se dogaja, da se tistih nekaj novih slovenskih pesmi ves čas ponavlja.« Ob tem primeru prav pride Prešernov verz iz Glose: „Slep je, kdor se s petjem vkvarja, Kranjec moj mu osle kaže; pevcu vedno sreča laže, on živi, umrje brez dnarja.“

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.