Ugovor vestí na vésti

Možnosti za splav na Hrvaškem vse bolj omejene

V Jugoslaviji je bila pravica do splava uzakonjena leta 1952, leta 1974 pa je SFRJ postala ena prvih držav, ki so pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok zapisale v ustavo. Manj kot pol stoletja pozneje je na Hrvaškem prekinitev nosečnosti vse manj dostopna, splav pa bi pod vlado Andreja Plenkovića Hrvaticam lahko postal povsem nedostopen. Pripravlja se namreč sprememba zakonodaje.

Predlog stranke SDP, ki bi uredil pravico do splava do 12. tedna nosečnosti, pravico do kontracepcije brez doplačila, pravico do svobodnega odločanja o umetni prekinitvi nosečnosti po dopolnjenem 16. letu starosti ter uvedbo prekinitve nosečnosti z zdravili, ni zgodba o novem pravu, pojasnjujejo v SDP, ampak gre za ohranitev sedanje pravice, ki jo imajo ženske na Hrvaškem že desetletja.

Ta predlog zakona pa je le eden od treh zakonskih predlogov o tej temi, ki so na dnevnem redu parlamenta. Demokrati Miranda Mrsića so pripravili osnutek zakona o zdravstvenih ukrepih za uresničevanje pravice do odločanja o rojstvu otroka, ki je podoben predlogu SDP, stranka Hrast pa osnutek zakona o varovanju življenja. Ta določa, da se življenje začne s spočetjem, s tem pa možnosti abortusa tako rekoč ni, saj pravica zarodka do življenja prevlada nad pravico ženske do odločanja o svojem telesu. Zakon predvideva letni proračun 10 milijonov hrvaških kun za pomoč ženskam, ki bodo prisiljene roditi zaradi prepovedi splava.

Predlog vladajoče HDZ za zdaj ni v celoti znan, predvideva pa med drugim obvezno »čakalno obdobje« in posvetovanje s skupino strokovnjakov za žensko pred splavom. SDP pripominja, da gre za »kupovanje časa«, saj je namen predloga, da ženska zamudi rok, do katerega je abortus še dovoljen, s čimer ji bo prekinitev nosečnosti zakonsko preprečena.

Največja ovira pri udejanjanju možnosti prekinitve nosečnosti sicer ostaja ugovor vesti. Kar približno 60 odstotkov hrvaških ginekologov zaradi ugovora vesti ne želi opravljati splava ali sodelovati v postopku, hrvaški mediji pa pišejo, da nekateri zdravniki po vložitvi ugovora splave opravljajo v zasebnih ordinacijah.

Po podatkih tednika Nacional so hrvaške pro-life državljanske pobude, kot so V imenu družine, Vigilare in Glas staršev za otroke, doslej prejele več kot pol milijona evrov donacij od nepridobitnih organizacij iz ZDA. Petsto tisoč evrov je Hrvaška v preteklih letih porabila za spodbujanje miselnosti, nenaklonjene splavu. Ker se povečuje število zdravnikov, ki uveljavljajo ugovor vesti, in ker so možnosti prekinitve nosečnosti s tabletko omejene (le v Pulju in na Reki), hrvaškim ženskam ne ostaja prav veliko možnosti in vse več se jih odloča za samoplačniški poseg v Sloveniji.

A tudi pri nas je čutiti okrepljen pritisk na tem področju. Zaradi jumbo plakatov katoliških združenj, ki kličejo k »spoštovanju življenja«, in številnih skupinskih molitev pred porodnišnico se je v zadnjih letih splav ponovno znašel v središču politične razprave.

Po podatkih Registra zdravnikov Zdravniške zbornice Slovenije je v državi 170 zdravnikov, ki so podali ugovor vesti; večinoma gre za ugovor pri opravljanju splava ali sodelovanju pri njem, manj je ugovorov pri predpisovanju kontracepcije, postopkih umetne oploditve in sterilizacije. Hrvaška in v zadnjem času številne druge zahodne države kažejo, da reproduktivne pravice žensk niso samoumevne. Če ne poskrbimo za to, da ostanejo nedotaknjene – kam bomo samoplačniško bežale Slovenke?