50 minut

Dokler bo pot z vlakom od Ljubljane do Maribora trajala 2–3 ure, bomo lahko na prste ene roke prešteli institucije, ki bodo želele svojo dejavnost razvijati v mestu ob Dravi

Alenka Bratušek, ministrica za promet, na hitrem vlaku na Kitajskem

Alenka Bratušek, ministrica za promet, na hitrem vlaku na Kitajskem

Leta 1923 je bil peti katoliški shod v Ljubljani velika in za umestitev slovenskega prostora v politično stvarnost nove jugoslovanske države pomembna prireditev. V slovensko prestolnico so tedaj potovali posebni vlaki iz različnih mest, med drugim iz Maribora. Verniki in podporniki katoliškega gibanja so za pot med obema mestoma potrebovali približno pet ur. Da so mogli malce več kot stokilometrsko potovanje šteti v urah in ne v dnevih, kar so počele generacije pred uvedbo železnice, je bil za običajnega človeka nepredstavljiv premik v percepciji prostora in časa. Desetletja pozneje generacije na prehodu v digitalnost terjajo več: poti med Mariborom in Ljubljano ne želijo več meriti niti v dnevih niti v urah, zahtevajo nič manj kot minute!

V preteklih dneh smo mariborski družboslovni in humanistični raziskovalci ter profesorji javnosti predstavili državljansko pobudo »50 minut med Mariborom in Ljubljano«, ki od vlade zahteva nujni premislek možnosti hitrega javnega prevoza med največjima mestoma v državi. Takojšnji velik odziv medijev, javnosti in politike je pokazal, da smo ob vstopu v poletje pravilno zaznali približevanje vrhunca skupne frustracije prebivalcev osrednjega urbanega središča severovzhodnega dela države. Frustracija izhaja iz dejstva, da so se razmere na štajerski avtocesti v sorazmerno kratkem času nekaj let drastično poslabšale (zlasti zaradi obsežnega čezmejnega tranzitnega prometa), železniška povezava med mestoma s potovalnim časom v razponu od dveh do skoraj treh ur pa ne omogoča nič bolj ambicioznega od družinskih izletov konec tedna. Peticija za uvedbo hitrega vlaka med Mariborom in Ljubljano, ki je v nekaj dneh dobila že 1000 podpisnikov, je ponudila pretresljive izpovedi o vsakodnevnih potovalnih kalvarijah državljanov, ki na poti v službo niso več pripravljeni izgubljati časa in življenj v svojih avtomobilih. Njihovi argumenti so pripoved o tem, kaj državljani smejo in morajo zahtevati od politikov, ki vodijo državo ob koncu druge dekade 21. stoletja.

Zemljevid hitrih prog v Italiji

Zemljevid hitrih prog v Italiji

Široka podpora državljanski pobudi, ki sta jo takoj podprli tudi mestni občini Maribor in Ljubljana, medtem ko je politične aktivnosti v zvezi z njenim uresničevanjem prevzela Lista kolesarjev in pešcev (predstavnike v mestnih svetih ima tako v Mariboru kot v Ljubljani), je kmalu pokazala tudi na delež skeptikov ali nasprotnikov. Večinoma jih združuje argument o nujnosti decentralizacije države, ki naj bi potrebo po modernizaciji potovanj med urbanimi središči očitno zelo zmanjšala ali celo povsem izničila. Pri tem ni jasno, kaj natančno si skeptiki predstavljajo pod pojmom decentralizacija (ministrstvo za kulturo v Novi Gorici, ministrstvo za zdravje v Novem mestu, ministrstvo za obrambo pa v Murski Soboti?), a zdi se, da se skepsa ali nasprotovanje hitri vlakovni povezavi med Mariborom in Ljubljano pojavljata zlasti zaradi strahu pred neznanim (kot odpor naših prababic ob prihodu pralnih strojev). To priča o nelagodju zaradi neslutenih družbenih razsežnosti, ki bi jih pomenil na novo odprt prometni kanal ne le za Maribor ali Ljubljano, temveč za vso državo in njeno vpetost v srednjeevropski prostor. Ideja hitrih prometnih povezav med mesti in decentralizacija namreč nista zgodbi z dveh različnih bregov, temveč gresta lahko edinole z roko v roki. Povedano nazorneje: dokler bo pot z vlakom od Ljubljane do Maribora trajala 2–3 ure, bomo lahko na prste ene roke prešteli institucije, ki bodo želele svojo dejavnost razvijati v mestu ob Dravi.

Povezana mesta z učinkovito vključenimi zaledji so ključ do ohranjanja nacionalnih skupnosti ter kolektivnih identitet v času globalizacije in v razmerah vse bolj napetih odnosov v svetovni politiki. Slovenski politični voditelji ne bi smeli prezreti, da so se v Mariboru v zvezi s pobudo »50 minut med Mariborom in Ljubljano« pojavili pomisleki Mariborčanov, zakaj sploh potovati v Ljubljano, ki nam »v vseh desetletjih po osamosvojitvi ni nič dala«. Logično nadaljevanje tako zastavljenega pogleda je bilo, da bi morali prebivalci Maribora terjati boljše prometne povezave proti severu, kamor hodi na delo vse več Štajercev. Maribor kot družbeni laboratorij, ki pogosto napoveduje smernice razvoja družbenih gibanj za ves slovenski prostor, je z idejo orientacije Maribora proti severu nakazal zelo problematičen trenutek dezintegracije nacionalne skupnosti. Natanko tak scenarij smo v mestu na severni meji že videli, bil je tako krvav in uničevalski, da se Maribor še danes ob vsaki izstopajoči javni pobudi sooča z elementom destrukcije, ki hromi miselnost in dejavnost tukajšnjih ljudi. Ko je konec tridesetih let 20. stoletja nemški rajh gladko izvedel priključitev Avstrije, se je namreč v Mariboru trlo tistih Slovencev, ki so se ozirali proti severu, klicali Hitlerja, naj ukine »jugoslovansko ciganijo«, vzpostavi (iz časa Avstro-Ogrske dobro znani) red in zagotovi delo. O tem boleče pričajo kazenski spisi mariborskega okrožnega sodišča. Tudi v 21. stoletju je zato smisel državnih prestolnic, da predstavljajo v imaginariju državljanov tisto ključno integrativno točko, ki zanje pomeni srčiko skupnostnega (nacionalnega) zavedanja.

Ideja hitrih prometnih povezav med mesti in decentralizacija nista zgodbi z dveh različnih bregov, temveč gresta lahko edinole z roko v roki.

Hitre železnice torej v modernih državah povezujejo mesta in regionalna središča s prestolnicami. Strateška lega Slovenije in njena vpetost v mednarodne prometne koridorje narekuje povezovanje vitalnih delov države v koherentno celoto. Prva hitra povezava naj govori o stiku Maribora in Ljubljane – tudi zato, ker gre za pot, ki povezuje mediteranski prostor s srednjeevropskim, zaradi česar bi lahko Slovenija sredstva za izgradnjo hitre železniške proge pridobila od Evropske unije. Kot zagotavlja ministrica za infrastrukturo RS Alenka Bratušek, bi lahko Slovenija predlog o tem predstavila med predsedovanjem EU. Kaj torej čakamo? Pobuda »50 minut med Mariborom in Ljubljano« želi prek množice podpornikov na lokalni in državni ravni ustvariti pogoje tako zanesljive utrditve javnega interesa za hitro železnico Maribor–Ljubljana, da jih nobena poznejša vlada ne bo mogla prezreti.

Državljanska pobuda »50 minut med Mariborom in Ljubljano«

Pobudo je podpisalo že več kot 1000 ljudi

Na Vlado Republike Slovenije se obračamo državljani s stalnim ali začasnim prebivališčem v Mariboru, ki smo poklicno vezani (tudi) na Ljubljano in s tem na potovalno kalvarijo, v kakršno se je spremenilo 133 kilometrov poti med dvema največjima mestoma v državi. Štajerska avtocesta kot del prometnega koridorja med vzhodno in zahodno Evropo je močno obremenjena; zlasti ob daljših praznikih v tujini in v poletnem počitniškem obdobju je zato bistveno otežena tudi povezava med Mariborom in Ljubljano. Avtocesta je ob tem skozi vse leto prepolna tovornih vozil, gradbišče na odseku Šentrupert–Vransko pa bo letos velika ovira kar več mesecev.

Opisano stanje torej ni novo, sodu pa je izbila dno in nas spodbudila k odzivu popolna zapora štajerske avtoceste zaradi prometnih nesreč v dveh zaporednih junijskih dneh, ki so jim sledili obsežni večkilometrski zastoji z dodatnimi nesrečami, potovanje z vlakom med mestoma pa v najboljšem primeru traja 2 uri in v najslabšem 2 uri in 53 minut z dvema prestopoma.

V centralizirani državi, kakršna je Slovenija, spravlja prometna nepovezanost prebivalce Maribora, ki profesionalno delujemo (tudi) v Ljubljani, v izrazito inferioren položaj, obenem pa zavira politično, gospodarsko in kulturno afirmacijo mesta, saj bistveno zmanjšuje pobudo ljubljanskih akterjev po potovanju in delovanju v Mariboru. A v isti sapi so opisane zamašitve in prekinitve prometnih povezav med glavnim mestom in največjim urbanim središčem severovzhodnega dela države tudi hendikep političnemu, gospodarskemu in kulturnemu razvoju Republike Slovenije, saj država z zgolj enim razvijajočim se urbanim središčem, tj. Ljubljano, ni država za 21. stoletje.

Tudi z vidika varovanja okolja je nujno, da se na relaciji Maribor–Ljubljana domislijo in organizirajo načini hitrega javnega prevoza, zato od Vlade RS zahtevamo takojšnjo vzpostavitev ekspertne skupine, ki bo do konca leta 2019 pripravila akcijski načrt, v skladu s katerim bo mogoče 133-kilometrsko pot med Ljubljano in Mariborom prepotovati v 50 minutah. Od političnih akterjev na nacionalni in lokalni ravni pričakujemo, da bodo pripravljeni načrt v najkrajšem možnem času udejanjili. 

Pobudniki: dr. Mateja Ratej, dr. Jure Gašparič, dr. Maja Godina Golija, dr. Janja Hojnik, dr. Peter Simonič, dr. Cirila Toplak, dr. Benjamin Lesjak, dr. Kristina Toplak, dr. Karolina Babič, dr. Bojan Musil, dr. Kaja Pogačar, dr. Nenad Čuš Babič, dr. Katja Košir, dr. Aleksandra Berberih Slana, dr. Miran Pustoslemšek, dr. Ninna Kozorog, dr. Rudi Klanjšek, dr. Matjaž Gregorič, dr. Dragan Potočnik

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.