Marco Evers

5. 7. 2019  |  Mladina 27  |  Družba

Prihaja pekel

Kaj evropski temperaturni rekordi povedo o svetovnem podnebju

V Franciji so padali vročinski rekordi, v vasi Gallargues-le-Montueux  so namerili 45,9 stopinje Celzija, v Parizu pa »znosnih« 34.

V Franciji so padali vročinski rekordi, v vasi Gallargues-le-Montueux so namerili 45,9 stopinje Celzija, v Parizu pa »znosnih« 34.
© Profimedia

Spet smo tu. Po stoletnem poletju 2018 z vročinskimi valovi, sušami in gozdnimi požari imamo zdaj v velikem delu Evrope nadaljevanje – še eno poletje stoletja, tokrat s saharskim vetrom in še celo višjimi temperaturami kot lani. Po hladnem maju je bil junij vendarle topel – in to kako! Za ta letni čas izredno nenavaden vročinski val je zajel skoraj polovico celine, od Portugalske do Poljske. Madrid se je pripravljal na 42 stopinj. »Prihaja pekel,« je čivknila španska televizijska vremenarka. V švicarskem Ticinu je bilo s temperaturo do 35,1 stopinje Celzija vroče kot še nikoli, na Češkem so izmerili 38,9 stopinje.

V Franciji, kjer ponekod pričakujejo 45 stopinj Celzija, so morale šole prestaviti zaključne izpite; v Parizu številnih parkov in odprtih kopališč niso zapirali niti ponoči, da so se ljudje lahko umaknili iz strahotno vročih stanovanj. Vročinski val je obudil neprijetne spomine na leto 2003, ko je umrlo skoraj 15 tisoč ljudi, večinoma starejših.

Koliko natanko na sedanje temperature vplivajo podnebne spremembe, za katere smo krivi ljudje, bomo kmalu izvedeli. Fizičarka Friederike Otto z Univerze v Oxfordu skupaj s sodelavci pravkar pospešeno pripravlja študijo o razmerah v Toulousu in vsej Franciji. Letošnji junij je »gotovo ekstremen«, se glasi njena sodba.

Podobne raziskave je skupina Friederike Otto opravila v sedmih severnoevropskih mestih, ki so pretrpela škodo zaradi zadnjega stoletnega poletja. Sklep: podnebne spremembe so verjetnost takšnih vročinskih valov podvojile do podeseterile, odvisno od zemljepisne lege.

Utrecht na Nizozemskem bi v svetu brez podnebnih sprememb takšne temperature doživel le vsakih 20 let. Zdaj se mora mesto navaditi, da jih bo doživelo vsakih pet let. Podobno bi lahko veljalo za veliko nemških mest.

Na začetku julija, pričakujejo vremenoslovci, bo sedanja supervročina popustila. Kakšno bo nadaljevanje poletja, še ni jasno.

Zasebni vremenski servis AccuWeather iz ZDA za julij in avgust v Evropi predvideva nekaj zelo dolgih vročinskih valov – več kot 38 stopinj Celzija v Nemčiji, Belgiji in na Poljskem, več kot 40 stopinj v južni Franciji in več kot 43 stopinj v nekaterih delih Španije in Portugalske.

Prišla bo tudi izrazita suša, podobna kot lani, je eden od vremenoslovcev tega servisa dejal že konec maja, pri tem pa posvaril pred izredno nevarnostjo gozdnih požarov, zlasti na Portugalskem in na območju Alp. Na Balkanu naj bi grozila huda neurja, morda celo tornadi, poleg tega še poplave. Vzhodni Evropi in Skandinaviji naj bi bila ta mora v glavnem prihranjena.

S temi napovedmi se AccuWeather seveda podaja na področje meteorološko izredno zahtevnih dolgoročnih napovedi, ki jih imajo številni vremenoslovci preprosto za neresne. Priznani predstavniki stroke pripravljajo napovedi največ za pet dni, poleg tega seveda pripravljajo kratkoročne napovedi trendov.

Natančnejše napovedi vremena v Evropi poleti 2019 so torej zelo vprašljive, globalne razmere pa je mogoče napovedati z veliko gotovostjo – leto 2019 bo spet eno najbolj vročih let po začetku meritev.

Po Avstraliji je januarja pustošil vročinski val s temperaturami do 49,5 stopinje Celzija. Aljaska je doživela najtoplejšo pomlad, na Grenlandiji se je ledeni pokrov začel taliti nenavadno zgodaj in hitro. Na Japonskem so v številnih mestih izmerili najvišje majske temperature vseh časov. Sočasno so se nekateri predeli Indije cvrli pri temperaturi do 50,8 stopinje Celzija, zaradi česar je umrlo že več kot 200 ljudi.

Absolutni rekord v povprečni temperaturi po svetu ima leto 2016, leto El Niña, le malo hladnejša so bila leta 2015, 2017 in 2018. Tudi leto 2019 je dobilo svoj El Niño – čeprav nekoliko šibkejši –, zato se veliko svetovnih regij segreva bolj, kot je normalno.

V zadnjih 22 letih smo imeli 20 najtoplejših let doslej. Že samo to kopičenje kaže, da je podnebna kriza že zdavnaj tu.

Obdobje precejšnje stabilnosti podnebja, ki je trajalo 11 tisoč let in v katerem so današnji 40-letniki še preživljali otroštvo, je zgodovina. Začela se je vroča doba.

Posebej hitro – dva- do trikrat hitreje od preostalega sveta – se segreva Arktika. Srednja temperatura visoko na severu je že dve stopinji višja kot pred 50 leti, ponekod na Aljaski je celo štiri stopinje topleje. Na številnih območjih se permafrost tali v tempu, ki spravlja raziskovalce v strah, pri tem pa se sproščajo velike količine metana in ogljikovega dioksida, plinov, ki povzročata podnebne spremembe.

Obdobje precejšnje stabilnosti podnebja, ki je trajalo 11 tisoč let in v katerem so današnji 40-letniki še preživljali otroštvo, je zgodovina. Začela se je vroča doba.

Pozno poleti je morje zaledenelo le še na polovici površine, ki jo je led prekrival pred 40 leti. Sončna svetloba se zato slabše odbija v vesolje, voda pa sprejema več Sončeve energije.

Vse to ima posledice, med drugim za vetrovni stržen. Ta pas močnega vetra se na severni polobli dviga sedem do 12 kilometrov visoko, v obliki valov piha od zahoda proti vzhodu in močno vpliva na vreme pod sabo.

Moč vetrovnega stržena je odvisna od temperaturnih razlik med Arktiko in tropi. Ker je polarno območje zdaj toliko toplejše, vetrovni stržen laže zanese s poti. Oslabljen seže daleč na sever in jug, njegov tok ni več podoben avtocesti, temveč zdaj občutno upočasnjen vijuga proti vzhodu.

Ti »Rossbyjevi valovi« povzročajo, da se vremenski pojavi ne premikajo več tako zlahka kot nekoč, temveč pogosto dolgo vztrajajo na mestu. Odvisno od položaja območij nizkega in visokega zračnega tlaka lahko zato nastane dolgotrajno deževje ali vročinski valovi.

Raziskave so pokazale, da je bilo oblikovanje posebnih Rossbyjevih valov (»wave 7 pattern«) pred letom 1999 redko, odtlej pa je pogosto. In kadar nastanejo, to skoraj vedno pripelje do ekstremne vročine, tako kot v rekordnih evropskih poletjih 2003, 2006, 2010, 2015 in 2018.

Ravno takšen vzorec valov se je tudi zdaj spet oblikoval v troposferi, poroča raziskovalec podnebja Kai Kornhuber s Planetarnega inštituta na Univerzi Columbia v New Yorku. Posledica: »Nad zahodno Evropo pričakujemo ekstremen vročinski val.« Tako pravi Kornhuber.

To nikakor ne bi bilo presenečenje. Toplogredni plin CO2, ki je v ozračju redek, a ima vseeno zelo močne učinke, je dosegel rekordno koncentracijo – višjo kot kadarkoli vsaj zadnje tri milijone let.

Vsebnost CO2 od konca petdesetih let merijo na vulkanu Mauna Loa na Havajih; takrat je znašala 315 ppm (iz angl. parts per million, število delcev na milijon). Zaradi nenehne rabe fosilnih goriv je odtlej iz leta v leto rasel – do sedanje visoke ravni 415,77 ppm sredi maja letos.

V prihodnjih mesecih se bo ta vrednost težko zmanjšala, ker poleti na severni polobli raste več rastlin, ki vsrkavajo CO2. Zatem pa se bo zaradi izpustov spet zviševala in aprila ali maja prihodnje leto dosegla nov rekord.

Toplogredni plin CO2, ki je v ozračju redek, a ima vseeno zelo močne učinke, je dosegel rekordno koncentracijo – višjo kot kadarkoli v zadnjih treh milijonih let.

Čeprav so se države sveta leta 2015 s pariškim podnebnim sporazumom zavezale, da bodo močno zmanjšale izpuste CO2, se nazadnje ni zgodilo nič. Od leta 2016 se globalni izpusti toplogrednih plinov celo povečujejo in zdaj znašajo več kot 50 milijard ton na leto. Za to so krive skoraj vse države, predvsem pa Kitajska, Indija, Evropska unija in ZDA.

Da bi otoplitev, ki jo opazujemo po industrijski revoluciji, do konca stoletja omejili na 1,5 stopinje Celzija, piše v nekem poročilu okoljskega programa OZN, bi bilo treba leta 2020 doseči preobrat v izpustih CO2. Do leta 2030 bi se morali zmanjšati za neverjetnih 55 odstotkov. Leta 2050 naj bi bili neto izpusti celo nič – kdor bo po tem letu še proizvajal CO2, bo moral količino, enako proizvedeni, spet odstraniti iz ozračja.

Ob sedanji politiki skupnosti držav, pišejo avtorji, ne bo dosežen nobeden od teh ciljev. In če bo ostalo tako, se bo povprečna temperatura po vsem svetu do leta 2100 zvišala najmanj za 3,2 stopinje.

Poletje, kakršno je bilo leta 2018, bo potem spet redek dogodek, celo poletje stoletja – ker bodo poletja drugače veliko bolj vroča.

© 2019 Der Spiegel

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.